živjo, alenka,

sem izvedela, da si bila danes na kontroli in da sva se za las zgrešili. upam, da si dobro opravila in da se še naprej počutiš tako dobro kot si se zadnje čase ?

uh, s težavo sem natipkala gornji vprašaj, ker danes tipkam samo z eno roko, na drugi so mi pa delali biopsijo, se pravi odrezali en košček tkiva, in bodo videli, zakaj mi koža po rokah in po obrazu tako zoprno ‘cveti’. mogoče je dermatitis, mogoče pa zavrnitvena reakcija oz. gvhd.

tako da se trenutno res ne morem prav pohvaliti, pa še medrol sem spet dobila, kar sem si najmanj želela. pa bo že, tudi to bo mimo, samo potrpežljivosti je treba.

lep pozdrav,

Ojla.Res sem bila danes na kontroli,pa moram priznati da je vse tako kot mora biti,tako da sva se z prim.dr.Pretnarjem dogovorila da grem lahko za polovični delovni čas v službo,sem prav vesela,saj se bom vrnila v normalno živlenje nazaj.Zadnje čase ko sem bila doma sem se že počutila sposobno za delat,.pa ne vem zakaj,sem se kar bala da tega nebom dočakala.Mela sem malceno krizo,ampak danes je že vredu.Mela sem mal krizne dni,kar pri meni ni v navado.Ampak sem pa žalostna da mi ti to sporočaš,ampak saj jaz vem IN TUDU TI MORAŠ VEDETI,da se bo to uredilo.Saj vemo,kako mi pravimo,UPANJE umre zadnje.Kako pa da so ti biopsijo delali?Kdo jo je pa delal?Veš Milena,prosi Boga,z večerno molitvijo,in se boš jutri zbudila z manšimi bolečinami,ali pa sploh brez njih…… Ali si bila zdaj že brez medrola?Jaz vem danam bo uspelo,mora nam.Zdaj pa en lep pozdravček,pa se pišemo.
l.p.Alenka

Živjo, Alenka,

ja, super, me res veseli, da ti gre tako dobro in da se z veseljem in energijo vračaš v normalno življenje ! Vse težko se kmalu pozabi, in zdaj že lahko rečeš, da je ta huda preizkušnja za tabo. Uživaj vsak dan tega lepega življenja !!!

Meni pa tudi dobro gre, evo me, kako hitro okrevam, zdaj je večer pa si že lahko pomagam pri pisanju tudi z levo roko, kjer imam par šivov.

Ja, da malo povem o razlogih za mojo biopsijo: naredili so mi jo zato, ker so se mi v zadnjem mesecu naredile na dlaneh čudne kožne spremembe, za katere niti dr.Pretnar na hemato niti dr.Dolenčeva predstojnica na derma kliniki nista mogla z gotovostjo potrditi, kaj bi to bilo. Na sredi obeh dlani mi je začela koža kar tako cveteti, torej se luščiti in vsak dan sta bila ta madeža malo večja in malo bolj globoke so bile zareze v živo. Tako da me je zelo peklo karkoli mi je prišlo na kožo. Potem so taka žarišča nastala še na strani dlani, rahla rdečica pa je zajela še hrbtišča rok. V zadnjem tednu se je pa to še poslabšalo in tudi na obrazu je nekaj podobnega, samo ne tako hudo kot na rokah.

Dermatologinja dr. Žuntarjeva me je hudomušno vprašala, ali sem imela kaj praznične diete, predstojnica dr.Dolenčeva je pojasnila, da lahko gre za alergijo na kako hrano ali kaj drugega, za pridruženi serboroični dermatitis ali za luskavico, ali pa konec koncev tudi za zavrnitveno reakcijo po nesorodni presaditvi (mimogrede: če je te reakcije malo in je omejena na kožo, ni to nič hudega in nič posebnega pri mojem tipu presaditve, ampak ne sme se razrasti in zato dobiš za zajezitev reakcije medrol).

No, zato so mi danes na hemato oddelku naredili biopsijo, torej vzeli košček tkiva z roke in lepo zašili nazaj. To mi je opravil dr. Zver danes kake pol ure po tistem, ko se je dr. Pretnar za to odločil – na derma kliniki bi pa čakala dva meseca, namreč včeraj sem bila tam in sem dobila datum za konec februarja.

