Le pozdrav
Lep pozdrav vsem, ki ste aktivni na forumu, ki sem ga obiskal zaradi svoje stiske. Pravzaprav ne vem zakaj sem se odločil za sporočilo. Že nekaj mesecev se borimo s hudo boleznijo očeta. Rak, kaj pa drugega.
In, ko sem vedno znova v skrbeh in dvomih kako ravnati, iščem kak nasvet. Marsikaj sem že prebral, razmišljal, se pogovarjal. A toliko topline in treznega pogleda na slovo od svojih dragih nisem našel nikjer drugje. Hvala vsem, za vse!
Mislim, da sta minili dobri dve uri, kar sem bil na vaših straneh in srkal, spoznaval, bral. Koliko zgodb, ki so skoraj povsem kot moja (naša). Hvala! Zdaj mislim, da vem kako bi bilo prav. Obiščem ga in ga objamem, pa čeravno zdajle ne vem če bom zmogel. Bom! Zaradi vaših vzpodbud.
Ob mnogih postih sem spoznal tudi, da še vedno drži, da ljubezen nikdar ne umre. Pa čeprav nas svet skuša prepričati v kaj drugega. Lepo pozdravljeni! Hvala.
Dragi Jaka! Že nekaj dni je od tega, ko si napisal tole sporočilo in jaz sem nova na tem forumu, pa ti sedaj napišem par besed.
Hudo je biti ob ljudeh, ki so nam blizu, naši dragi, gledati jih kako se mučijo, trpijo, morda za nas skušajo biti celo pogumni.
Rak, katera koli kronična bolezen nikoli ne zaznamuje le posamiznika, njigovo življenje, njegov svet, pač pa vse njegove bližnje, svojce, prijatelje, sodelavce,… vse pač, ki so za bolečino in trpljenje dovzetni.
Veliko moči in poguma je potrebno, ostati tam, gledati, poskušati olajšati trenutke, pa ne vedeti kako, ali ravnamo prav, kaj še lahko naredimo.
Želim ti veliko moči, veliko ljubezni, razumevanja, pa boš zmogel.
Bodi blizu, dovolj blizu, a dovolj daleč, da ne utesnjuješ, mu ne jemlješ osebnega dostojanstva.
Skušaj se vesti ne normalno, pač pa vsakdanje. Prilagajaj se njegovemu razpoloženju, ki je najbrž zelo spremenljivo. Molči, ko mu ni do pogovorov, govori z njim o tem, kar si on želi govoriti, če tudi je to tema, ki zelo boli, priprave na morebitni odhod, slovo, smrt…
Nikoli ne pozabi, da je še zmeraj tvoj oče in ti njegov otrok, čeprav so vloge sedaj najbrž bistveno spremenjene.
Poskrbi tudi zase, za vsak dan vsaj pol ure, časa, ko se umakneš od njega in tudi drugih, če ti je to potrebno, ter bodi sam s seboj, se sproščaj na način, ki ti je potreben. Ne pozabi na vsakdanje stvari, na redno prehrano, kajti potrebno ti je imeti dovolj energije, da boš vzdržal vse hudo, kar sedaj živiš in kar morda še pride.
Rak je nemusmiljen nasprotnik. Očetu in tebi želim, da vsak dan preživeta z čim manj psihofizičnih bolečin, mirno, spokojno. Vse dobro, Donna
Tudi pri nas je ista zgodba. Oče ima raka-zadnji stadij, samo simptome lajšamo. Hudo. Ne veš kako pomagati, ker zdraven tudi tebe vse boli, le da je to psihična bolečina. Ni enostavno. Je dan ko sploh nič ne moreš ko te tako boli ko ga gledaš.Tudi jaz si pomagam s tem forumom, čeprav moj oče nič ne govori o smrti, le tu pa tam komentira da pod cipresami vse mine ampak bolj v hecu. Vem da nas vse čaka smrt ampak moram priznati da se ko si ti v teki situaciji ni nič kaj lahko spoprijeti se z njo. Tu gre zate, za ljudi ki jih imaš ti rad. Donna je lepo napisala. Poskušala se bom držati tvojih nabodil predvsem 5 odstavka tega jaz najbolj potrebujem ker drugače bom popolnoma pregorela kajti poskušam odklopit pa ne gre, hrana se mi upira, volje zmankuje.
Pa saj bo, baje ti življenje naloži prav toliko kolikor lahko preneseš, vendar včasih je preveč.
Držite pesti da se vse isteče najboljše.
Pozdravljene oz. pozdravljeni vsi tisti, ki v tem trenutku čakate na smrt svojega bližnjega.
Jaz sem tako čakala dvakrat, oba starša in dobro vem, kako to izgleda:
po eni strani upanje, da mogoče pa le še ni vse izgubljeno, čeprav so zdravniki povedali točen datum smrti (pri mami se niso zmotili niti za en dan). Po drugi želja, da bi bilo čimprej konec življenja, ki tako ni več življenje.
Kaj naj rečem – držite se.
Če pa ima kdo kakšno konkretno vprašanje okrog bolezni oz. kako v zadnjih trenutkih, pa z veseljem odgovorim.