Ali lahko, prosim, napišete kaj več o legasteniji?

Karmen,

Legastenija je motnja branja in pisanja. Legastenik lahko ima težave samo pri branju (kar imenujemo tudi disleksija) ali le pri pisanju (disgrafija), običajno pa ima težave na obeh področjih.

Legastenik običajno normalno sliši in vidi in je normalno inteligenten (kar 30% legastenikov je nadpovprečno inteligentnih) in so običajni otroci. Kljub temu pa v razredu pogosto izstopajo, s starostjo se razlike (če se legasteniku ne nudi ustrezne pomoči) še večajo.

Legastenik je bil tudi A. Einstein, za katerega je učitelj meni, da se nikoli ne bo naučil brati in pisati. Legastenične težave naj bi imelo od 10 – 25% otrok.

Nekaj značilnosti otrok z motnjo branja in pisanja:
– se težko osredotoči, če tudi za kratek čas;
– ima težave z razvrščanjem in razumevanjem zvokov (npr. zazvoni zvonec, otrok pa steče k telefonu) in pri povezavi črk in glasu (otrok vidi A, a se ne spomnii, kako se črki reče);
– pogosto zameša vrstni red glasov v besedi, besed v stavku ali vrstni red številk;
– napačno preriše lik, črko, sliko;
– izgleda neroden, pogosto razbije, polomi stvari ali kaj polije;
– pomeša stvari ali pozabi njene sestavne dele (npr. človeku pozabi narisati eno nogo);
– zamenjuje levo- desno, spodaj – zgoraj; navodilom, ki vsebujejo takšne besede le s težavo sledi;
– naredi ali reče stvari brez premisleka ali upoštevanja posledic, kar lahko povzroči nevarne situacije;
– pogosto se želi dotakniti vsega, kar je v njegovem obsegu;
– običajno ima kinestetični učni stil (potrebuje veliko gibanja), težko sledi infomacijam podanim samo po slušni ali vidni poti

Vzroki legastenije so različni, gre za šibko razvite funkcije, ki procese branja in pisanja omogočajo: šibko slušno zaznavanje (npr. otrok težko ali ne razlikuje slušno zelo podobnih glasov, npr. s-š, zamenja vokale), šibko vizualno zaznavanje (npr. otrok zamenjuje podobno napisane črke, črke obrača– npr. p-b, u-n ali podobno), težje govorno – jezikovne težave (npr. otrok ne razume kar prebere, se ne spomni določene besede, pogosto izgubi »rdečo nit« itd)…

Vzroki za šibka področja, ki povzročajo težave v branju in pisanju, se skrivajo v:
– Dednosti
Veliko legastenikov ima starša s podobnimi težavami. Pri tem je potrebno poudariti, da se sama motnja ne deduje, pač se dedujejo šibke sposobnosti (npr. vidno razlikovanje), ki sodelujejo pri branju in pisanju.
– Rizični faktorjev v nosečnosti, ob porodu ali v prvih letih življenja
– socialni in osebnosti dejavniki (npr. slaba pozornost in koncentracija)

Legastenične težave so podobne začetniških težav, ki jih imajo običajno otroci pri opismenjevanju (torej, ko se učijo brati in pisati), vendar začetniške težave po nekaj mesecih vaje izginejo, legastenik pa se s takšnimi težavami srečuje še naprej. Legastenija ni, če otrok včasih pozabi napisati kakšno ločilo ali veliko začetnico in če namesto L na koncu besede napiše u ali v in če kakšno besedo napiše narobe. V tekstu legastenika običajno kar »migoli« napak. Legastenik ima lahko težave že pri dokaj enostavni nalogi, kot je prepis. Z težavnostjo zapisa (narek, spis) pa je napak vedno več. Pri pisanju je legastenik lahko počasen, grdo piše,
zamenja, izpušča črke in besede, običajno ima težave »spraviti svojo idejo na papir« in podobno. Pri branju se ustavlja pri vsaki črki, pogosto se vrača na že prebrano, je počasen, zamenjuje črke, bere na pamet, ne razume kaj prebere, zmedejo ga besede, ki jih ne razume itd.

