Lep pozdrav vsem!
Pozdravljeni, prijatelji!
Naj se vam na kratko predstavim. Moje ime je Jan, star sem 20 let. Lani, 3. Oktobra 2005, sem nepričakovano zbolel za akutno limfoblastno levkemijo. Imel sem štiri kemoterapije. 22. Februarja 2006 sem imel nesorodno transplantacijo, ki me je – vsaj tako kaže – rešila te nadležne bolezni. Danes živim normalno življenje in delam vse tisto, česar prej zaradi bolezni nisem mogel – družim se s prijatelji, hodim v hribe, študiram,… Vse kar je ostalo od bolezni so ‘iz-tedna-v-teden-vedno-manjše’ doze zdravil in ‘vedno-redkejši’ obiski pri zdravniku 😉
Sem odprt za vprašanja, tako da si lahko z mano delite izkušnje v zvezi z levkemijo.
Lep pozdrav vsem,
Jan
ZDRAVO,PRIJATELJI.
Naj se na kratko predstavim:ime mi je Alenka in sem stara 32let.Lansko leto sem izvedela,kot strela z jasnega da sem zbolele za hudo boleznijo-LEVKEMIJO.Zame in za mojo družino se je kar naenkrat(04.08.05.)svet postavil na glavo.Ampak ob pomoči domačih,svojcev in dobrih prijateljev,sem videla smisel za borbo,ki ni bila lahka,ampak se je splačalo.Uspelo mi je,januarja(19.01.07)bo že 1.leto od moje presaditve in počutim se krasno,za vse to pa sem hvaležna profesor dr.Pretnarju in celotnemu osebju na hematološki kliniki,vsem pa moram povedat tudi to,da me je v času zdravljenja redno obiskoval duhovnik iz K.C gospod Šlibar,ki mi je vedno znova vlival moč.Vsem ki ste zboleli vam rečem,borite se.,in uspelo vam bo.Vedite da upanje vedno umre nazadnje.Jaz sem sedaj vesela vsakega dne posebaj,ko ga preživim z mojo 16.letno hčerko.
Če imate željo se lahko slišimo in izmenjamo koristne nasvete .
ALENKA
ZDRAVO,PRIJATELJI.
Naj se na kratko predstavim:ime mi je Alenka in sem stara 32let.Lansko leto sem izvedela,kot strela z jasnega da sem zbolele za hudo boleznijo-LEVKEMIJO.Zame in za mojo družino se je kar naenkrat(04.08.05.)svet postavil na glavo.Ampak ob pomoči domačih,svojcev in dobrih prijateljev,sem videla smisel za borbo,ki ni bila lahka,ampak se je splačalo.Uspelo mi je,januarja(19.01.07)bo že 1.leto od moje presaditve in počutim se krasno,za vse to pa sem hvaležna profesor dr.Pretnarju in celotnemu osebju na hematološki kliniki,vsem pa moram povedat tudi to,da me je v času zdravljenja redno obiskoval duhovnik iz K.C gospod Šlibar,ki mi je vedno znova vlival moč.Vsem ki ste zboleli vam rečem,borite se.,in uspelo vam bo.Vedite da upanje vedno umre nazadnje.Jaz sem sedaj vesela vsakega dne posebaj,ko ga preživim z mojo 16.letno hčerko.
Če imate željo se lahko slišimo in izmenjamo koristne nasvete .
ALENKA
Lep pozdra!
Jaz sem Vesna in sem stara 23 let. Prihajam iz Hrastnika. Za akutno limfolastno levkemijo (ALL) sem zbolela prvič pri 15-ih (leta 1998) in drugič pri 18-ih letih(leta 2001). Tudi moja borba z to kruto bolezen se je splačala vendar je bila zelo težka, saj sem imela veliko raznovrstnih zapletov.
