Ali lahko prijavimo otrokovo lenobo kot “posebno potrebo”, tako da bo naš otrok, ki je že od rojstva silno len, obravnavan kot otrok s posebnimi potrebami. Že, ko je bil dojenček, je zelo leno pil mleko iz dojke, rabil je dvakrat toliko kot običajni otroci, da se je najedel. Potem se je enako dogajalo s pitjem iz flaške, pa iz skodelice. Tudi shodil je malo pozneje, vendar pa so na pregledih ugotovili, da je z njegovim duševnim razvojem vse b.p. Prav tako nima nobenih gibalnih oviranosti. Le nekoliko len je. Tudi z vidom in sluhom nima težav. Prav tako se lahko marsičesa hitro nauči. Problem je v tem, da se mu nič ne da narediti, da ga moramo k delu prav priganjati. Tudi pri igri opažam njegovo lenobo. Večkrat kar obleži, ne da bi karkoli delal ali pa se igra z napol narejenimi avtomobilčki iz lego kock, čeprav vem, da jih zna sestaviti do konca. Če mu rečem, da naj ga sestavi do konca, to tudi naredi. Star je pet let in pol in bo šel letos v prvi razred devetletke, zato se z odločbo komisije za razvrščanje že mudi. Ne vem, če bo moj otrok zmogel zahteve šole, ko je pa tako len. Že zdaj vidim, kako bo ves glavni odmor porabil za to, da bo pojedel malico, že zdaj vidim, kako se mu ne bo ljubilo pisati domačih nalog, brati knjig za domače branje, ipd. Že zdaj vidim, kako bo medtem, ko bodo vsi zavzeto pisali kontrolko, on spal ali pa bo razmišljal kaj drugega. Misli mu včasih kar nekam odplavajo, pa ne vem, kam. Ne vem, če mu bom jaz morala govoriti, kaj ima za nalogo, ko pa bo njegova dolžnost, da posluša razredničarko in da sam ve, kaj mora narediti. Če ne bo imel odločbe o razvrstitvi, mi učiteljica (razredničarka in druge) ne bodo hotele po telefonu povedati, kaj mora moj sin narediti, da bi ga jaz doma spodbujala k delu!
Problem je v tem, da mi te lenobe ne moremo odpraviti, ker jo je verjetno že prinesel s seboj na svet (kako naj si drugače razlagam to, da je tako počasi zizal, ko je bil še dojenček?).
Drugače se naš sinček lepo razvija. Rad je v družbi in ko ga ne popade lenoba, rad teče, se igra z vrstniki, ipd. Če mora pa sam kaj narediti, pa njegove misli odplavajo v neznano. Takrat postane tak kot polh! Tudi takrat, ko je v družbi, velikokrat opažam, da je nekam utrujen, da se mu nič ne da, in da se mu je včasih težko loviti, in to kljub temu, da je dovolj spal.

