krvodajalstvo
Pravkar sem prebral na 24ur, da primanjkuje krvi. Začelo se je dogajat to, kar sem predvideval, da se bo, ko so nam s 1.1. znižali krvodajalstvo iz dveh na en prosti dan. Za sebe že vem, da ne bom več hodil tja, čeprav sem kar nekaj let redno, vsake tri mesece šel dat kri. Zdaj se mi več ne splača. Če hočejo oni imet mojo kri, naj mi vsaj nekaj dajo zanjo
Krvodajalstvo plačajo samo v Ameriki. Dalje je krvodajalstvo nekaj humanega, ne pa nekaj, kar počneš zato, da boš imel od tega profit! Meni je dovolj malica, ki jo tam prejmem. (In bi darovala tudi, če je ne bi bilo.)
Prednosti prostovoljnega darovanja so, da je manj rizičnih skupin. Kri je namreč lahko vir prenosa bolezni (kljub testiranju, v zelo zelo nizkem odstotku). In čim začneš krvodajalcem plačevat, bodo navalili klošarji (nosilci tuberkuloze, hepatitisa, alkoholiki itd.).
Sploh pa se kri v takšni obliki, kot jo oddamo, le redko uporablja. Ponavadi jo razbijejo na nekaj delov in jih potem različno uporabljajo. Največkrat se rabijo eritrociti. Če kdo krvavi zaradi nesreče, eritrocitov nima smisla za to izgubljat (ker bodo itak izkrvaveli iz njega). V tem primeru uporabljamo vodne mešanice z zadostno količino delcev. To so umetno, tovarniško pripravljene mešanice. (Tako da v bistvu imamo nekaj umetnega, da ne tratimo krvi.) Kri s tem redčimo, vendar vzdržujemo tlak, kar je najpomembnejše, da oseba ne pade v šok. Samo slaborkvnost zaradi krvavitve pri nesreči popravljamo navadno potem, ko osebo stabiliziramo. Eritrocite lahko tudi uporabimo, če je nujno. Še največkrat pa pri operacijah ali takrat, ko je pomembna tudi vezava kisika nanje ali če je oseba izgubila že zelo veliko krvi in bi lahko prišlo do okvar organov. Poleg tega pridobivamo razne krvne faktorje za strjevanje krvi – uporaba pri hemofilikih. Lahko se loči tudi levkocite itd. Vedno bolj pa se uporablja avtotransfuzija (pred operacijo daruje bolnik v zaporedju nekaj dni sam svojo kri). Torej – če daruješ kri, je nisi daroval samo enemu človeku, ampak si pomagal mnogim. Meni je to bolj dragoceno kot pa neko pehanje za dobičkom.
Čeprav naj bi bil smisel krvodajalstva pomagati nekomu preživeti, poznam kar nekaj ljudi, ki hodijo na krvodajalske akcije samo zaradi prostih dni. Še v srednji šoli se spomnim, da so se sošolci menili in hodili skupaj na krvodajalske akcije. Tako pač je, vse manj je takih ljudi, ki nekaj dajo in ničesar ne pričakujejo v zameno.
Vendar pa, zz, če smo pošteni, za moje pojme je en prosti (plačani!) del. dan čisto zadostno plačilo. Kar izračunaj, koliko znese 8 delovnih ur + malica v službi, poleg tega pa malico dobiš še tam. Če zaslužiš 1000 SIT na uro + nadomestilo za malico + malica v ambulanti, znese vse skupaj skoraj 10 tisočakov. Kaj bi pa še rad?
Jaz bi na krvodajalske akcije hodila tudi zastonj, če se le ne bi tako panično bala injekcijskih igel. Tako pa žal ne hodim.
Tisti sok drugič raje popijte, saj vam bo po odvzemu hitro nadomestil tekočino (volumen) izgubljene krvi. In še nekaj sladkorja ne bo škodilo, da bo vse ok (in bodo možgani naprej lepo delali, tem je namreč sladkor v krvi najbolj pomemben). Seveda je količina odvzete krvi tolikšna, da ne ogroža človeka, ampak sok po oddaji je pa mala tolažba za telo.
Mene običajno pošljejo popiti sok še pred odvzemom… za vsak primer… 🙂 No, potem pa spijem prej enega, pa potem enega… Hja, moja kri očitno že kar precej stane! 🙂