Legasteniku lahko pomagamo, s strokovno pomočjo (ki jo otrok dobi po odločbi s postopkom usmerjanja) in z raznimi prilagoditvami, npr. podaljšan čas pisanja, več ustnega spraševanja itd. Če otroku ustrezno ne pomagamo, negativna čustva, ki jih doživlja pri neuspehu v branju in pisanju, zamajajo njegovo samozavest in samospoštovanje. Prav zato je v pomoč legastenikov, poleg odpravljanja težav z razvijanjem šibkih spodobnosti, pomembno vključiti tudi razvijanje samozavesti. Zmotno je prepričanje, da legastenik potrebuje samo vaje pisanja in branja – šibke sposobnosti lahko razvijamo brez »pisala in papirja«.

Včasih se je mislilo, da motnje branja in pisanja nekako izginejo in jih na predmetni stopnji naj ne bi bilo. Dejstvo pa je, da obstajajo tudi starejši legasteniki (tudi odrasli).

Pri nas deluje društvo BRAVO, ki vključuje otroke z motnjami branja in pisanja, starše in strokovnjake (Svetovalni center za otroke v Ljubljani in podružnica v Mariboru).

Tako o legasteniji na kratko. Če vas še kaj zanima, le vprašajte.
Lep pozdrav, Petra

Draga Petra,
imam sina v prvem razredu osemletke. Učiteljica sumi, da ima morda blažjo obliko legastenije. Spušča črke, zamenjuje črke (še posebej male tiskane), velikokrat piše črke zrcalno in ima težave z motoriko v prostoru , je pogosto zasanjan. V njegovih slovenskih testih so napake skoraj v vsaki besedi, vsebinsko pa so nadpovprečni (npr. opis slike). Deček je zelo bister in vedoželjen, izrazito dober in natančen je v risanju, zelo ga zanimajo naravoslovne tematike, pri računanju je odličen. Ima pa težave z zaporedji (koledar), naspotno pa se pesmice nauči zelo hitro (enkrat jo prebere in zna). Bere tekoče, toda pogosto ne razume, kaj je prebral. Še posebej se to opazi pri matematičnih uporabnih nalogah. Račun nastavi pravilno, napisan odgovor pa je nepravilen.

Zaenkrat sva z učiteljico dogovorjeni, da bom s sinom doma več vadila (ne linearno, le z reševanjem vaj in pisanjem) ampak z opisovanjem slik in dogodkov. Če bo potrebna obravnava za naprej, bo pokazal čas.

Najlepša hvala za razlago in informacije. Tudi sama sem se že zakopala v internetne vire in literaturo, tako da mi je pojem “legastenija” že bolj znan. Z njim sem se namreč prvič srečala, pojem “disleksija” je namreč precej bolj pogost 🙂

Karmen,

Kot sem že napisala, se veliko otrok – na začetku opismenjevanja – srečuje z različnimi težavami pri branju in pisanju. Nekatere začetniške težave so lahko tudi zelo trd oreh, vendar pa jih večina otrok premaga. Če bo obravnava pri vašem sinu potrebna, bo pokazal čas. Do konca 1. razreda ali do začetka 2. razreda bi težav moralo biti bistveno manj.

Mogoče vam bo prišel prav tudi kakšen izmed nasvetov:

– Branje in pisanje vključite v vaš vsakdan; branje in pisanje lahko poleg »šolskih stvari« vadita npr. ob branju receptov, imen ulic in trgovin, seznama za nakup, branja televizijskega sporeda in podobno; pisanje pa npr. ob sestavljanju seznama za trgovino, reševanju križank, igri vislice in podobno.
Naj otrok dobi občutek, da je branje in pisanje pomembna in uporabna stvar – otrok bere zase in ne zato, da ste vi ali učiteljica zadovoljni.

