Lep pozdrav vsem ljubiteljem naših hišnih prijateljev!

Minilo je 12 let, kar smo kupili majhno, črno kokeršpanjelko Noro.Še danes se v živo spominjam tistega dneva, ko smo jo pripeljali domov, z njo delili vse dneve, dopuste, vse morske dogodivščine, zimske vragolije, skrivanje po posteljah in tista neznanska sreča, ko se vrneš domov – kuža je edini, ki se bo vrgel na hrbet in vse štiri od sebe, tako je srečen, da te vidi…
Leta tečejo in starost moji Nori ni prizanesla – slepa je, gluha, težko hodi, izgublja orientacijo, napadli so jo notranji paraziti, ki jo počasi, a vztrajno uničujejo.
Kuža postane družinski član, del tebe, ki raste s tabo in se razvija.A vendar vem, da se kužika matra in da bo moral zelo kmalu priti dan, ko se bo morala posloviti…
Kako naj to naredim, ne morem…ko pogledam v njene velike temne očke, ki me tako proseče gledajo…kot bi umrl del mene…Ko se oziram nazaj po svojem življenju, sprevidim, da so bili trenutki, ko sem zares živela, trenutki, ki sem jih preživela z njo. In to je največ…kako????????????????????

Tvoja kužica Nora je verjetno že utrujena. Pomisli na to in se odloči za ta korak ko boš videla, da se ji je še bolj poslabšalo.

Nobenega dne me ni tako strah, kot dne ko se bom poslavljala od Kaje. Vendar se tolažim s tem, da ona ima možnost, da odide brez trpljenja.
Kako? Pojma nimam, s tem se spopada vsak drugače. Saj ti ne znam pomagati, ne znam te potolažiti. Bodi z njo!

Poglej pod starejša sporočila, temo Zaspančkal je. Mogoče ti bo v pomoč.

“I have sent you on a journey to a land free from pain, not because I did not love you, but because I loved you too much to force you to stay.”

citat http://www.petloss.com
Dobro pa vem, da se vedno zdi prezgodaj,…
srecno

“Poslala sem te v deželo osvobojeno bolečin……ne, ker te ne bi ljubila, ampak ker sem te ljubila preveč, da bi te prisilila ostati.”

Kaja, dovolila sem si prevod, ker mi je tako lepo in je morda kdo, ki ne zna angleško.

In ne vem, kaj naj še rečem Petri…..bodi z njo s to mislijo!

Spoštovana Petra!
Zelooooo dobro te razumem. Tudi naš Arči je bil že popolnoma
nebogljen, slep (huda mrena), jedel in pil ni nič več, iz svoje hišice ni mogel več pozdraviti svoje človeške družine, ko smo prišli iz službe in šole. Dolgo smo tehtali, na koncu pa smo se odločili za (vsaj za nas) human način prekinitve vegetiranja
in trpljenja. Pomgal nam je prijatelj, ki ga je odpeljal na veterino. Sami tega ni bi nikoli zmogli. Ne bom govorila o solzah, žalosti, celo srčni bolečini, ki je ostala za njim.

Toda, čas celi vse rane in to drži. Ostali so lepi spomini,
mesto pa je dobil drug kuža, ki je malo po malo zapolnil
praznino za njim. Pozabili pa ga ne bomo nikoli!

Veš Petra, verjetno se je vedno težko odločiti. Samo, če imaš
nekoga rad, pa iz dneva v dan gledaš njegovo trpljenje, pomoči
mu pa ni, se mi zdi edino humano, da mu skrajšaš muke. Pri
ljudeh to ni možno, vsaj živalim lahko prihranimo trpljenje,
ki ga moramo pa ljudje izživeti do konca.

Ja, res je hudo. Moj Runo je bil star 12 let, sama sem ga od rojstva hranila po steklenički, ker njegova mama ni imela dovolj mleka in verjetno je začel tudi mene sprejemati kot mamo, kot posebnega člana njegovega krdela.
Ko sem ga odpeljala na veterinarsko kliniko, sem se počutila kot morilka, še zdaj se včasih obtožujem.
A kar je, je. Tolaži me to, da smo mu s tem prihranili veliko muk in pa, da sem bila za njim do konca. Umrl je v trenutku brez muk.

Pravijo, da človek stori, kar ve, da mora, pa če je še tako težko. In res je. In pa še to – nisem ga mogla zapustiti v tem trenutku, nisem mogla prenesti misli, da bi umrl sam. Takrat me je potreboval bolj kot kadarkoli. In čeprav so se mi noge šibile in sem mislila, da bom izgubila zavest, sem zdržala tudi to.

Adijo Runo!

Draga Petra!

Naj se oglasim še jaz, ki mi je tvoj položaj zelo blizu. Na valentinovo je namreč zaspančkal moj kuži, star 14 let in pol. Dolgo sem se odločala za ta korak, hudo je še danes. Preberi vse spodbudne besede forumovcev pod temo Zaspančkal je, morda se boš lažje odločila. Vendar mora odločitev dozoreti globoko v tebi.
In pocrkljaj ga prej, kupi mu najljubše jedi, fotografiraj ga za spomin. Zadnja slika mojega kužka je sedaj oukvirjena in ko jo gledam, si mislim: če so kje pasja nebesa, je moj kuži tam in mu je lepo.
In vedi, če bi znal kuža govoriti, bi ti dejal: “spremljaj me na moji zadnji poti. Ne reci tega ne morem gledati ali naj se zgodi v moji odsotnosti. Zavedaj se, da mi je s teboj vse veliko lažje. “
Veliko moči ti želim in oglasi se še.