Tudi meni so stali ob strani in pomagali sorodniki, prijatelji, znanci in vso osebje na hemato-onko na Pediatrični kliniki v Ljubljani. Jaz sem se zdravila obakrat s kemoterapijo, citostatiki v obliki tablet in obsevanji.
Vedno sem si rekla, da moram jaz premagati to grdo bolezen ne da ona premaga mene. In res mi je uspelo z veliko volje, čeprav sem imela tudi črne trenutke, ko bi najraje umrle, ker je moje življenje že zelo viselo na nitki.
Tudi jaz sem se po končanem zdravljenju vrnila v normalno življenje in sem ter ga še uživam. Tako sem spoznala tudi fanta s katerim sva še vedno skupaj in pričakujeva otroka.
Ta boj se je izplačal čeprav je bil težek!
Vsi tisti, ki ste že preboleli katerokoli obliko raka čestitke in verjemite da se je splačalo. Tisti, ki pa se še borite pa napnite vse moči in zberite voljo in pogum ter ga premagajte. Vso srečo vam želim!
Vesna
Bravo, punce !
Ja, to so zgodbe, ki jih piše življenje. Ve, ki ste tako mlade prestale tako težko preizkušnjo, ste pa zato prej dozorele. In verjamem, da vam bo to v življenju prišlo še kako prav. Le pogumno naprej, pa veliko sreče, Božička bomo pa vsi skupaj nažicali za en veeelik koš zdravja.
Alenka, lepo, da si omenila gospoda duhovnika iz kliničnega centra. Tudi sama sem hotela dodati informacijo, ki sem jo zadnjič slišala na srečanju v Mengšu:
!!!!!!!!!!
vsak bolnik v Kliničnem centru (mogoče pa tudi v drugih bolnicah ?) lahko zaprosi sestre za obiske duhovnika ali pa psihologa. To baje piše tudi v novi informativni brošuri Kliničnega centra.
!!!!!!!!!!
Verjamem, da je duševna podpora lahko marsikateremu bolniku v veliko pomoč, ko se v bolnici znajde v stiski, ko se ga loteva obup ali strah. Meni se je to vsekakor dogajalo, pa nisem imela pojma, da bi lahko dobila tako pomoč.
En teden pred presaditvijo me je nekega večera prijela taka panika, da me je začel na vso moč boleti želodec, stiskalo me je grlu, dušilo v prsih .. Kar naprej sem klicala moža, pa svojo sestro; mame niti nisem upala obremenjevati. Na srečo imam med prijatelji tudi enega zelo dobrega psihologa, ki sem ga poklicala . Pa poklicala sem tudi enega duhovnega zdravilca, ki me je tudi zelo lepo pomiril. Tako sem tiste noči pomirjena zaspala in panika se po tistem ni več vrnila, vsaj v tako hudi obliki ne. Sem vesela, da sem v tisti hudi stiski le zmogla toliko moči, da sem vrtela telefon.
Spoštovana Majina mami !
Prejmite moje globoko sožalje ob odhodu vaše drage hčerke Maje.
Danes sem v čakalnici hematološke ambulante izvedela za tragično novico o Maji. Do večera sem komaj prišla k sebi. Že mesece nazaj mi je o Majinem pogumu in volji pripovedovala prijateljica Milojka. Na decemberskem srečanju društva bolnikov s krvnimi boleznimi pa sem Majo tudi osebno spoznala, ko mi jo je predstavila Alenka. Malo sem prisedla k njima in smo se prav živahno pomenkovale. Čeprav nežna in krhka, je bila Maja cvetoče dekle, iskrivo je gledala s svojimi toplimi rjavimi očmi. Z nasmeškom je govorila o diplomi in svojih načrtih. Vedela sem, da je med zdravljenjem veliko prestala. Bila sem zelo zelo vesela, da je videti tako dobrega počutja in izgleda, in da se vrača v normalno življenje. Niti v sanjah ne bi pomislila, da jo zadnjič vidim.