– Izhajajte iz otrokovih interesov – čim več berite stvari, ki ga zanimajo. Nekateri otroci radi berejo tekste s slikami. Če se vaš otrok navdušuje nad računalnikom, so mogoče zanj primerni CD: Miškina mala šola, Potovanje med črkami; Potovanje med besedami.
Nekaterim otrokom pri premagovanju bralnih težav pomagajo tudi tehnike hitrega branja ali risanje miselnih vzorcev po prebranem testu.

– Pri prepoznavanju črk uporabita tudi druga čutila – otrok lahko prepozna črke tudi po tipu (npr.črke iz plastelin) – nekaj takšnih vaj boste našli v priročnikih, ki opisujejo metode M. Montessorri ali pa v knjigah Schoonover, Robert J: . Handbook for parents of children with learning disabilities; D’Antoni, Alice C. : A parent’s guide to learning disabilities : understanding and helping your child in v knjigah Tereze Žerdin.

– Če poleg zrcaljenja črk, otrok tudi sicer zamenjuje levo – desno, lahko otrokovo roko (s katero je in piše) označite npr. z zapestnico (ki jo iz volne naredite sami) – ta bo otroku v pomoč pri orientaciji. V zvezku označite levi zgornji kot (da bo otrok vedel, kje in na kateri strani začne pisati).

– Če zamenjuje vedno enake črke, mu lahko poleg označevanja črk v različni barvi, pomaga tudi »razumna razlaga« npr. b-d- b je tisti z debelim trebuhom, d pa tisti z debelo ritko.

– Nekaj nasvetov boste našli tudi v knjigi Revolucija učenja, kjer so tudi lestvice, s katerimi lahko – na zelo preprost način – ugotovite, kakšen »tip« je vaš otrok – slušni, vidni ali kinestetični . V knjigi so tudi primeri vaj za vsak tip.

Oglasite se, kako napredujeta.
Lep pozdrav, Petra

Najlepša hvala!

Z veseljem se igramo vislice. Hvala, ker ste nam obudili iz spomina tako zabavno igrico. Opažam, da takrat, ko sin nastavi besedo spušča črke, vendar zaenkrat ne kompliciramo. Križanke mu ne gredo, zato smo jih začasno opustili.

Branje na način vsakdanjem življenju prakticira že sin kar sam. Prebere vse, kar mu pride mimo (napisi trgovin, cestnih tabel).

Ker ne bere rad knjig, sem mu priskrbela nekaj zanimivih stripov, primernih njegovi starosti, katere z veseljem lista in sem in tja tudi kaj prebere.

Na računalniku imamo nekaj interaktivnih programov, tudi s temi se z veseljem igra.

Ideja o izdelavi in tipanju črk mi je zelo všeč. Še ta teden bomo pekli piškote – črke, ki jih bodo otroci pomagali izdelovati.

Hvala tudi za naslove knjig, že brskam po knjižnici 🙂

Kakšna je razlika med legastenijo in disleksijo?

Sanjica,

Legastenija je motnja branja in pisanja. Legastenik ima težave samo pri branju ali le pri pisanju, običajno pa ima težave na obeh področjih.

S pojmom disleksija označujemo težave pri branju, vendar pa v novejšem času (ker običajno ima otrok ali odrasla oseba težave tako pri branju kot pisanju) ta pojem predstavlja težave tako pri branju kot pisanju. Tudi v tujini s pojmom disleksija označujejo tako težave pri branju kot pri pisanju.

Torej – razlik med pojmoma legastenija in disleksija praktično ni. Legastenija je star (zastarel) pojem, v novejšem času se uporablja tudi »motnje branja in pisanja« ali pa kar preprosto rečemo disleksija.