Ena,

Globoko se vam opravičujem za zamudo pri odgovarjanju. Zadnje dni je toliko dela (v službi in doma), da zvečer včasih kar »padem v posteljo«. Pa še službene odsotnosti so mi letos večja težava kot kakšno leto prej.
Sedaj pa k vašemu pismu. V mislih sem se večkrat ukvarjala z njim.
V naravi otroka, bi rekla, ni lenobe. Otroci so radovedni in vedoželjni. Naravne sile razvoja jih nenehno usmerjajo k različnim dejavnostim (motoričnim in spoznavnim). Torej, stvari fizično preizkušajo, poskušajo, delajo – izkušnje miselno predelujejo in oblikujejo v spoznanja – to pa jih spet potiska v nove dejavnosti. Tako se vse bolj bogati, širi, strukturira sistem znanj, spoznanj in telesnih izkušenj (veščin, spretnosti) in izgrajuje osebnost.
Pravite, da so zdravstveni izvidi otroka b. p. in da je intelektualni razvoj potekal ustrezno. To pomeni, da ni nekega »posebnega« razloga za počasnost odzivanja, za hitrejše utrujanje vašega otroka. Če to drži je lahko razlog v vzgoji, njegovih življenjskih okoliščinah, navadah.
Pa nikar sedaj ne reagirajte s slabo vestjo: »Kje sem v vzgoji pogrešila?« To je povsem nepotrebno in vas bo samo oviralo, če boste želeli sedaj kaj spremeniti.
Takole razmišljam (ker pač vas in otroka ne poznam):
Pravite, da je otrok počasi in dolgo sesal – to je pravzaprav njegovo prvo resno delo – dovolili ste mu, da je sesal 2x dlje kot vrstniki. Verjetno tudi to, da je sesal kadar je za to pokazal interes. V to nas včasih zapeljejo dobrohotni nasveti drugih (naj sesa kdaj in koliko hoče). Toda ob tem se mu ni bilo potrebno nič potruditi, boriti oz. prilagajati na ritem, tempo, čas dojenja. Imel ga je kolikor je želel. Ob tem je bila vaša izkušnja: počasen, len je in zato ste mu bolj pomagali kot je bilo potrebno, namesto njega ste opravili tudi druge stvari, ki bi jih razvojno že lahko sam (okoliščine ste prilagajali njemu). Ker ste ga »vzeli« kot lenobnega (uporabljam vaš izraz, čeprav mi ni najbolj všeč in čeprav ne pove prave narave vašega otroka) je vedno bolj postajal takšen. Njegova izkušnja je namreč približno takšna : ni potrebe za naprezanjem, ni treba vlagati več ali dodatno energijo, če mi je in dokler mi je nekaj počnem, potem pa ni treba več. Vse kar potrebujem »dobim«.
Torej ni se mu bilo treba potruditi, vlagati energije za dosego nekega cilja (ob katerem bi potem lahko užival- saj veste vlečejo ali tiščijo nas naprej v nove izzive ravno predhodni uspehi, občutek, da smo s trudom dosegi nekaj, kar se nam je prvi hip zdelo nedosegljivo – ob tem uživamo, se veselimo, imamo vtis, da smo sposobni, »veliki«, da lahko dosežemo cilje, vplivamo na svoje okolje in usmerjamo lastno življenje. Torej mi imamo v rokah možnost odločanja, izbiranja. Ravno iz tega doživljanja (samozavest in samospoštovanje) se spustimo v nove in nove izzive, podvige … Če pa nam je dan ves čas tega sveta, če nam nekdo kar naprej pomaga, dela namesto nas, če dobimo kar želimo »kar tako« brez truda, potem tega ne cenimo pa tudi občutka, da smo nekaj naredili, ustvarili sami ne moremo razviti. Ker nimamo občutka, kako je lepo, če nam nekaj uspe (notranja motivacija) se pač ne spuščamo v nove in nove dejavnosti. Prav to je namreč vsebovano v misli: »Ne odstranjujmo vrtnici trnja«. (Da se otrok ne bo pičil se mora z njo naučiti ravnati in ne dobiti tisto z odstranjenim trnjem).
Vaš fant sicer začenja dejavnosti (avtomobilčki, igre s prijatelji) vendar jih konča takoj, ko se mu več ne ljubi (je prehitro zadovoljen, nima izkušnje, da lahko z dodatno voljo doseže še kaj novega, drugačnega, drugega). Moja izkušnja je, da otrok ne dokončuje stvari, če so jih za njega dokončevali drugi. Torej, ko ni hotel, želel je to zanj napravil nekdo drug. To počno starši pogosto, kadar so v časovni stiski ali kadar imajo občutek, da bodo imeli še več dela, če nekaj dovolijo otroku (npr. pomivanje posode – potem je v kuhinji še več dela: »Raje bom pomila posodo kar sama«)
Vaš fant potrebuje izkušnje, da se ne izplača odnehati prehitro. Da je vložen trud še posebej nagrajen: z dobrim občutkom o sebi, z občutkom zmorem tudi to, s pohvalo, priznanjem s strani drugih …

