V življenju moraš imeti cilje, tudi sama sem jih imela, čeprav so se kot hišica iz kart sesuli en za drugim, čeprav imam še voljo in grem naprej, če ne zase, vsaj za svoji dve čudoviti hčerki. Edino kar me je v življenju najbolj prizadelo je bil on, oče mojih hčerk, s katerim sem se razšla pred tremi leti zaradi nedela (v 15. letih je zamenjal 15 služb), ….. je neodgovoren do sebe in drugih, skratka zelo nezrel pri 36. letih. Vedno si izposoja denar, od mame, sestre, brata, prijateljev, tudi mene je že nekajkrat “fehtal” , čeprav živim sama s hčerkama v najemniškem stanovanju.Tudi preživnine ne plačuje redno, vedno same obljube in laži, zadnje 3 mesece pa zopet nič in tudi z izterjavo ne dosežem nič, saj ničesar nima, ne službe, ne premoženja, ……ničesar.
Prav tako ničesar ne privošči otrokoma, ne morja, ne hobijev, …., ker ne prenese, da bi uživale, če si on tega ne more privoščiti. Kako more, upam da se bo cvrl v peklu, saj si drugega niti ne zasluži, prav tako tudi njegova “ta stara”, ki je otrokoma povedala, da nikoli ne bosta ničesar dedovali, ker bodo zato že prej poskrbeli. Nič zato, bom že sama poskrbela za njuno prihodnost, pa četudi bom morala delati dan in noč. Žalosti me le to, da sem se v življenju srečala s tako pokvarjenimi, ničvrednimi ljudmi. Le zakaj živijo takšni ?
Ko bosta hčerki odrasli bom sama in tako bo tudi ostalo, saj v mojem življenju za moškega ni več prostora.

Miša, miša,

ravnokar sem pisal o sprejemanju. Ne pozabljanju in odpuščanju, temveč sprejemanju samega sebe in svojega življenja. Je popolnoma takšno kot mora biti. Vem rekla boš, kako lahko govorim takšne neumnosti, vendar če malo pomisliš niso neumnosti. Poglej nas, drug drugemu lahko pomagamo, če ne bi bilo problemov, jih ne bi mogli reševati, nekateri sploh ne bi vedeli da obstajajo. Veliko jih bo prebralo tvojo jezno zgodbo in bodo pomislili na svoje življenje, saj se imamo res lepo, čeprav nam marsikaj manjka, še dobro, da nismo v njeni koži. A misliš, da bodo tvoje pismo prebrali samo sotrpini in tebi podobni.

Verjamem, da ti je težko in težko sprejemaš ljudi v svoje življenje, še posebej moške. Kako potem, da si se odločila, da se boš s svojim problemom zaupala moškemu – meni, ki ima verjetno veliko manj izkušenj kot ti in prav ta ti bo skušal soliti pamet.
Pa vendarle si to naredila, kar pomeni, da še imaš upanje, še verjameš, vendar si ne upaš priznati in si to potlačila globoko vase. Mogoče pa verjameš, da potrebuješ samo majhno tolažbo, nekoga, ki bi te poslušal in bi ti bilo takoj lažje. upaš, da ti bo kdo odgovoril in se strinjal s svojim besom, po drugi strani pa ti dal koristen nasvet. Vrnila se boš vsak dan ali je tvoje pismo objavljeno, vsak trenutek boš hodila gledati, ali ti je kdo odgovoril in upala, da je napisal kaj lepega in vspodbudnega. čeprav ne da denarja, ne da ničesar, da besedo in veliko upanja za naprej. Ja ljudje smo res taki, da najprej povemo tisto negativno, v ozadju pa upamo, da se ne bo zgodilo in to samo zato, ker si rečemo, da bomo potem to lažje preboleli.