Lep pozdrav, Vesna.

Ne bom te tolažila, ker vem, da je lažje reči, da je tako najbolje, kot to dojeti, ko si sam na tem. Tudi jaz sem bila postavljena pred odločitev. Nikoli ne bom pozabila Alijevega pogleda, preden je zaprl utrujene očke.Ampak misel na to, da ne trpi več, mi je pomagala. Res se mi zdi, da je to ena najhujših stvari.Ampak gledati vsak dan njegovo trpljenje je bolelo še bolj.Nikakor pa ne pusti, da bi ga odpeljal kdo drug. Bodi z njim do konca ,čeprav se ti bo paralo srce. Do konca mora vedeti, da si z njim in da ga imaš rada.

Ko sem brala vaše vrstice, so mi solze neusmiljeno tekle po licih navzdol…Vsem se zahvaljujem za vse vzpodbudne besede. Ostala bom z njo – saj bo z njo odšel tudi del mene…

No jaz sem morala storiti ta korak pred enim tednom, ko sem se koncno uspela odlociti, da je bolje, ce mojega 14letnika odresim trpljenja, ki ga je sigurno cakalo, takoj ko bi popustila zdravila…Ceprav je bil tiste vrste, ki nikoli ni pokazal neugodja, kaj sele bolecin in se je raje pretvarjal, samo da bi bila jaz srecna.

Najprej sem ga peljala na vecerjo v McDonalds, kjer je dobil BigMaca in cokoladni sladoled (oboje je obozeval!), nato pa k veterinarju. Trajalo je samo pet minut, a bile so najdaljse v mojem zivljenju. Nikoli ne bom pozabila njegovega glasnega vzdiha, preden je zaspal za vedno…nato sem bila ob njemu se dokler mu ni srce v celoti prenehalo biti…in jokala…

Potem sem se usedla v avto in iz Ljubljane odpeljala na obalo in v morje stresla nekaj njegove dlake, saj je bil dobesedno nor na plavanje in tauhanje. Zaradi starosti pa tega ni pocel ze nekaj let. Zdaj lahko spet plava.

Tudi jaz sem se pocutila kot morilka, se vedno me oblijejo solze samo da pomislim nanj, tudi ko pisem to imam solzne oci. A nekje sem prebrala, da je najvecji dokaz ljubezni psu to, da mu dovolis/pomagas oditi dokler se ne trpi in mu ne podaljsujes zivljenja.

Razumem te, kako je to hudo, ko te pogleda s čnimi očmi … Tudi jaz sem imela kokeršpanjelko, Floro, stara je bila že 16 let in je samo hodila in nas gledala, češ pomagajte mi. In sem jo peljala uspavat, žal mi je bilo edino, da nisem bila v tistem trenutku pri njej, ko je zaspala. Potem sem jo pustila pri veterinarju. Kasneje sem zvedela, da bi jo lahko zakopala v kotu parcele. Pa mi je žal, da je nisem.

Težko se je bilo ločiti od nje, še zdaj in vedno bo imela prostor med nami. Ampak če je pes star, slep in ne sliši, je zelo težko to tudi za njega, da to prenaša. Naredi mu uslugo in poslušaj svoje srce, da mu hočeš dobro.

Potem je oče rekel, da ne bomo imeli nobenega psa več. Tista dva tedna po tem sta bila grozna, saj sem vsepovsod slišala Floro. In strah me je bilo. Čisto slučajno sem prebrala oglas za oddajo mladičev in sem si šla izbrati Pingo, katero nočemo na svetu za nič pogrešat.

Upam, da sem ti samo malo pomagala, naredi to, kaj je dobro za tvojo peso, da bo ji lažje….

Vesna, tole si pa napisala tako ganljivo, da je za zjokat! Ampak tako resnično!

Pozdravljena!

Naj ti opišem svojo izkušnjo:
Ko je pri moji Dini (nemški bokserki) prišlo tako daleč (rak na debelem črevesu), smo se nekega dne odpeljali na veterinarsko postajo in tam je dobila injekcijo, ki jo je rešila vseh bolečin, ki jih je prestajala zadnje dni, ah kaj dni, tedne.
Njena dlaka je bila še vedno svetleča in na otip svilena…
Še vedno je bila njena hoja graciozna…le njeno telo je uničevala bolezen, ki ji je jemala voljo in zdelo se mi je, kakor, da me prosi, da storim nekaj, da je ne bo več tako zelo bolelo.
Spremembe v gobcu so tako napredovale, da niti jesti ni več mogla…
Okoli seskov so se naredile kot majhni fižolčki velike zatrdline…
In ko ji je veterinar dal injekcijo, sem si njeno glavo položila v naročje, čeprav mi je šlo srce na kose, ampak nekako čutila sem, da moram biti ob tem zanjo najtežjem trenutku ob njej.
Zaspala je popolnoma mirno in, če obstajajo pasja nebesa vem, da se zdaj podi po travnikih in je srečna.
Nikoli mi do zdaj še ni bilo žal, da sem bila zraven, ko se je poslavljala od tega sveta. Z Dino sva bili vedno skupaj in spremila sem jo tudi čez prag v drugačno življenje…
Ne boj se tega…
Tvoji psički lahko pomagaš na tak human načim, vem hudo je, a vedi, da pri tem odločanju nisi sama…
Če želiš moralne opore, piši na moj e-mail in pomagala ti bom pri zate najtežji odločitvi do sedaj…
Do tedaj pa bom v mislih s teboj.

Lep pozdrav
Senka