Le anksioznost ali tudi socialna anksioznost?
Z čustvenimi motnjami se spopadam kakšni 2 leti oz toliko časa se mi kažejo. Začelo se je s somatizacijsko motnjo in posledica je bila odmaknjenost od družbe (sm bla obravnavana na rakitni kjer so mi zapisali diagnoze obsesije z ruminacijami, odmikanje od družbe in socialna nespretnost. Za prvo sploh nisem vedela do kakšnega mesca nazaj (sploh nvem če dejansko drži (še), je pa res da zelo veliko razmišlam in nikoli ne morem odklopiti svojih misli in se sprostiti) ostali dve pa sta se mi zdeli smešni in žaljivi. Nekritična sem bila in prepričana da so me narobe prebrali ker me je somatizacijska ovirala pred druženjem) No potem je nastopil prvi letnik prva dva mesca skoraj da evforija, totalno navdušenje, smejanje in spet kar sem delala vrsto let neko laganje sabi sebi o svojih dejanskih občutkov. In po dveh mescih se mi je spet somatizacijska poslabšala (mela sem od težav s hojo do stalnih omotic in najhujše je bilo da me je vsak zvok skoraj spravil v paniko in posledično sem se neke čebelice tako prestrašla da sem se še pol ure tresla in jokala zavita v odejo) in v tem času sem se tudi poredila (oz na začetku shujšala zaradi ad-jev in potem dobila dvojno težo nazaj po antipsihotiku) in mela napade prenajedanja, ki so se nato spremenili v odpovedovanje hrani in za takrat moji fizični kondiciji (po skoraj letu ležanja) pretiravanja. Razvile so se mi motnje hranjenja. Potem sem bila sprejeta na eap kjer so me po 3 tednih odpustili ker bolniško zdravljenje ni bilo potrebno in ker nisem bila zares bolna (še zdaj ne razumem kako natančno je bilo to mišljeno). V odpustnici pa so mi napisalai diagnozo anksiozno-depresivna motnja. (Za hrano ni takrat vedel še nihče.) V tem času sem tudi pridobila staus dijaka s posebnimi potrebami-dolgotrajno bolan otrok. Potem sem počasi se vklapljala nazaj v šolsko življenje vendar nevspešno in letnika nisem naredila. No motnje hranjenja so se naprej razvijale in zdaj je kakšno leto od takrat in se tudi zdravim za motnjami hranjenja. Se pa počasi zavedam mojega straha pred ljudmi, ki je bil prisoten že vseskozi vendar si ga nisem priznala. Pa tudi tega se ne bi zavedala če ne bi mela občasnih napadov panike da se me nihče ne sme niti dotakniti ali pogledati kar je vodilo tudi že do paničnega napada. In malo razmišljam da sem se že v osnovni šoli izogibala ljudem, tudi najboljšima prijateljicama. Ko smo se malo odaljile zaradi počitnic se nisem oglašala na klice, pretvarjala da sem bolna, izklapljala telefon, bala sem se iti na socialne dogodke in se namerno prehladila da bi se izognila, najhuje pa si nisem upala niti na vrt do svojega psa ker so bili vsepovsod sosedje, na obiskih pri sorodnikih vseskozi hodilav kopalnico. Če sem bila prisiljena v kakšen dogodek sem se obnašala normalno in veljala za zgovorno in družabno. Ampak strah je bil vedno v meni in nihče ga ni opazil, še sama komaj da sem ga oz se bolj spominjam sedaj kaj sem počela. (vedno sem hotela ljudem ugoditi in imam precej visoka zahtevanja do sebe-perfekcija.) In moje vprašanje je ali je to normalen del odraščanja ali je šlo že vseskozi za neko anksioznost?
Pozdravljeni,
hvala za izčrpno razlago.
Opisujete, da ste se soočali z različnimi težavami in sprašujete ali je to normalen del odraščanja. Odraščanje, še posebej v puberteti, je lahko težavno in problematično, vendar po mojem mnenju vaše težave in stiske presegajo pubertetniške težave.
Po tem kar ste napisali imam veliko vprašanj, vendar se mi zdi bolj smiselno, da vas napotim na psihoterapevtsko obravnavo. Kolikor slišim ste mlajših let in imate pred seboj še celo življenje. Ravno zaradi tega razloga vam še bolj priporočam, da si poiščete psihoterapevtsko pomoč, s katero si boste lahko olajšali stiske. Sicer gre za dolgotrajnejšo obravnavo, ki poteka vsaj 1 uro tedensko in je potrebno hoditi redno. Za psihoterapijo je potrebna predanost in disciplina, vendar lahko se vprašate, koliko se je vredno potruditi za vsaj neko izboljšanje?
Če imate še kakšno vprašanje ali komentar ste dobrodošli, da ga zapišete.
Lep pozdrav in srečno,
Pozdravljeni,
zelo dobro, da obiskujete psihiatra in skupino za motnjo hranjenja, hkrati pa vam priporočam tudi psihoterapijo.
Lep pozdrav,