labradorka
jaz imam z labradorcem dobre izkusnje. Psa smo dobili, ko sem koncala prvi razred osnovne sole. Naceloma je bil pes moj (ha ha..), vendar je za vzgojo in solanje skrbel oce, sama sem pomagala po svojh najboljsih moceh (popoldanski sprehodi, krtacenje, kasneje tudi vecerni in jutranji sprehod, pa hrana). Moram reci, da sem se od njega naucila ogromno, predvsem odgovornosti.
Ko je bil kuza star priblizno sedem let, sem dobila sestrico. Nikoli nismo imeli nikakrsnoih problemov. Takoj smo mu jo predstavili in Spela (ah, ja imam tudi sestro Spelo) se je ob njem naucila hoditi. Menda je nanjo zarencal samo enkrat, pa se takrat je bilo povsem upraviceno in krivda seveda na nasi strani, ker nismo opazili kaj tamala pocne. Slamco mu je vtaknila nekam kamor ne bi bilo treba…
Vsi labradorci, ki jih poznam, so neizmerno potrpezljivi, pa naj gre za meckanje s strani otrok ali mladih psov.
Vedno in povsod smo ga jemali s seboj – na smucanje, na poletne pocitnice, na izlete in nikoli nismo imeli nikakrsnih problemov. Sama bi se najverjetneje spet odlocila za labija, ce se mi februarja ne bi “zgodila” Spela (tokrat govorim o psici).
Pri nakupu pa le izberite dobrega vzreditelja in se pozanimajte o zdravju njegovih prednikov. Pa seveda, kljub dobrodusnemu in neznemu znacaju, je pasja sola tako kot za vse ostale pse, tudi za labija nadvse priporocljiva. Se vec, ce ga boste pravilno zmotivirali, bo nadvse rad delal …
lp, m.
Jaz imam dve leti starega rumenega labradorca. Ralph je sonček naše hiše. Je odličen z nečaki, otroki od kolegic,…
Samo nekaj moraš vedeti, da so hiperaktivni, da postanejo destruktivni, ko jim je dolgčas, da potrebujejo veliko gibanja in šolanje. Šolanje bo oboževala boš videla. Ti psi so se zelo radi učijo in kmalu boš spoznala, da bo za košček hrane začela govoriti angleško :)))))
Lp
Mojca