Šola, ki je pred njim je nov začetek, nova prilika, da razvije vseživljenjske spretnosti in veščine, da se nauči ravnati z vrtnico tako, da se ne bo pičil, pa vendar jo bo lahko brez težav držal v roki. In vi mu lahko pri tem veliko pomagate.
Najprej tako, da prenehate o njem razmišljati kot o mali lenobici. S tem mu namreč dajete možnost, da to tudi je.
Potem pa tako, da ne delate stvari namesto njega. Zakaj pa že sedaj razmišljate, da boste klicali učiteljico?
Kaj torej narediti
1. Oborožite se s prijazno, resno doslednostjo in veliko mero potrpežljivosti.
2. O svojih pomislekih se pogovorite z učiteljico in jo prosite za pomoč, predvsem tako, da v šoli še posebej pazi na to, da si bo vaš fant zapomnil, kaj je za domačo nalogo. To stori tako, da mu še posebej pove, ga vpraša če je razumel nalogo, naj ponovi kaj je za nalogo ali kaj podobnega. Včasih mu lahko v beležko tudi zapiše kaj je za nalogo ipd.
3. Danes so naloge še posebej v 1. r. nekoliko drugačne kot so bile včasih. Če je nima pa se vidva redno, vsak dan ob približno isti uri vsedita in se pogovarjajte o šoli: kaj je bilo novega, kaj se je naučil, spoznal, kaj se je dogajajo, kaj je jedel. Včasih je lahko začetek pogovora vaše vprašanje: »Kaj ste pa danes lepega počeli, da si porisal majico (packa od barve). Poskusite ustvariti ritem in red glede šolskega dela.
4. Dobro razmišljate, ko se sprašujete, kje boste izvedeli kaj je npr. za nalogo. To naj opravi on. Vprašajte ga, kaj pa sedaj. Kaj boš storil? Boš koga poklical? Koga pa? Seveda sledi pohvala, če se sam spomni koga, ker pokliče … Včasih je celo bolje, da gre otrok v šolo brez naloge, kot da mu vi rešujete problem (spozna posledice trnja na vrtnici). Dobro pa je, če v teh primerih pravilno reagira tudi učiteljica. Npr. v dogovoru z vami mu pove, da naj jo opravi do naslednjega dne, sicer naj ga povabi na svojo svetovalno uro, da jo opravi pri njej.
5. Resnično ne bodite zadovoljni takoj. Če stvari ne dokonča vztrajajte, da jih izpelje do konca. Dogovorite se z učiteljico, da nedokončane stvari opravi do konca doma. Tu bodite dovolj vztrajni. Če bo delo dokončal lahko poleg pohvale dobi tudi drobno nagrado (gresta na sprehod, se igrata, gresta na obisk). Če dela predolgo, se upira nagrada izostane.
6. Pri domačem delu ne sedite z njim (če ni naloga take narave). Pobarvati, narisati zagotovo zna sam. Bodite pa v bližini. Povejte mu, da vas lahko pokliče ali vpraša, če kaj ne ve. Potem pojdite zopet k svojemu delu.
7. Od mize lahko gre, ko je delo končano. Vmes naj ne je ali pije ali počne druge stvari, ki motijo koncentracijo.

V zvezi z malico v šoli bi rekla, da je to res problem. Prepričana sem, da jo je sposoben pojesti v pravem času, le veliko stvari ga vmes zmoti. Mogoče vam bo kdaj potožil, da je bil lačen in prav ta življenjska izkušnja je prilika, da spozna, da je za malico le nekaj časa in da ga je potrebno pravilno izkoristit (zopet trn)

No, ne bi rekla, da potrebuje prilagoditve. Bolj bi bilo smiselno, da razvije spretnosti in veščine, ki mu bodo omogočile, da obrača okolje sebi v prid – torej, da on odloča o sebi in svojih aktivnostih: sedaj naredim nalogo, potem se igram, potem grem ven. Del tega je tudi spoznanje in izkušnja: če jem prepočasi gredo že vsi ven iz jedilnice in ostanem sam ali če jem prepočasi potem ne pojem vsega in sem kmalu lačen ali sošolci postanejo sitni, ker me morajo čakati in podobno.

Torej, če drži, da ni kakršnihkoli zdravstvenih razlogov ali omejitev je čas, da otroku pomagate spremeniti nekatere navade, katere osnova je pridobljena počasnost, prehitro odnehanje in tudi čakanje, da bo kdo drug opravil kaj zame.
Navade pa veste da so železne srajce in da bo trajalo kar precej časa, da jih bo lahko spremenil, ob tem da boste vi dovolj vztrajni in potrpežljivi. Kritike, prošnje, moraliziranje in še kaj tu nič ne pomaga.