Lep pozdrav, Petra

Prosim, da mi svetujete, kakšen korak mi je narediti.
Imam sina, starega 14 let. Z njim sem obiskala logopeda, ko so ga tja poslali že pri splošnem kontrolnem pregledu v vrtcu – pri petih letih. Takrat nisem pri otroku videla nobenih težav. Po mojem mnenju se je razvijal normalno, le zame se je puberteta začela pri njemu že takrat. Logoped ni videl posebnega razloga za nadalnje obiske. Po petih letih sem hotela videti takratne izvide, ki mi jih spet niso izročili. Poiskali so jih in mi povedali, da je v njih napisano, da so težave možne. Pri devetih letih otroka sem poiskala pomoč v Svetovalnem centru za mladino. Po pregledu in testih sem z otrokom dnevno delala vaje za disleksijo (besede – pisanje po nareku, pisanje povedi iz teh besed, kontrola napisanega in poprava in pogovor). Brati ni želel, zato je bral samo nujne stvari. Vsak dan sem mu brala ob večerih jaz. Tudi v šoli je imel vaje enkrat tedensko eno uro pri pedagoginji – dve leti.

V svetovalnem centru so mi dali možnost, da dobi otrok pismeno potrdilo o disleksiji in podleže posebnemu programu v šoli. V teh letih smo se tudi selili, otrok je prišel v novo okolje. Takrat je pri prehodu iz četrtega v peti razred je padel za dve oceni. Nisem ga upala podrediti mnenju pri sošolcih in v šoli “manj sposoben, manj vreden, prizadet”.

Sedaj končuje osemletko z dobrim uspehom (če bo vzdržal do konca). Še vedno ima težave branje-pisanje-tuj jezik, koncentracija. Sicer je miren fant, le puberteta ga daje pri nasprotovanju staršem in uveljavljanju svojega mnenja doma. V šoli je miren, o napakah šolskega sistema, ki jih vidi, razpravlja doma. Bodoči poklic si je izbral po lastni izbiri, zanimanju, želji. Srednja elektro računalniška šola. Matematiko ima rad, pri fiziki je dober, toda cel razred dobiva nizke ocene (tudi odličnjaki). Vsega je naveličan, vse v šoli se mu zdi težko. S športom se ukvarja štiri leta in šele letos sem mu priskrbela potrdilo o športniku (žal za to sploh nisem vedela).
Šport mu omogočam, ker se mi zdi, da se zaradi tega nič manj ne uči in ker tako najde pot iz slabe družbe… Sin pravi, da bi potrdilo o športniku lahko imel že prej in bi imel v šoli privilegije kot ostali športniki in bi dosegal boljši učni uspeh.

Pravi tudi, da imajo dosedanji odličnjaki priviligiran položaj pri ocenjevanju (vedno dobijo višjo oceno, če so med oceno, on pa nižjo). Po mojem mnenju se počuti neuspešnega, zapostavljenega, manjvrednega. Povedati moram še to, da že od vstopa v šolo moči ponoči posteljo in obiskujeva urologa. Vsi izvidi ne kažejo telesnih okvar. Sedaj je pričel jemati zdravilo Mirin.

Pomagajte mi najti odgovor, ali je potrdilo o disleksiji za sina prava pot in mu bo olajšala nadaljnje šolanje. Oprostite za dolg sestavek, toda čisto sem že zamorjena zaradi naštetih težav in rada bi sinu pomagala. Obtožujem se, da nisem naredila vseh možnih korakov oz. da to niso naredili zgoraj omenjeni strokovnjaki, ki jih s sinom obiskujem že vsa leta.
Rada bi mu dvignila samozavest. Kam naj stopim?

Hvala za odgovor

Maria

Maria,

Moj odgovor bo bolj v smislu razmišljanja kot točnega odgovora ja ali ne.
Odločitev je namreč v vaših rokah.

Najprej Maria, glavo pokonci. Očitki, kaj bi lahko vi ali kdo drug v preteklosti naredil, vašemu fantu ne bodo pomagala premagati težav, s katerimi se trenutno sooča. Res je, da bi mogoče bilo bolj korektno, da bi vas strokovnjaki s svojimi ugotovitvami seznanili že prej. Po drugi strani pa se o disleksiji pri mladostnikih in odraslih (vsaj pri nas) govori šele zadnji čas. Pogosto težave pri branju in pisanju izvijajo iz različnih govorno-jezikovnih težav, slabe pozornosti itd na podlagi katerih lahko že pri predšolskem otroku predvidevamo, da bo se srečaval z težavami pri branju in pisanju.