Našim očem in razumevanju je mnogo skrivnosti nerazumljivih. Nerazumljivo nam je, čemu toliko bolečine. Težko se sprijaznimo s tem, da smo tako majhni in krhki. A bolj kot se s tem sprijaznemo, lažje nam je, večji postajamo in bolj mirni v srcu.
Majo bom za zmeraj ohranila v lepem spominu.
Draga Majina mami, če se boste želeli pomenkovati z nami na forumu, boste našli v nas eno veliko družino, ki vas vsaj malo razume in čuti z vami.
Ostanimo v stiku,
Hvala za vaš odgovor in srčna hvala za vaše besede. Njeni še ne moremo dojeti resnice, da je ni, da je bil boj prezahteven in preveč neznan, tako nenaden, da ni bilo časa za zmago. Če bomo kdaj bili bližje novim spoznanjem, kako bi lahko to preprečili oziroma ne zašli v slepo ulico, kjer nas je tako hitro postavil na stranski tir “ta žleht presadek”, bomo srečni za vse tiste, ki bi se lahko znašli na tej poti, a se zaradi novih spoznanj ne bodo. Upam, da so se naučili kaj novega, uporabnega. GVHD je v takšni obliki nastopil le tretjič na svetu.
Ob Maji smo živeli in ne životarili. Te izkušnje želimo deliti z vami.
Lahko noč.
Draga Majina mamica!
Zelo mi je hudo, ko berem vašo oziroma predvsem Majino izkušnjo.
*Maja* je ena od naših zvezdic, ki nam sveti. Nisem je poznala, verjamem pa, da je bila velika borka za življenje. Rak je res tako nepredvidljiva bolezen, potem se je pa očitno pri Maji združila še s smolo…. Hudo, hudo.
Mamica, daj iz sebe bolečino. Tu smo vsak s svojo ramo, kamor lahko nasloniš tvojo žalostno dušico.
Za tvojo Majo pa sem pravkar prižgala svečko z vonjem po vaniliji in piškotih, ki naj ji prinese veliko miru in sreče med angelčki.
Maja, vso srečo ti želim v novih dimenzijah!
Saj je depresivnost tudi del življenja, sploh v trenutkih, ko te preplavljata enkrat upanje enkrat strah in nemoč. To marsikateri dobro poznamo in te razumemo.
Če želiš, nam kaj piši, sploh se pa drži in stokrat na dan si povej, da se bo Jan ozdravil, da se bo pa pika. Meni moj mož vsak dan pove, da se bom sigurno ozdravila in čisto normalno zaživela, in to mi govori že vse od časa, ko sem čakala na darovalca, ki sem ga MORALA dobiti v pol leta, pa med presaditvijo, pa po njej, pa zdaj še kar naprej.
Karkoli si o tem misliš – vedno sem mu popolnoma verjela in mu verjamem tudi danes enako kot prvi dan po diagnozi. Moram pa to slišati velikokrat, čeprav zmeraj isto (saj so besede o ljubezni med dvema tudi vedno iste pa čudovito učinkujejo, a ne?)
Neverjetna je moč, ki se pretaka po nas, verjemi v to !!!
Hja, ne vem kaj naj rečem…ne bi rada jamrala, obupovala…marsikaj se je spremenilo, to je dejstvo. Tudi pri meni…To kar se trenutno dogaja…No, pa saj je transplantacija blizu. Vsaj tako pravijo zdravniki. Če mu tokrat uspe, bo vse ostalo pozabljeno.
Pa še ena vzpodbudna glede sebe: uspela sem narediti izpit! Ni bilo lahko zbrati toliko moči in se posvetiti anatomiji, pa venderle, na koncu je šlo skozi tudi z manj učenja.
Lep pozdrav
Super, Maruša! Me veseli, da ste spet pogumni in polni optimizma in upanja! Vesela sem tudi, da ti je uspelo narediti izpit v tako težkih trenutkih…
Mi smo z vami vsemi in Janom! Lepo ga pozdravi!