Učenje teh vseživljenjskih veščin bo potekalo predvsem na osnovi izkušenj (ne toliko preko dobrih nasvetov), ki ne bodo vedno prijetne. Tu pa je vaša vloga, da otroka podpirate, ga spodbujate, pohvalite in nagradite, kadar stvari dokonča, se loti česa novega (in seveda idejo realizira do konca), kadar počne stvari samostojno (četudi se stvari loti narobe morete pohvaliti prav to, da je poskušal).

Toplo bi vam priporočala v branje knjigo Zdenke Zalokar Divjak: “Vzgoja je … ni znanost”. Verjamem, da vam bo v oporo in da boste v njej našli mnogo drobnih in dobrih nasvetov, kako pomagati vašemu fantu, da bo lažje in bolj samostojno obvladoval svoje okolje in sebe.

Lep pozdrav
Francka

Po več kot letu dni se vam ponovno oglašam v zvezi s problematiko mojega otroka. Nehala sem govoriti, da je len, pač pa sem odkrila, pa tudi zdravniki so zdaj na jasnem, da večjih naporov zdravstveno preprosto ne zmore! In kako smo to odkrili?

Ko se je začela šola in je moral moj sin štiri ure pri miru sedeti v razredu, so ga najprej začeli mučiti vsakodnevni glavoboli, potem pa je postal še razdražljiv, agresiven, ipd. Z otrokom sva šla k zdravniku, ki pa je rekel, da je vse to najbrž prehodna težava in da bo minila sama od sebe, vendar se to ni zgodilo. Ob koncih tedna nima nobenih težav, čez teden pa ga, ko pride domov, vedno boli glava, pa tudi razdražljiv je, tako da ne more opraviti nobenega dela več in je do večera čisto fuč. Polovice domačih nalog mu ni uspelo narediti zaradi neznosnih glavobolov, ki so se pojavili ob začetku njegovega šolanja in jih prej ni bilo. Niti učiteljica, niti zdravnica ne vesta (sploh pa ne jaz), kaj je vzrok tem glavobolom in agresivnosti. Bili smo na pregledih: EEG, EMG, CT glave in še mnoge druge preiskave (tudi temeljit pregled krvi) – vse b.p.!

Po treh mesecih šole pa sem pri otroku začela opažati, da ima kožo vse bolj mozoljavo. Zdravnica je rekla, da se mora pogosteje umivati, toda kako naj otroku, ki ga boli glava, ukažem, da naj gre v kad? Bojim se, da bi dobil meningitis ali kakšno drugo hudo bolezen.

Učiteljica mi je rekla, da si je moj sin večkrat trudil tekmovati s svojimi sošolci, vendar mu je vedno “pošla sapa”, enostavno ni zmogel. Rekel je, da je zadihan, pa tudi sicer je opažala, da je včasih ves plav. Toda z otrokovim srcem je vse vredu, vsaj zdravniki tako pravijo! Ima le nekoliko nizek krvni tlak. Bi bil to lahko problem?

Zdaj sem šele ugotovila, da je z mojim otrokom nekaj res hudo narobe, vendar niti jaz, niti osebna zdravnica ne veva, kaj.

V katero kategorijo otrok s posebnimi potrebami predlagate, da vključimo otroka? Otrok nima težav z vidom in sluhom, nima učnih težav, ima pa probleme pri pisanju daljših testov, saj se hitro utrudi in potoži, da ga hudo boli glava. Če mu učiteljica omogoči pisanje kontrolke v dveh delih, jo navadno dobro piše, vendar pravi, da takšen pristop ni običajen in da bi nujno rabil odločbo.

Naj povem še, da se je začel moj sin, odkar je začel hoditi v šolo, tudi čudno vesti. Doslej ves olikan, je postal agresiven, začel je napadati sošolce in sošolke, jim jemati stvari, doma me včasih nadere, češ da sem mu skrila to in to, pa čeprav sem “to in to” samo pospravila na drugo mesto v istem prostoru (na vidno mesto!)… Večkrat opažam, da je rdeč kot puran, drugič pa ves plav, kot da bi imel težave s srcem…

Med vikendi in počitnicami se težave navadno unesejo, saj takrat tudi jaz od njega ne smem zahtevati preveč, saj vidim, da ga ob vsakem večjem naporu začne boleti glava… Naj se vsaj takrat malce spočije!