Kako pa tale biopsija poteka – nič hudega ni, da se ne bi kdo ustrašil: lepo so mi namestili roko na mizo, dr. Zver me je parkrat zbodel v roko za lokalno anastezijo (ti pikci so bili edino, kar je malo bolelo), potem je izrezal košček tkiva in naredil tri šive. Sestra je zadevo lepo povila s povojem, popoldne se je malo razbolelo, zdaj pa vidiš, da me nič več ne boli, če kar naprej tipkam.

Zdaj bom pa res nehala, želim ti lahko noč, pa vsem, ki to morebiti berejo,

Oj, Milena!

Ja, težavice očitno vedno spremljajo težka zdravljenja. Tudi jaz sem jih imela nekaj pa so sčasoma izzvenele. Važno je, da so te na Hemato porihtali, da ne boš preveč čakala, pa Medrolček boš jedla in bo kmalu OK. Sem prepričana.

Drži se, stay cool in javi se kaj!

Papa!

Zivjo!

Milena, upam, da si ze v redu, vsaj glede biopsije mislim. No, jaz pa sem imela tezave s kozo, kot jih ti opisujes, pred samo boleznijo in to kakih 20 let! Roke oz. med prsti na rokah, drugje ne, mi je koza cvetela, vse me je skelelo in po precej pregledih pri kar nekaj specialistih, od dermatologov do alergologov, mi ni nihce uspel ugotoviti, od cesa imam to stvar. Po kemoterapijah pa mi je vse izginilo, kot bi odrezal! In do danes (trkam na les) se mi ni ponovilo. Sem pa slisala ze o vec podobnih primerih, kjer je po dolgotrajnih pojavih prislo do nenadnega umika. Tako da se prevec ne obremenjuj, ce ni gvhd, bo mogoce enkrat kar izpuhtelo. Odmisli, ce uspes.
Kako pa drugace? Prazniki so mimo, hvala bogu, ker je bilo ze prevec naporno, zime pa ne morem in ne morem docakati (sem namrec smucarski fan). Pa kilogrami nocejo in nocejo dol, se bo treba zacet se s cim malo bolj intenzivno ukvarjat. Se kmalu dobimo?

Alenka, ti si pa tudi frajerka, da gres ze v sluzbo. Jaz sem sla lahko sele po skoraj treh letih po presaditvi. Koliko je ze od tvoje? Upam, da vsaj nimas prenaporne sluzbe. Ves, meni je bilo tudi zelo fino iti spet med ljudi, ampak mi niso cisto nic prizanasali (po svoje razumljivo), jaz pa nisem v isti formi kot pred boleznijo, in je vcasih kar tezko. Cez dve leti mi pretece doba za 4 ure in posteno receno me je kar strah, ce bom sposobna delati za 8 ur. No, da bi se vsaj vse dobro izteklo…

Pozdravcke vsem in lahko noc.

Polona

Polona, prebrala sem tvoje izkušnje glede vrnitve v službo. Verjetno je presaditev res ulra naporna reč, ker sem bila kar neprijetno presenečena, koliko časa je človek na bolniški in kako dolgo potem še dela po 4 ure.

Moja izkušnja pa je taka…. Imela sem 6 zelo agresivnih ciklusov KT + biološko zdravilo. In 18 baje kar močnih doz preventivnega obsevanja. 5.1.2005 sem začela in 3.7.2005 vse skupaj zaključila. V službo pa sem šla 3.1.2006. do začetka maja sem delala po 4 urce, naprej pa kar po 8. In mi čisto ok znese. Res pa je, da nadur ne delam (včasih sem mislilka, da moram biti po 10 ali več ur v službi, če ne bo vse počilo).

Vrnitev v službo sem vzela tudi kot neko potrditev, da sem spet zdrava. 🙂 Res pa je, da sem bila ves čas v dobri formi – psihični in fizični in da so me v službi zelo lepo sprejeli nazaj. Ni mi sicer nič prizanešeno, delati moram korektno in delovnemu mestu primerno. Je pa veliko v nas samih, kako dojemamo službo in vso situacijo.

Aja, še to, težavaje včasih tudi pri sodelavcih, ki ne razumejo, zakaj nekdo lahko dela “samo” 4 ure. Ne glede na to, da vedo, kako si bolna. Ali je pri tebi tudi tako?

