Kuža se je poslovil…
Draga Petra, v mislih socustvujemo s tabo vsi, ki smo sli skozi to. Jaz sicer nisem bila v tej hudi dilemi, kot si bila ti, saj mi je kuza sam umrl, ker je bil prevec ranjen, ampak se sedaj, po stirih mesecih, mi je takooooooooo hudo. Pogresam ga. Vem pa, da me se vedno caka, tam nekje…. Saj bo bolje! Oglasi se se kaj!
… vem, da je zdaj zelo hudo. Ko sem nazadnje ostala brez Luca (žal je poginil po zelo kratki bolezni), sem jokala vsaj 6 mesecev … pol sem pa Pala pripeljala k hiši … V bistvu ni isto (oba nemška ovčarja ampak po karakterju ful različna), Pal ni mogel zamenjati Luca, ti pa “obrne” misli … Odkrito povedano mi je še danes zelo hudo za Runotom in Lucom, pa že za naprej me je strah zaradi Pala … Ampak, bo pač prišla k hiši nova kuža …
lp
Tacka
Jaz imam vcasih obcutek, da bi raje jaz umrla, da mi ne bi bilo treba docakat smrti mojega kuzka v katerega sem na smrt zaljubljena…Vedno bolj me je strah zanga, ceprav je zdrav..je pa dokaj star…ampak ga imam odkar pomnim…ne vem kako bom nekoc brez njega…
Najbolj hudo je pa to, da ker skos o tem premisljujem, se mi zdi da se mi bo zmesalo. Ne morem nehat o tem misliti in se sprostiti. Vedno mislim, samo kako hudo mi bo, ko ga ne bo vec z mano…kar groza me je…
KAKO NEJ SE SPROSTIM IN UZIVAM LETA, KI JIH IMA SE PRED SEBOJ?
kako? povejte!