Jaz iz napisanega ne razberem zakaj bi vaš otrok potreboval odločbo.

Žal menim, da Franckinega lanskega pisma niste dobro prebrali. Iz vašega opisa sina opažam, da se še bolj intenzivno oklepate misli, da ima sin zdravstvene težave. Saj jih morda ima, vendar so posledica – ne vzrok problemov. Problemi verjetno izhajajo iz mogoče preveč zaščitniškega okolja v katerem živi otrok.

Ste morda že obiskali dobrega otroškega psihologa ? Kaj meni ?

Mama,

Torej mi zdaj hočeš dopovedati, da sem si otrokove vsakodnevne glavobole gladko izmislila? Sem si izmislila, da je vsako popoldne ves rdeč v obraz in da ima vso vročo glavo? Sem si izmislila, da ima vsak dan povišano temperaturo, vendar pa zdravniki ne najdejo razloga za to? Sem si izmislila, da ima otrok izpuščaje po vsem telesu, ki so pogostejši takrat, ko ima otrok šolo? Ko nimajo pouka, izgleda, da tudi izpuščaji izginejo. Žal pri alergologu še nisva bila… Mogoče je alergičen na kakšen gradbeni material, ki je bil uporabljen pri gradnji šole ali pa na material, iz katerega so klopi v šoli… Ali mogoče veste, na kaj bi bil lahko otrok alergičen?

Ena,

kako so zdravniki ugotovili, da večjih naporov zdravstveno preprosto ne zmore? Običajno so poleg psihičnih naporov bolj merodajni fizični napori (npr. merjenje pod določeno obremenitvijo).

Če zdravniki niso našli medicinskega vzroka, se mogoče vzrok vseh težav skriva v psihi. Spremenjeno obnašanje, agresija (in vse kar opisujete) kažejo na resne težave, ki jih ima vaš sin. Le – te so lahko posledica prevelikega pritiska v šoli, vaših pričakovanj, otrokovih želja… Ker se situacija – če sem prav razbrala le še slabša – je potrebno ugotoviti vzrok. Malce k temu pripomore tudi približevanje koncu šolskega leta, a najbrž to ne bo “glavni vzrok”.

Dvomim, da bi vam v tem trenutku pomagala odločba (in individualno delo), ker bi to bila v tem trenutku za vašega otroka le še “dodatna muka”, pa tudi odločbe ne bi dobili pred koncem šolskega leta. Bolj kot sama odločba, je pomembnejše, da otroku pomagate. In ugotovite vzrok za njegovo obnašanje, glavobole itd. Naročite se k psihologu, saj če vzrok ni medicinski, je možno da gre za psihosomatsko problematiko (kar pomeni, da otrok zaradi nečesa, kar ga moti, utrudi, reagira z različnimi bolezenskimi znaki, ki pa nimajo nobenega medicinskega vzroka). Odrasli takrat, ko nam kaj ne paše, “obrnemo šila in kopita” ali to povemo. Otrok pa običajno reagira popolnoma na telesnem nivoju (npr. ga boli glava, trebuh, se začne drugače odnašati in podobno), saj se načina, ki ga uporabljamo odrasli šele uči.
Čim dlje so prisotne težave, tem bolj verjetno je, da bo to »postal vzorec obnašanja«, ki ga bo otrok uporabljal tudi drugače (v drugih situacijah). Hkrati pa se s sinom vrtita v »začarenem krogu«, njega vedno bolj boli glava, vi pa najbrž popustite tudi takrat, ko bi mogoče lahko bolj vztrajali.

