Jst ne vidm wec nobenega izhoda.Bruhati sem zacela pred letom in pol in sm walda shujsala,padla u depresijo,poskus samomora,…tipicne tezave vseh,ki imajo motnje hranjenja.Cez poletje se mi je stanje precej izboljsalo.Nehala sem bruhati po veckrat na dan,nehala sem se rezati,jesti tablete,prisla wen iz depresije,…zgledalo je wse wredu,kot da se zdravim in da mi gre zelo dobro.ker pa sem nehala bruhati sem se zacela rediti.Imela sem 48kg in se pocasi redila na 50,52,53.To je se nekako slo.Potem pa sem se zacela prenajedati in se se bolj zredila, tako da imam sedaj 57kg in polno speha kamorkoli pogledam.rada bi shujsala nazaj pa me hrana vedno premami.rada bi se ubila, da mi vsaj nebi bilo treba vec wsega tega speha prenasati naokoli.ce moji psihiatrinji omenim da imam se wedno probleme s hrano, da ni vse popolno, me kar preslisi.njej se zdi normalno da se redim in je se celo wesela,da nisem vec taka shiranka kot naj bi kao prej bila.Jaz pa wse kar bi rada je, da bi spet imela 48kg in da bi se lahko polgedala v ogledalo,ne da bi mi speh visel cez hlace in bi lahko oblekla svoje obleke,ne da bi mela obcutek da so premajhne in da mi bodo vsak trenutek pocile.
Tudi ce poskusim shujsati,mi za vec kot kg ali dva ne uspe,vse se mi vrne, jaz pa sem vedno bolj depresivna.
Werjetno se vsem zdi,da sem neumna ker delam probleme u kilah,ampak smisla zivljenja ze dolgo ne vidim wec.ceprav sem imela lepo obdobje,ko se mislila da se bom pobrala sem padla nazaj.Vse kar si zelim je moje staro zivljenje nazaj.

Odkrito povedano ne vem kaj naj ti rečem. Sama si želim nazaj imeti spet svojih 36kg. Naše želje niso realne, vendar tukaj so, a ne? Tudi pri meni so zdaj vsi tako zelo veseli, ko imam 50kg. Zame je to katastrofalno, najbolj pa me boli, ko mi kdo reče, da sem se zredila. Tudi sama si želim umreti, a po drugi strani nočem, ker me preplavlja misel, da bo potem moje truplo še bolj na očeh. Nekdo me bo zagotovo preoblekel v druga oblačila in vsepovsod videl kako mi visi špeh. Katastrofa.

Verjetno bi tudi jaz bila bolj vesela, če bi te videla zdaj, kot pa prej. Verjamem, da pravzaprav zgledaš veliko bolje kot prej, a kaj, ko se ti, niti jaz ne vidiva tako. To se mi zdi najhuje, ker enostavno ne vemo več kaj je prav.

Glede izboljšanja. Ko sem se jaz redila, sem se tudi en čas počutla še kar v redu. Ampak to je trajalo tam nekje do 46, 47kg. Potem so šle pa kile še gor in gor. Mislila sem, da se mi bo zmešalo od groze. Začela sem bruhat, pa jest, jest in jest. Zredila sem se na 58kg. Vsepovsod me je bilo sram. Sredi poletja sem kar naenkrat hodila na okoli v plašču. Samo zato, da bi prekrila svojo debelost. Nato se je bruhanje stopnjevalo. Vse bolj sem postajala v tem uspešnejša in kilogrami so nato spet polzeli počasi navzdol. Kljub temu sem se počutla še vedno grozno debelo. No zatem sem počasi spet začela opuščati hrano. Anoreksija se je vrnila. Pristala sem v bolnici, na CMZ-ju. Muka. Tehtanje v spodnjem perilu, še nogavic nisem smela imeti včasih obutih. Po sedmih mesecih sem spet nekaj pridobila na teži. Zdaj jih imam 50kg. Baje premalo, a zame preveč, preveč in še enkrat preveč.

Oprosti, ker sem se sedaj tako razpisala o sebi. Kar precej časa je minilo, ko sem sploh kaj pisala tu o sebi.

Čao Petra

Draga Yanya,
pomembno je, da se o vašem razpoloženju pogovorite s psihiatrom. Ponovitev depresije je lahko povezana z opustitvijo terapije. Iz vašega pisma to težko razberem. Je pa pomembno, da depresijo zdravite z zdravili. Hkrati lahko antidepresivi iz skupine SSRI pomagajo tudi pri vzdrževanju bolj zdrave teže, s katero se zdaj ne morete sprijazniti.
Marija Anderluh

Poskušaj najti vzrok (saj se ne dogaja že od rojstva ali?) tem težavam in jih poskušajte odpraviti. V vsakem primeru pa poskušajte najti smisel življenja.

Saj ji povem kako se pocutim, pa mi vedno rece, da ni realno to kar bi rada in da jem cisto normalno.jemljem pa Prozac,ki mi malo pomaga da se ne basem s hrano in bruham.Malo mi je uspelo shujsati in sem vesela, ampak se vedno imam noge kot dva slona, trebuh pa poln speha.res je, da sem vmes prenehala z zdravljenjem.po poskusu samomora, mi mama ni pustila da bi se naprej dobivala kaksne tablete in sem prenehala.malo se mi je zboljsalo, normaliziralo, potem pa sem se zredila in zapadla nazaj v stara pota.sedaj nadaljujem z zdravljenjem,ampak ni uspeha se mi zdi.

Draga Yanya,
zdi se, kot da obstajajo dve resnici – ena vaša, da bi bilo vse drugače, če bi imela še kakpen kilogram manj in vse, kar je s tem povezano, in druga tista, ki jo slišite iz ust mame in vaše psihiatrinje, da ste taka kot ste, bolj zdrava. Najbrž mora biti težko živeti v takem precepu in ne vedeti, kdo ima v resnici prav.
Dejstvo je, da je vaša sedanja teža, ki jo omenjate v prvem pismu, najverjetneje še vedno na spodnji meji normale za vašo višino in starost. To pomeni, da je vaše telo, kljub občutkom, ki vam jih vzbuja – da je predebelo – pravzaprav še vedno podhranjeno. Taka zmeda v naših občutkih je pogosto del bolezni, motnje hranjenja, in z njo povezanega pretiranega opazovanja in presojanja lastnega telesa.
Drugo, kar bi vam želela je, da bi poskusila dati na tehtnico na eno stran vse, kar vam je motnja hranjenja prinesla dobrega, in na drugo stran vse, kar vam je prizadejala. Vzemite si čas in morda list papirja in poskusite dodajati na tehtnico vse, kar se spomnite, da bi lahko bilo povezano s tem v vseh letih življenja, od kar motnja hranjenja obvladuje vas in vaše življenje: od depresije, do občutkov lastne vrednosti, če vam uspe shujšati, odnosov z najbližjimi, odnosa do same sebe, do svojega telesa, vedenj, ki jim je bilo vaše telo izpostavljeno zaradi motnje hranjenja, morda uspeha v šoli, odnosov z vrstniki, družabnega življenja, morda ljubezenskega življenja v primerjavi z vašimi vrstniki…

In potem poglejte na to celo sliko v realnosti – ni resnica samo kg manj, resnica je kg manj skupaj z vsem, kar je motnja hranjenja prinesla ali odnesla iz vašega življenja.
Upam, da nisem bila predolga. Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh