Da, vse. Ze to, da moram probat več kot vsi drugi je krivično. I’m done. Ne recem pa da sama nisem kriva. A tudi ostali niso vsi razsvetljeni bude brez napak. Kar jaz naredim je vedno napačno, kar drugi je človeško. Zaupala sem tudi napačnim ljudem (družini ki samo skodi).

Kdo pa pravi, da drugi niso dali skozi več kot ti? Ali misliš, da ljudje res razlagajo drug drugemu svoje probleme?

Res je, da ko človeka tareta občutek nemoči in obupanost, pomaga ohrabrujoča optimistična beseda. Vendar preveč optimističnih besed pripelje do zanikanja realnosti in laganja samemu sebi. Če imaš srečo, v sili morda spoznaš rešitelja, če si v vsem tem sam je pa res hudič. Rešitelj je oseba ki te v nedeljo popoldne (ko res ne veš kaj bi sam s sabo) povabi na kavo, te pomiri in se pogovarja tudi o neprijetnih temah. Vsi smo živi in vsem se dogajajo slabe stvari, vendar se 99% ljudi o tem noče pogovarjati. U bistvu nevem zakaj ne.
Sredi 30ih ali 40ih, po tem ko si se leta dolgo spreminjal in delal na sebi, da bi se poenotil z ostalimi in se z nekom zbližal ne veš več ali si sploh na pravi poti in ali bo sploh uspelo. Spoznavanje kdo si in kaj hočeš je težavno. Že najti čas zase ko te nihče ne moti je včasih problem. V našem svetu ko bi moglo biti vse že včeraj in se utapljamo v nesmiselnih skrbeh ki nam jih vsiljuje primerjanje z drugimi se je težko iskati.

Varjenka:
Mogoče si ”drugačna”, netipična, nekompatibilna. Neke vrste mentalni mutant. Vztrajaj… Ob tem se ne sprašuj preveč. Vprašanja so za pamet, kot prah ki se je posedel a ga z drezanjem vedno znova dvigaš.
Še zdaleč nisi edina v svoji situaciji…

Ne vem. Ta tema je itak zgrešena. Se posvecam nepravim stvarem. Je se kaj drugega bolj pomembnega. Včasih me toliko uzalosti dejstvo, da nisem imela se nobenega razmerja, da ne opazim drugih možnosti, ki jih imam (in se ujamem v neko dramatiziranje). Škoda življenja. Zaključujem. Odgovore itak poznam. Funkcija napisanega je bila izpovedna. Zdaj mi je smešno in žalostno ker odteka energija v napačne kraje medtem ko bi lahko imela tocno kar hocem. Hvala za odg.

Lepo pozdravljena,

V kakšnih krogih bi pa želela biti?

Lep pozdrav;

Najbolje je živeti brez pričakovanj, tako nisi nikoli razočaran. V začetku veze sem bila precej ljubosumna (prvo leto), razžiralo me je.. pričakovala sem da bo šlo nekaj narobe….enkrat pa sem sama brez nasvetov prišla do spoznanja, da zakaj bi se živcirala, garancje ni v nobenem, ne v meni ne v njem. inj se trmasto odločila da si ne bom jemala dobrih trenutkov zaradi tega. In bom ukrepala takrat ko bom kaj zaznala da je narobe, ko oz, če se bo zgodilo. Lažeje živim!

Otresi se pričakovanj takih in drugačnih ampak to se moreš odločit, tako kot tisti, ko začnejo hujšat, odločiti se morajo kdaj je konec z istimi vzorci.

Že razumem da je ne imeti pričakovanj eno od pravil znosnega življenja.

Pri meni je dokaj vseeno ali jih imam ali jih nimam. Vedno ista zgodba s slabim koncem. Pac sem zgresena.

Lepo pozdravljena,

kaj če bi enkrat poskušala drugače, na drug način? Vedno imej široko odprte oči in poleg tega razmišljaj o svojih reakcijah, razmišljanjih….

Ne vem zakaj bi človek “vrgel puško v koruzo”…Velikokrat bi lahko obupala, na koncu sem šla vedno naprej…Melanholija obstaja, v kolikor jo želiš živeti.

Lep pozdrav;