Upam, da sem vam kaj pomagala in se boste čim hitreje naročili k psihologu.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Pošlji oblikovano (12-05-06 15:40)

Ena,

Mama* vam je le želela povedati, da so težave, ki jih opažate res zdravstvene, vendar ni nujno, da je vzrok teh težav tudi medicinski. Lahko so posledica nečesa, kar otrok čuti, misli in podobno in predstavljajo njegovo reakcijo na vse skupaj.
Če npr. vzrok za glavobol ni medicinski, ga je potrebno iskati drugje. Glavobol ni vzrok vsemu, kar se dogaja, temveč posledica nečesa, kar se dogaja. Čeprav je dejstvo, da ne dokonča naloge, ker ga boli glava – ampak zakaj ga boli glava: je snov ne zanimiva, bi delal kaj drugega, mu je dolgočasno, je preveč zanj v tistem trenutku, je prenaporno …
In če zdravniki ne najdejo medicinskega vzroka, je potrebno pomisliti na psihosomatiko. To kaže tudi na to, da so glavoboli prisotni le med tednom (šola), med počitnicami in vikendi pa se – kot pravite – stvari navadno unesejo.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Draga ena,

psihosomatske težave pomenijo težave, ki so nastale zaradi psihičnih razlogov, vendar se lahko odražajo kot bolezen (glavoboli, celo vročina, izpuščaj…). Glavobolov si najbrž ne izmišljuje, verjetno jih v resnici čuti in so lahko zelo hudi, vendar pa so najbrž posledica psihičnih težav: stresa ob šolskih zadolžitvah, ki jih ni navajen, obveznostih, ki se jih je do sedaj lahko ognil ipd. Hkrati gleda vas, ki ste najbrž vedno bolj živčni in iščete vse možne zdravstvene razloge za njegove težave, tako da je tudi sam prepričan, da je hudo bolan. Tudi njegova agresivnost in sprememba obnašanja kažeta na to, da se ne more prilagoditi novim razmeram. Mogoče ga tudi sošolci ne sprejemajo in ima zato še dodatne psihične težave.

Skratka, nikar ne podcenjujte moči vplivanja psihe na naše zdravje. Moje mnenje je, in upam, da ga ne boste vzeli za slabo, da je bil otrok res preveč zavit v vato, da ste ga nekako sami stigmatizirali kot lenobnega, počasnega in počenjali stvari namesto njega. Pravzaprav ste se preveč trudili zanj, tako da se njemu ni bilo treba ali pa mu je bila odvzeta volja po trudu. Francka vam je zelo lepo napisala, veliko resnice je v njenih besedah.

Največ bi v danem trenutku storili za otroka, če bi se nehali zavzemati za olajšave in na vse kriplje iskati medicinske razloge za njegove težave. Čisto po domače povedano, otroku je muka vsako malo težje delo, ker nanj ni navajen in na tako delo in pritiske okoli njega reagira z glavoboli, agresivnostjo ipd. (seveda podzavestno). Ker to učinkuje, saj mu naloge ni potrebno dokončati, lahko “počiva” in vi postanete najbrž čisto razburjeni ob njegovih težavah, ni vzroka, da bi glavoboli ponehali. Stanje se bo seveda še stopnjevalo. Najprej bi se morali vi pomiriti, zadihati, se nehati kar naprej vrteti okoli njega in njegove šole in zadolžitev ter to nalogo počasi prenesti nanj. Mogoče bi se res lahko pogovorili s psihologom, pa tudi z njegovo učiteljico. Ona je namreč tudi pod vašim vplivom, vidi, da ima otrok težave in da težko opravlja zadolžitve (razlogi za to je ne zanimajo toliko kot rešitve) in misli, da bi bila odločba dobra rešitev. Vendar bi z odločbo otroku še bolj zasidrali misel, da je “poseben”, nezmožen, drugačen od drugih in da ne zmore toliko kot ostali. Mislim, da je to vse v vaši in posledično v njegovi glavi.

Razmislite in želim vam, da se odločite pravilno.

Ok. Zanima pa me nekaj. V eni reviji sem enkrat brala, da obstaja ena motnja, pri kateri se otrok ne sme zelo naprezati, ker da potem dobi glavobole, pa tudi nevarno da je zanj. Ali vi mogoče veste, za katero motnjo to gre? Sem v skrbeh, ker pri otroku opažam nekaj znamenj te motnje, vendar ne vseh…

Ena,

kje ste to brali?

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Strinjam s predhodnicami, poiščite pomoč.