Kaj pa vem….. Upam, da se boš kmalu uspela “ufurat” v službico. Pa ne sebat, kaj bo čez 2 leti, ker boš do takrat vsekakor v boljši kondiciji.

Čau!

Živjo, punce (in fantje seveda tudi),

ja, glede kožnih težav samih se sploh ne sekiram, Polona, tudi jaz sem imela podobne težave kot ti, namreč nekakšen dermitis po malem že od otroštva. In ni tak problem to, da so se mi zdaj tričetrt leta po presaditvi kožne težave pojačale, ampak to, kaj te težave sploh pomenijo. Če pomenijo zavrnitveno reakcijo, jo je res potrebno napadati z Medrolom, če je pa samo dermitis, bi bila dovolj tudi kortikosteroidna krema, ki te bistveno manj ‘zagifta’. Bomo videli.

Dermatologinja je rekla, da je po eni strani čudno, da bi imela dermitis kljub močni imunosupresivni terapiji (ciklosporin Sandimun), po drugi strani bi se pa lahko razvil ravno zaradi zmanjšane odpornosti, ki jo povzroča tudi Ciklosporin.

Skratka, imunski sistem je ena zapletena reč, in če koga od vas ne glede na svoje zdravje ali pa bolezen to kaj bolj zanima, bi priporočala knjigo doktorja Alojza Ihana z naslovom Do odpornosti z glavo. Kot obeta že sam naslov, je knjiga res napisana zelo preprosto in nazorno, hkrati so pa imunski procesi zelo logično razloženi.

Kar se mi je od knjige najbolj usedlo, je bilo to, da je dolgotrajen neprekinjen stres hudo nevarna reč, ki ti lahko dobesedno pokvari imunski sistem, da te ne varuje več pred resnimi boleznimi, pa tega sploh ne opaziš. torej SPROŠČAJ SE, NE SE ŽRET, in tako naprej, kot sem že stokrat napisala in tudi sama sebi upam uspela dopovedati.

Polona, malo se še spravim k sebi, potem bi pa z veseljem šla od besed k dejanjem, tako kot sva govorili na srečanju.

Lepo se imejte vsi tole toplo nedeljo !

dr. Ihan je ZAKON! V okiru DBL sem ga pred časom povabila, da nam je predaval o teh zadevah! SUPER je bilo. Ljubje so bili navdušeni. Povedal nam je tudi, kako vpliva oslabljen imunski sistem na limfom. Potem nam je predaval o limfocitih in ostalih zadevah v krvi, da smo videli, kaj pripelje do teh zadev. Če bi znala, bi ponovila, ampak se bojim, da ne bi kaj narobe zapisala, ker je zeloooo zamotano, zato raje ne bom pisala. Vam pa svetujem, da ga povabite medse. Aja, pa slišali smo, kako razne okužbe, za katere sploh ne vemo, povzročajo padec imunskega sistema in v našem primeru limfom….. Zanimivo…..

Hvala, Kristina, res dobra ideja, da bi dr. Ihana povabili; predvsem da bi slišali, kje so za nas nevarnosti oz. kako se ravnati, da bomo postali in ostali zdravi.

Kristina, zivjo!

Mogoce sem se cudno izrazila v prejsnjem postu. Seveda sem sla rada v sluzbo po toliksnem casu. Po presaditvi sem imela namrec se dveletno vzdrzevalno kemoterapijo, zato ni bilo sanse, da grem ze takrat v sluzbo. Preden sem zbolela in pred otroci sem bila kar precej ambiciozna, tik preden sem zbolela, sem vpisala doktorat, potem pa so se prioritete pac spremenile, poleg tega tudi v sluzbi niso naklonjeni prevec izobrazenim, tako je pac v moji sluzbi. Imam zelo specificno delo, sedaj pri stirih urah ne morem na nikakrsno izobrazevanje, nimam moznosti napredovanja, nimam priznanih nadur, ceprav se pogosto zgodi, da tam nisem samo stiri ure, logicno. Tako je pac v danasnjih sluzbah. Pri moji vrsti dela bi bilo osem ur zaenkrat prevec, kako bo v prihodnosti, ne vem. Tudi jaz nisem bila v slabi fizicni in psihicni kondiciji, dalec od tega. Ko so mi napovedali le se tri mesece pred sabo, nisem obupala. Imam pa se dva majhna otroka, ki se jima moram in zelim posvecati kar najvec, tako da je to nekaksna dodatna “sluzba”. To so moje sedanje prioritete. Na zalost pa to pomeni strokovno stagniranje.
Mogoce so kje bolj naklonjeni tistim, ki delajo za polovicni cas. Ce imas kaksne informacije, mi prosim sporoci. Razmisljam celo, da bi se popolnoma poklicno preusmerila, je pa tezko najti delo, ki te izpolnjuje.
Danes se sicer pocutim popolnoma zdravo, kdaj pa kdaj me malo stisne, ampak vedno bolj poredko.