Če boli, zajokaj. Nikar ne skrivaj. ni junaka, ki ne bi bil kdaj v stiski ali žalosten. To so naša osnovna čustva, tako sreča kot nesreča. In spet eden brez drugega ne moreta obstajati. Miša, ko bi ti vedela koliko se je meni zgodilo stvari v življenju. če se mi nebi, zagotovo ti ne bi mogla tukaj spraševati. Ja, če jaz ne bi v mladosti vrgel bratrancu vile na glavo, ti ne bi brala tega stavka. A ni res tako?

Življenje je velikokrat težko, vendar so močni tisti, ki ga sprejmejo takšnega kot je. Ne spomnim se ravno osebe, ampak samo stavka v enem sporočilu, ko je prav lepo povedala.

TISTO KAR NEGUJEMO V SEBI, TISTO RASTE.

Neguj upanje, neguj sprejemanje, neguj srečo, neguj ljubezen. Bolj kot delaš dobro, več dobrega prejemaš.
Edini proces na celem svetu, ki nima izgube. Se pravi, da je Ljubezen edini superprevodnik. In ne samo to, več ko daješ, več imaš.

Takšni in drugačni živimo zato, da se drug od drugega nonstop učimo. življenje ni samo to kar vidimo in trenutno občutimo ali samo to kar poznamo. Vse to vedno prenašamo naprej. Ampak iščemo vsi isto in drugače. Koliko boš imela in sprejela pa je odvisno od tebe.

Za začetek, pa ti podarjam samo misli in besede.

RAZDAJAJMO LJUBEZEN, KAJTI IMAMO JO TOLIKO, DA JO LAHKO DAJEMO TUDI TISTIM, KI SI JE NE ZASLUŽIJO.

primož

Zelo kratka bom. Moj bivši je popolnoma enak. Do pikice. Ampak, vedeti moraš, da ti bo krepko odleglo, ko boš lepega dne odložila ves bes in jezo ter gnev, ki je tako močno še v tebi, da me je kar zmrazilo. Če daješ slabo, slabo dobivaš. Ko sem jaz odpustila (kar ne pomeni da sem pozabila ali da zaradi stvari, ki so se dogajale nisem žalostna in razočarana), sem začela živeti mnogo bolje in bolj kvalitetno. In še zadnja stvar: koga vlečeš za nos s stavkom, zame ni več moškega? Če že razmišljaš o tem, se torej dovolj intenzivno ubadaš s to mislijo, tako da je na dlani, da temu ni tako. Sprosti se in uživaj v tem, da je vse tisto najslabše že za tabo. Bi bilo bolje, da bi ostala z njim? Si od človeka, kot ga opisuješ pričakovala redno preživnimo in ostale stvari, ki so jih sposobni bolj osebnostno urejeni ljudje? Nikar ne zapravljaj svojih trenutkov in časa hčerk.

Lahko ti samo povem, kaj je pomagalo meni. Na mojega bivšega (ki sicer ni tak kot tvoj, ima pa druge finte) sem bila takoooooooooo besna. Ma to ni bil več bes, prej prezir.
Vsekakor en kup negativnih misli in čustev do njega. Potem pa sem pomislila, da dokler skrbno gojim vse te negativne misli, jih premetavam po možganih, se spominjam, kaj je naredil oziroma kaj dela zdaj, kaj je rekel, kakšen je – dokler je tako, se potemtakem ukvarjam samo z njim. Več mislim o njem kot prej, ko sva bila še skupaj. V tem smislu me on, njegova dejanja, obnašanja še zmeraj držijo v oblasti.
Tu sem se ustavila. Pomislila sem: če mi zdajle nekdo da pet let življenja, pove, da bom živela še pet let – ali je smiselno teh pet let porabiti za tako malenkost kot je njegovo grdo obnašanje. Prvič ker sem jaz boljša od njegovega obnašanja in mojih pet let je več vrednih. Drugič pa je na svetu veliko več pomembnih stvari kot je on – če uporabiš merilo petih dragocenih let.
To je meni pomagalo .- ni pa najbrž univerzalno.
Ampak pomisli – ves ta gnev, bes, zamera – koliko energije ti pobere. Energije, moči, časa – vse to lahko lepše porabiš. Porabiš zase, ne več zanj.
Malo morgen – nobenega moškega več – lepo bi se smejal tvoj bivši če bi vedel, da si mu za celo življenje zvesta.

