lenoba
Pozdravljeni!
Za inertnost oz. lenobo je lahko veliko vzrokov. Od osebnostnih značilnosti, ( če smo bolj flegmatični) do zdravstvenih težav; prenizek krvni tlak, psihična izčrpanost, hormonske motnje ali drugo.
Če so tovrstni razlogi izključeni, pa je potrebno razmisliti o ciljih, ki jih imamo in o motivaciji. Veliko ljudi se srečuje z tako imenovano življenjsko praznino, ki se lahko kaže na različne načine, tesnobnost, depresija, pasivnost – lenoba… V ozadju teh pojavov je velikokrat neka brezciljnost, ko človek ne najde pravega smisla v stvareh, ki naj bi jih počel. oz. jih počne. (delo, dom , prijatelji..)
Takšna kriza oz. počutje zelo redko mine povsem samo od sebe. Običajno ti občutki človeka silijo, da se posveti svoji notranjosti, da pogleda svoje življenje in sebe bolj natanko in da se vpraša, kaj pravzaprav želi. Morda se je dobro tudi vprašatiali živim iz sebe ali le tako, kot drugi pričakujejo? ( starši, partner, družba..) Zakaj mi primanjkuje življenjske energije? Kje se ustavlja? Pogosto nam primankuje življenjske energije in s tem tudi volje in vitalnosti, ker jo blokirajo miselni, čustveni ali vednjski vzorci, ki smo jih prerastli, pa še vedno delujemo po njih. Svetujem, da pogledate kakšna je vaša dnevna , tedenska, življenjska rutina in se vparšajte, kaj bi želeli spremeniti in kako? Tudi, če to še ne boste zmogli, je bistveno, da se zavedate, česa imate “dost”. in kaj bi želeli spremenit.
Seveda odgovori na ta vprašanja ne bodo prišli kar tako iz neba, pomaga, če aktiviramo svoje telo: hoja, tek, kolesarjenje. V te dejavnosti se mora marsikdo prisiliti, saj mu lenoba otežuje odločitev. Vendar se splača. Mnogi črpajo notranjo moč, voljo in aktivnost tudi iz meditacije, sproščanja, joge..
Drugi spet prepoznajo, da jim pomaga, če se vključijo v kakšno novo dejavnost, lahko tudi prostovoljno, pomoč drugim in podobno.
Življenje nas nenehno sili k sprembam in rasti, človek pa velikokrat teži k stalnosti in preveliki rutini. Ta konflikt je pomebno gibalo življenja in ni ga dobro zadušiti ali prezreti.
Tole je nekaj razmišljanj, bolj konkretno ta trenutek ne morem odgovorit, saj je bilo vprašanje zelo splošno in težko vidim, kje je bistvo problema.
Lepo vas pozdravljam, Renata Bokan
Šola čustvene inteligence
Mene pa bolj muči lenoba druženja z ljudmi. Ker moje življenje počasi od brezskrbnega študentskega življenja postaja resnejše…vendar obveznosti kot so pospravljanje, redna služba, opravki ipd mi ne delajo problemov,imam očitno že neko motivacijo..v srednji šoli sem bila zelo sramežljiva, a sem vseeno mela ogromno prijateljev, hodila na žure ipd. Sramežljivosti že zdavnaj ni več, zmanjkalo pa je volje. Ne da se mi, ne da se mi pogovarjati, ne da se mi na kave z ljudmi, ne da se mi na rojstne dneve, kjer se moram pogovarjati z ljudmi. Čeprav ko sem doma, si želim in sanjam kako sem družabna in imam ogromno prijateljev. Seveda teh skoraj ni več, saj tako pasivne prijateljice si nihče ne želi več. Zanimivo je to, da sem sposobna bit zelo družabna, če se v to prepričam, grem na žur – kjer spoznam ljudi ki me imajo za super punco, komunikativno, družabno…a to je vse prisila, ko pomislim, kako naporno je to, naslednjič več ne grem..in ti “prijatelji” počasi postanejo le znanci..teh jih mam pa ogromno, preveč..Poleti to še ni tako kritično kot je zunaj sonček in imam voljo iti ven na kavo na sonček. Zdaj ko je mrzlo pa je s tem konec..vendar bi rada imela prijatelje, rabim jih…
Kako se pripravim do tega, da uživam v družbi z ljudmi, da pri tem ne čutim prisile? Mislim, da postajam čudna, vsaka stvar me spravi iz tira, v jok, naslednji dan sem pa kar pretirano dobre volje…je to kaj več kot lenoba?