Zdej sm se pa razpricala…

Grem na soncek, ko je tak krasen dan.

Pa pa, Polona

Oj!

Ja, zamotana reč, ampak veš, kakor koli že, tudi za prekvalifikacijo ni nikoli prepozno. Jaz sem po 15 letih komerciale po bolezni popolnoma spremenila področje, ki mi je orto zanimivo in mi predstavlja mega nov izziv. Upam, da ne bom zatežena, če ti opišem moj povrate v službo in zamenjavo področja. 🙂

Ko sem zbolela, sem za nazaj in za naprej prepucala svoje življenje. Po izkušnji bolezni in smrtnega strahu sem kmalu ugotovila, da imam sebe najraje in da sem se najbolj ustrašila za svoje življenje.

Pred boleznijo sem mislila, da je moje edino poslanstvo, da postanem mama, da imam družino, hodim v službo in počasi napredujem. Ne gelde na stres, pritiske okolja, kdaj bom imela otroke…. In končno zaključim faks ob delu – manjkal mi je zadnji letnik in 2 izpita in diploma. Pač se spodobi vse to. Vedno sem msilila, da se moram za nekaj, kar ne želim storiti, opravičevati. Velikokrat sem imela slabo vest, ker se nisem mogla dobiti s kakšno (zdaj vidim) kvazi prijateljico. Pritisk delovnega mesta produktenga vodje (odgovornost za nove produkte, blagovno znamko, nabavo, zaloge, prodajo doma in v tujini, plani, analize…) me je stiskal za vrat. Vsako nedeljo sem imela uničeno v celoti, ker sem se že psihično pripravljala na ponedeljek in različne tedneske kolegije, sestanke…. Pa službne poti… Velikokrat sem zvečer v postelji jamrala mojemu možičku….. Velikokrat sem si želela, da bi kar malo zbolela in šla za kakšen teden ali dva na bolniško (ironija, kaj? hahaha).

Potem pa šok. Limfom. Onkologinja mi je rekla, da imam veliko tumorsko maso. Kar zaskrbljeno me je gledala. Svet se mi je sesul. Naprej zgodbo tako poznaš, ker imamo itak podobne.
Začela sem se zdraviti in premlevati o svojem življenju. Bila sem pozitivno naravnana, pogumna, moj moto je bil v stilu NA JURIŠ. V času bolezni sem spoznala, kaj je važno v življenju. Ugotovila sem, da je popolnoma vseeno, če bom sploh kdaj mama, ker je važno, da preživim. Ugotovila sem, da bom šolo končala. Med zdravljenjem sem opravila VSE izpite za zadnji letnik, ostala sta mi le dva, hahaha, ki jih bom zdaj popedenala. In veš, kaj sem še ugotovila? DA NA DELOVNO MESTO PRODUKTNEGA VODJE NE GREM VEČ!!!! Pa če vse poči! Pri tem me je spodbujal tudi mož. Rekel je, da je važno, da preživim, da sem zdrava in da mi ne dovoli več takega dela. 🙂 Fino. Skupaj sva bila še močnejša in odločnejša in tako sem bila še bolj prepričana, da je prav, da se malo pred zaključkom bolhniške oglasim vodstvu in prosim za kakšno drugo, manj stresno in lahko tudi manj plačano delovno mest. Čisto vseeno mi je bilo za kar dobro plačo, saj je bilo za to potrebno toliko stresa, nadur…….. Imela sem ultra srečo. Gospa v kadrovsko pravnem področju je šla v penzijo. :))) In uvidevno so mi ponudili njeno delovno mesto. Šli so mi res na roke. Trudili so se, da bi ugodili moji želji, da zapustim komercialo. Čeprav nekaterim morda to ni bilo preveč všeč, sem pri vodstvu naletela na posluh. In tu se začne del prelomnice v mojem življenju. In tudi novo delovno mesto je ena od posledic moje bolezni. Verjetno bi se še danes matrala v komericali….. Sedaj imam zanimivo in precej manj stresno delovno mesto. Human resources management ima tudi sicer veliko prihodnost in uživam v novem področju.