No, no Miša! Ne tako pesimistično saj niso vsi moški taki. Si imela pač smolo, da si naletela na napačnega in mogoče boš imela naslednjič srečo in naletela na pravega, ki bo pomagal tebi in tvojima hčerkama. Pa še ko bosta odrasli ne boš ostala sama ampak boš imela moža, ki te bo ljubil in podpiral. Kar pa se dedovanja tiče naj te ne gane so pač ljudje, ki so pokvarjeni in zato tako grdo govorijo in delajo. Jima boš pa ti nudila več, kar boš seveda lahko najpomembnejša pa je seveda ljubezen, ki jo boš dala svojim otročkom. Glej pozitivno in ne otepaj se moških zaradi enega napačnega, kajti nikoli ne veš mogoče pa je ta pravi!

Pa srečno!

Halo Miša,
zbudi se, nehaj misliti na takšne ljudi, tudi takšni morajo živeti, ob njih namreč spoznamo, koliko smo sami vredni, koliko je vredno naše življenje. Začni misliti nase in na svoji hčerkici in živi za vas tri. In zapomni si nekoč boš spoznala človeka, ki vas bo vreden vseh treh.
Govorim iz lastne izkušnje, imela sem zelo podobnega moža, s katerim sem se razšla in ostala sam z dvema malima sinovoma. Tudi sama sem rabila dve tri leta, da sem vse skupaj spravila pri sebi v red. S sinovoma sem živela 10 let sama, doživljala vzpone in padce na vseh področjih življenja. Nato pa sem spoznala čudovitega moškega in skupaj smo zaživeli vsi štirje, danes po 4 letih skupnega življenja pa imamo še šestmesečno hčerko.
Spomni se pesmi: “Življenje je lepo, če ga živiš …..”

Pa lep pozdrav
Reneja

Pozdrav!
Problem boš rešila le, če se boš od njega čustveno distancirala.
Vsekakor ne privoščiš neodgovorneža za očeta otrokom. Pa tudi sliko, ki jo kaže je zanju škodljiva. Figura očeta naj bi bila precej drugačna.
Prej ko ga pozabiš, prej boš sposobna iti dalje.
Moraš si čestitat, ker si zbrala pogum in se ločila. Zdaj to naredi dokončno.
Odpusti mu in v srcu ti bo laže. Sicer pa si še mlada!
Srečno

Pozdravljeni,
rada bi se vsem ki ste odgovarjali na moje pisanje zahvalila za vzpodbudne besede, ki mi zares veliko pomenijo in dajejo novega elana.

Primož, prav si imel, res sem se vsak dan vračala na forum, zelo sem bila vesela vsakega odgovora posebej, tudi tebi hvala.
Tamara, veš da ne morem verjeti, da obstajajo moški enaki mojemu bivšemu, čeprav sem slišala že nekaj zgodb, tebi pa želim še veliko lepega.
Mocha, ti si zelo neposredno odgovorila, prav imaš, da moram vso to jezo spraviti iz sebe in pozabiti na vse kar je bilo ter se usmeriti v prihodnost.
Re-ne, zate sem zelo vesela, da si si ustvarila nov dom, novo družino in zaživela novo življenje.
Jasna, zaradi njega so se mi moški “zamerili”, kar sicer ni prav, saj res niso vsi slabi, toda v meni je še vedno preveč nezaupanja, strahu,….
BM, hvala tudi tebi.

Srečno vsem skupaj in še enkrat HVALA.