Rada bi verjela v to, da je to stanje samo trenutno stanje utrujenosti, saj imam kar naporen tempo, vendar za take cilje ki sem si jih zadala je to šele začetek. Tako da se bom morala sprijaznit, da pač nisem sposobna tega, da me vse preveč utrudi, in bom počela le eno stvar naenkrat. Mogoče bom ob obilici prostega časa spet dobila željo po druženju in tako dobila kakšenga prijatelja nazaj ali pa spoznala novega..upam. Ker mi ravno nedružabnost in zapiranje vase ne bo pomagala. Pogosto sanjam, da sem šla nekam daleč stran kjer me nikjer noben ne pozna, spoznala čisto nove ljudi, nov svet, kjer sem tudi jaz drugačna, vesela in družabna. V realnosti pa nimam jajc za kaj podobnega..preprosto sem lena.
Instant rešitev za takšne stvari ni. So pa življenski cikli – enkrat nam je najbrž vsem več do družbe, drugič manj.
Itak pa vedno delamo tako kot nam paše – tako da če ti ni družbe, ti že paše tako. A ne?
Neke vrste “rešitev” je preprosta… kadar ti je do druženja pojdi ven. Enostavno pojdi. Pokliči koga in se dobi na pijači, ob filmu, itd.
Samo odločit se je treba in iti… druge poti pač ni.
Draga dušica, nič nisi poseben primer, takšno je življenje. Spoznavamo sami sebe in iščemo pravo pot. Dobro je prečitat kakšno knjigo psihološko /Trstenjak, Gostečnik,…/Eni smo res bolj samotarski tipi, ampak kakšno prijateljico ali prijatelja pa le pokliči in obdrži korektno vezo, da ne ostaneš sama. V glavnem mirno in pošteno živet, pa se v življenju vse uredi. Srečno.
Življenje nas nenehno sili k sprembam in rasti, človek pa velikokrat teži k stalnosti in preveliki rutini. Ta konflikt je pomebno gibalo življenja in ni ga dobro zadušiti ali prezreti.
Tako jest razmisljam, a te rutine in stalnost delam zato da se ne usmerjam z tokom ovac ker mislim da nimajo po vecini prav in tako mogoce zaradi dolocenih stvari delam pri vseh.
Kaj bi pa tu rekli na moj odgovor?
Jaz sem vedno govorila, da so rutine slabe, če posebno take, ki jih trenutno sama imam. Nekateri ljudje si ne želijo sprememb in spontanosti, saj se pri tem počutijo varno in udobno. Zaradi rutin ljudje začnejo razmišljati podobno in vedno bolj ozko. Jaz sem vedno poudarjala spontanost in aktivnost, zato me še toliko bolj mori to, da sem postala točno taka kakršna nikoli nisem hotla biti. Želim si sprememb in življenja a se mi preprosto ne da. Žalostna sem ob misli, da postaja moj svet vedno manjši in strah me je da bom začela razmišljat kot dinozaver, ki je že znavnej izumru in živi v preteklosti…
šele danes poklicala prijateljico za pijačo…
ojla Lena,…..:)
moje osebno prepričanje je, da lenoba ne obstaja,,…..
so razlogi,.,. vsak ima drugačne,…
največja težava pa je, da se vsi premalo potrudimo razumeti drug drugega,……
na kratko,….med branjem tvojega posta, sem dobu feeling kot bi bral svojega,….tako da,…
malo verjetno je, da bi ti lahko pomagal,…mogoče pa lahko ti meni,….
tuki sem,….