Še glede mojega dela po 4 ure… Že ko sem začela, me je področje kar vleklo in vleklo, tako, da sem se morala kar malo posiliti, da sem šla po 4 urah domov. Tako, da sem kar kmalu šla kar na 8. In se je čisto obneslo in se še danes. Nadur ne delam več in tudi tako sem se spremenila, da tudi tisti stres, ki pride, zanm “shendlat”.

Glede na to, da sprašuješ, če vem, kako je z delom za 4 ure drugod….. Skoraj vsi, ki delajo po 4 ure (invalidi in tisti v staležu) se srečujejo s podobnimi težavami…. Delovnih mest za 4 ure praktično ni. To sem opazila tudi sama, ko sem delala po 4 urce, saj sem komaj nekaj začela delati in sem šla že domov. Hvala bogu je bila gospa, ki je šla potem v penzijo, v času mojega 4-urnega dela še tam, da ni bilo “izpada”.
Za delodajalce so vsi, ki delajo po 4 ure bolj breme kot korist. Namreč za ostale 4 ure morajo zapolsiti še nekoga. Kar pa pomeni dvojne polne stroške prehrane in dvojne polne stroške prevoza na delo, dva regresa in tudi večje število zaposlenih. Glede na to, da tudi sama delav na tem področju vidim tudi, kam gre zakonodaja. Nov zakon o zaposlovanju invalidov sicer po eni strani spodbuja zaposlovanje invalidov, po drugi strani pa po novem daje možnost podjetjem, da lahklo odpuščajo invalide iz poslovnih razlogov, če se s tem strinja državna komisija. Prej so bili invalidi zaščiteni v celoti. In zdaj podjetja na veliko hitijo s tovrstnimi postopki odpuščanja… To slišim na seminarjih.

Skratka, ta 4-urna dela so med delodajalci nujno zlo in redko kateri prizanašajo. Tudi naša članica DBL ima težave. Dela po 4 ure in jo prav šikanirajo, kar je grdo do konca.

MOrda še to… v času bolniške sem bila že zelo aktivna v okviru DBL. Spoznala sem veliko ljudi, dobila veliko novih izkušenj, ki so mi pokazale čisto nove dimenzije. Ne boš verjela, morda v šali,a mpak mislim, dakar zares, sem dobila celo ponudbo za službo. Čisto novo področje spet. Ne vem…. od bolezni naprej se je v meni nekaj zelo spremenilo in zdi se mi, da se mi bo še naprej. In to me ful veseli. Samo, da bo zdravje! :)))

Ne vem, če sem ti sploh kaj pomagala. Na kratko ti želim spročiti le to, da pogumno poskusi kaj novega. Morda te potegne. Kot je mene. Sicer ne vem, kaj je tvoje področje dela, ampak nikoli ni prepozno. Začnite migati preko društva, morda tudi v okvru te dejavnosti najdeš prostor pod sončkom zase. Je široko in zanimivo področje…..
Verjamem pa, da je ob dveh nagajivčkih težko delati le na sebi in svojih željah in potrebah…..

Glede na to, da si že enkrat malo pojamrala glede službe mislim, da kar razmišljaj, kaj bi lahko počela, da bi šla najlažje skozi lajf in bila najbolj mirna in spočita za otročke in moža.

Jao, kok sem naložila! :))

Ko tole berem, sem vedno bolj vznemirjena in ganjena – Polona in Kristina – bolj ko vaju berem bolj se mi zdi, kot da sebe poslušam !!

Tudi sama hodim skozi zelo podobne faze življenjskih spoznanj kot pišeta vidve. Bom jutri več napisala o tem, zdajle sem že preveč fuč, pa grem lepo spat, lahko noč,

Kristina, zivjo!