Kaj o svojih težavah, branju in pisanju in o potrdilu misli vaš fant? Kolikor sem razbrala iz pisma – tudi sedaj ne bere preveč rad. Pomembno pa je tudi, kakšne so njegove učne navade – kako se uči snov? Je pri ustnem spraševanju uspešnejši kot pri pisnem? Se pogosto zgodi, da nima dovolj časa, da konca pisno nalogo.
Marsikateri disleksik (predvsem starejši) razvije kompemzacijske metode, da svoje težave »zakamuflira«. Je tako tudi pri vašem fantu? Po mojem mnenju se vaš fant težav zelo zaveda, kar kaže tudi njegovo odklonilno stališče do šole in njegov občutek neuspešnosti. Dobro je, da ve, da kljub temu da ima težave pri branju in pisanju, je lahko uspešen. Tudi na drugih področjih npr. matematika, fizika, šport.

So v Svetovalnem centru mislili zgolj na potrdilo, da ima težave ali so imeli v mislih odločbo za usmerjanje. Le ta bi bila za srednjo šolo bolj zavezujoča. Sicer pa je pri tem potrebno upoštevati tudi mnenje vašega fanta. Težko rečem, kakšen odnos do šole bo imel vaš fant v srednji šoli. Bo le prenesel negativne izkušnje, ki jih ima iz osnovne šole ali pa bo v novem okolju sposoben nabrati tudi pozitivne izkušnje?

Upam, da sem vam vsaj malo pomagala pri odločitvi.
Lep pozdrav, Petra

Zdravo!
Stara sem 22 let in šele pred kakim letom ali dvema sem samo sebe diagnosticirala za legastenika. Ko sem bila majhna, sem stalno tožila, da se mi črke med branjem zamenjujejo in mi plešejo pred očmi. Namesto diagnoze z disleksijo, so me vlačilo od optika do optika. Kljub temu, da imam malo dioptrije, to ni rešilo mojih težav, a sem raje molčala, saj prihajam iz družine, ki si je težko privoščila (takrat) draga očala, ta pa na koncu sploh niso pomagala.
Vendar so minevala leta in moje odličje v šoli je kazalo, da je “z menoj vse vredu”. Glede pisanja, pa sem svojo roko strenirala (ne zavestno) s pisanjem in risanjem, saj je bila to zame najljubša igra.
Kar vam želim sporočiti, drage mame, je to, da sem danes študentka tretjega letnika in z odličjem študiram. Le kaj bi bilo, če bi takrat moja mati zagnala vik in krik glede tega, me vlačila od zdravnika do zdravnika in me vpisala v “posebno šolo” za dislektike? Družbeno podeljena stigma ima veliko posledico za življenje posameznika. Če ne drugega, jim je težje doseči to kar ne-diagnosticirani ne-medikalizirani ljudje lahko dosežejo brez podvprašanj.
Premislite, preden urgirate.
In.. Vsega se da naučiti 😉

MašaFI,

disleksija ne pomeni, da otrok ni “normalen”. In seveda se da marsikaj naučiti.. vendar je sodobna družba izrazito zahtevna tudi do nekoda, ki potrebuje “nekaj več” ali “drugačen pristop”.
Posebne šole za disleksike pa ni in je tudi ne bo.
Hvala, da ste delili svoje mnenje z nami.

Kot bi opisovala mojega sina. Otroka treba oceniti na komisiji. Odkrili da ima skoraj fotografski spomin, inteligenčni količnik 135.ob tem pa ni bil sposoben prebrati enega stavka brez da ga je bolela glava. Ob prilagoditvah in vztrajnem delu je uspelo. Sedaj je inžinir računalništva. Tako da kar pogumno