Moj sin ni bil len, bil je bolj zadržan, nevsiljiv otrok. Težave so se začele v vrtcu. Ko se je navadil okolja, vzgojiteljic, je hotel še prijatelje. Ti pa ga niso sprejeli. Po sedmih mesecih vrtca je imel zaporedoma tri angine, vsak dan ga je bolela glava… Dokler se ni vključil v družbo.
Enako se je ponovilo v prvem razredu. Vsak večer ga je bolel trebuh, zjutraj glava, jokal je … Ampak on je povedal kaj ga teži.
Kljub temu, da sem poznala vzrok, sem ga peljala na pedopsihiatrijo. V času obiskov se je vse samo uredilo, sošolci so ga sprejeli, od takrat je vse OK. Star pa je že 14 let. Samozavesten, komunikativen, zelo priljubljen fant.

Kaj vam hočem povedati? Pojdita po pomoč. Morata odkriti vzrok njegovih težav. Psihitater mi je povedal, da otroku moramo verjeti, ker ga glava res boli. Tam bodo preverili, z vašim privoljenje, tudi njegove sposobnosti. Vsaj takrat je bilo tako.
Ker je tako len, je očitno zanj šola res napor. Verjetno pa še ga zanima ne. Nikakor pa se ne strinjam, da ste za njegovo lenobo krivi vi. Mame smo do otrok res preveč zaščitniške. Če se nekdo že rodi tak, bi ga bilo treba verjetno neprenehoma “gnjaviti”, da bi postal drugačen. Kaj pa če ima to v genih?

Pozdrav!

Ne spomnim se več. Mislim pa, da v eni ženski reviji.

Ena,

nikar se ne obremjujte s tem, kaj ste prebrali (še posebej, če se natančno ne spomnite kje in v kakšni vezi so bili glavoboli omenjeni).

Če zdravniki ne najdejo medicinskega vzroka, ga boste težko našli tudi sami.
Dejstvo pa je, da vaš otrok potrebuje pomoč – potrebno je ugotoviti zakaj se pojavljajo glavoboli, zakaj se speminja njegovo obnašanja – vzrok je lahko tudi psihološki. Zato čim prej poiščita stokovno pomoč psihologa.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Zdaj sem se spomnila. Gre za alergijo na napor. Ali mogoče kaj veste o tem?

Ena,

te motnje ne poznam in še nisem slišala zanjo.
Mogoče pa jo pozna dr. Kersnik:

Lep pozdrav in lep dan, Petra

“Alergijo na napor” ima danes vse več otrok, ki so starši namesto njih počenjali stvari od ranega otroštva. Tako so ti otroci nesposobni naporov in težjega dela ter nikoli ne opravljajo stvari, ki jim niso všeč. Edina stvar, ki jo morajo opravljati, je delo za šolo, zato se jim upira do te mere, da pripelje do psihosomatskih težav. Vedno več je učencev, ki jih učitelji kar naprej opominjajo, naj vendarle vzamejo zvezke iz torbe (tudi tega se jim ne da), napišejo v zvezek naslov…Vsakih par minut jih je treba spodbujati, ker taki otroci kar odtavajo v svoj svet, kjer se jim ni potrebno truditi. Vsaka zadeva, ki jim ni všeč, zanje predstavlja hud napor, ki ga niso sposobni premagovati.

Ko pa naletijo na nekaj, kar jim je všeč (ponavadi je tem otrokom všeč gledanje TV, igranje računalnika, kjer so večinoma pasivni in ne aktivni), pa to stvar z veseljem počnejo. Skratka, ob današnjem trendu vzgoje je za pričakovati, da bo ta “alergija na napor” v velikem porastu.

Zdaj vem, da ima moj sinko grozno migreno. Grem po lekadol.

Ena, zdi se mi, da vztrajno zavracas misel o obisku psihologa. Zakaj?
Ali bos sinu 5 x na teden, vsak teden, dala Lekadol, ali ni morda bolje raziskati, kaj se skriva za migreno?

Na psihologa sva z otrokom že naročena. Termin: na začetku junija, ko bo za letošnje šolsko leto že prepozno. Ali mi zna kdo povedati, kaj lahko od psihologa pričakujem? Kaj bo psiholog naredil otroku?

Ena,
psiholog bo otroka testiral, se z vami pogovoril in vam svetoval.
Mogoče bo res prepozno za to šolsko leto, lahko pa tudi ne.
Pred srečanjem si napišite vsa vprašanja, ki vas tarejo, skrbijo, ker vam bo potem lažje na pregledu.

Lep pozdrav in lep dan, Petra