Ful si mi lepo napisala. Se kar strinjam s tabo glede vsega. Ampak sedaj se nekako nimam casa ukvarjati s problemi glede sluzbe, ker to terja polno udejstvovanje, aktivno iskanje…enostavno mi ob sedanji sluzbi in druzini ne znese. Lahko pa, da je to samo izgovor in da se bom premaknila, ko bo zadeva dozorela.
Skratka, pri sebi moram razcistiti, kaj bi si sedaj zelela poceti v zivljenju. Ugotovila sem, da sem se precej spremenila in da rada delam z ljudmi, kaksna “bolj ljudska” sluzbica bi mi prisla prav, ha ha. Ja, tvoj HRM je super, verjetno. Pa ti niso delali tezav, ker si bila prej v malce drugi stroki? Po vseh razpisih namrec postavljajo hude pogoje glede izobrazbe, preteklih izkusenj ipd., kaj bi ti govorila, saj ves bolje od mene. No, naj povem, da sem jaz diplomirala iz tehnicne fizike in magistrirala iz mednarodne ekonomije. Govorim tri jezike (ANG,NEM,IT), pa mi nikakor ne uspe najti kaksnega konkretnega dela. Se to ne vem, ce bi ga nasla, ce bi delala za 8 ur! Obvladam vse razne matematicne metode, statistiko, delo z bazami ipd. pa me kar ne znajo porabiti, ce se tako izrazim. Tudi ucit bi z veseljem zacela. No, zdaj sem se cisto razkrila. Ce poznas koga, ki rabi tak profil, me malo zreklamiraj, ha ha.
Ja, tudi v drustvu bi z veseljem postala bolj aktivna in pomagala ljudem, ki se v trenutkih tezke diagnoze gotovo soocajo z najvecjimi stiskami v zivljenju. Z Mileno imava v planu en malo bolj konkretnen sestanek na to temo in upam, da bomo konstruktivni. Je pa res, da se na te zadeve bolj malo spoznam in ravno ne vem, kako se jih lotiti. Ti si na tem podrocju prava mojstrica. Nam bos dala kaksen hint.
Ekola, toliko zaenkrat, pa se se beremo.

Lep dan vsem zelim in vse dobro,

Polona

Polona, živjo,

dodam še tole razmišljanje:

po mojem bi ‘tak profil’ kot si ti marsikje močno močno potrebovali, ampak se v tem trenutku bojijo rizika: prvič se bojijo bolniških odsotnosti zaradi nedavne bolezni, drugič nege zaradi majhnih otrok, in tretjič vedo, da ti ob konicah štiriurnega delavnika ne smejo podaljševati tako kot zdravim ljudem.

Po drugi strani je pa v tem trenutku zate vsaka večja sprememba dela, pa tudi če je na bolje, velik napor, sploh ob otrocih, ki se jim tudi hočeš posvečati.

Sama nisem mogla verjeti, kako me je psihično obremenila menjava službe: pred tremi leti, še čisto zdrava, sem zaradi hudih obremenitev v sicer zelo zanimivi službi zamenjala službo, šla sem v drugo firmo na delovno mesto, ki sem ga brez težav obvladala. Pa sem bila vseeno tako nervozna, da sem se kar naprej hodila crkljat k avtomatu na kavo s čokolado, po dveh mesecih se mi je zelo poslabšala rana na prebavilih. No, morda je bilo tudi to, da se podzavestno nisem mogla sprijazniti z nižjim delovnim mestom, čeprav sem sama šla v to, in sem imela potem res veliko več časa za družino kot prej, pa za rekreacijo, pa knjige, gledališče, prijatelje.. Ampak vseeno sem vse to doživljala kot neke vrste poraz. No, pa to je zdaj že moja zgodba, ki je le drugačna.

Torej, ker si zdajle težko privoščiš velike skoke, kaj pa če bi zaenkrat obdržala v službi status quo, kolikor ti pa poleg družine še ostaja časa za ustvarjalnost, bi se pa čisto neobvezno preizkušala na drugih področjih, ki lahko kasneje prerastejo v novo kariero (ko boš že bolj zdrava in močna, pa otroci tudi večji). Pa potencialni delodajalci ti bodo kasneje tudi bolj naklonjeni, saj iz prakse vem, da pravzaprav lažje dobi službo štiridesetletnica kot tridesetletnica. Včasih je veljala štiridesetletnica že skoraj za ‘odsluženo’ pred penzijo, danes pa za žensko na višku moči in ustvarjalnosti.

Pa ne mislim ti svetovati, da naj bi ti čakala še vsa ta leta do svojih štiridesetih, ne, kje pa, ampak to, da ti ni treba nikamor hiteti bolj kot ti pa to dopuščajo moči.

Lepo se imej,