Krvni izvid
Draga Maja,
čarobnega recepta, da bi glede na krvni izvid določili, ali ima človek raka ali ne, ne poznamo. (Vsaj ne ąe.) Za spremembami v krvnem izvidu lahko tiči marsikaj. Človek je lahko anemičen (ima zniľan hemoglobin) zaradi različnih vzrokov, nenazadnje lahko to povzroči tudi rakava bolezen. Včasih opaľamo upad krvnih celic (zlasti belih) pri človeku z rakom in slabąe imunsko obrambne sposobnosti, običajno se to zgodi pri zdravljenju z obsevanjem, kemoterapijo. Pri krvnih oblikah raka pa se določena vrsta celic pojavlja v visokem ątevilu – na račun drugih, seveda, kar spet sproľi določene znake in simptome. Da pa bi bili bliľje odgovoru, ali gre za raka ali ne – zlasti pri krvnih oblikah, so navadno potrebne nadaljne preiskave, vključno z mikroskopiranjem in določevanjem, katere celice se pojavljajo v krvi, kakąne oblike so in ali so zrele… Ker je seveda mogoče, da je rak omejen nekje v telesu in nekako ni vključen “sistemsko” – zlasti benigne oblike – je krvni izvid lahko tudi povsem normalen.
Sploąen krvni izvid običajno le malo pove o vzrokih nepravilnosti, zato ga moramo interpretirati skupaj s pregledom bolnika, njegovimi pritoľbami in opaľanji ter ąe kakąno preiskavo. Nekaj več obetajo tako imenovani “markerji” ali označevalci, vendar je to prav tako preiskava, ki ne sodi v sploąno krvno sliko. O teh označevalcih sem ľe pisala. Določeni tumorji izločajo substance (hormone, proteine, encime itd.), ki pa so prav tako lahko prisotni pri zdravem človeku in poviąani (npr. v nosečnosti – HCG, ki je lahko poviąan tudi pri tumorju zarodnih celic, CA-125 je zviąan pri raku ovarijev ali nekaterih limfomih, pa tudi med menstruacijo in nosečnostjo). Žal ti označevalci nimajo take tesne in 100 odstotne soodvisnosti z rakom, da bi jih lahko imeli za dokaz raka in celo za določevanje vrste raka, je pa res, da na to soodvisnost, kadar jih odkrijemo, opozarjajo. Če bomo kdaj imeli take idealne označevalce, ki bodo z sto odstotno zanesljivostjo odkrivali raka in ga obenem tudi diganosticirali, bo to zelo preprosta presejalna metoda, uporabna pri celotni populaciji.
Vaąe vpraąanje je zelo obseľno, zato se mi zdi nanj teľko odgovoriti ąe v dodatnih podrobnostih. Če niste zadovoljni, me povpraąajte nekoliko oľje…
Irena
Dragi Joze,
ne vem, kateri laboratoriji ugotavljajo katere markerje. Prepričana pa sem, da bi vam kakšni zasebni laboratoriji znali dobro zaračunati tako “uslugo”, ki pa bi bila medvedja. Vidim, da sem v svojem odgovoru Maji zavajajoče navajala, da odnos med rakom in markerji ni 100 odstoten. Morda ste pomislili, da bi utegnil biti 90 ali pa 80 odstoten? Žal se pri markerjih ne moremo nadejati tako dobrega odnosa, da bi bil rezultat zadovoljivo informativen, zlasti moteče je, da je marker povišan pri benignem povečanju (hiperplaziji) prostate, ki se pojavi skoraj pri vsakem moškem v starosti! Tako je določanje markerjev le neka dopolnilna preiskava, nikakor pa ne odločilna preiskava ali udobna presejalna metoda. Za zdaj taka udobna metoda ne more nadomestiti pregleda prostate, ki je pač neprijeten. Zaradi tega se ga žal izogibajo celo zdravniki.
Torej boste, če ste v strahu glede raka prostate, zase storili največ, če boste odšli na pregled k izkušenemu zdravniku.
Rak prostate je najpogostejše maligno obolenje pri moških v ZDA in tretji najpogostejši vzrok smrti zaradi raka pri moških nad 55 let starosti (po karcinomih pljuč in debelega črevesa). Le tretjina primerov, razpoznanih z avtopsijo, se kaže s kliničnimi znaki. Bolezen je pred starostjo 50 let redka in s starostjo pojav bolezni narašča.
Na japonskem je stopnja obolevnosti zelo nizka, ne pa tudi pri Japoncih, ki so se preselili v ZDA, kar namiguje, da bi v nastanek bolezni lahko bili vpleteni dejavniki iz okolja.
Pri bolnikih z izraženimi simptomi so pogoste pritožbe nad bolečinami in težavami pri uriniranju, težavami pri odvajanju, večja pogostnost uriniranja, popolno zastajanje urina, bolečina v križu ali kolkih in hematurija. Posebno pozornost moramo nameniti moškim nad 40 let z bolečinami in težavami pri uriniranju, pogostnostjo ali težavami pri odvajanju ob odsotnosti mehaničnega pritiska na sečnico. Dodatni zapleti napredovale bolezni lahko vključujejo pritisk na hrbtenjačo zaradi intraduralnih metastaz, globoko vensko trombozo in pljučno embolijo in mieloftizo (nadomeščanja kostnega mozga z rakavim tkivom in vezivom).
Tipanje prostate ali digitalni rektalni pregled je temeljni test za optimalno odkrivanje vseh stadijev bolezni. Zadajšnje površine obeh režnjev prostate, kjer se karcinom začne najpogosteje, se s tem pregledom najlažje tipljejo. Karcinom je značilno trd, vozličast in nepravilen, vendar lahko zatrditev nastane tudi zaradi vezivnih področij pri benigni hiperplaziji prostate, majhnih infarktov ali kamnov. Osrednja brazda med obema režnjema je lahko nejasna zaradi benignega ali malignega povečanja. Z rektalnim pregledom lahko pogosto odkrijemo izvenprostatično širjenje tumorja v semenski žlezi. Hkratna oteklost mošnje ali spodnjega uda zaradi vključenosti medeničnih bezgavk kaže na razširjeno bolezen.
Biokemični markerji
Prostatično specifični antigen se pojavlja pri prostatičnem raku, prostatitisu in prostatični hipertrofiji, prav tako višja koncentracija prostatične kisle fosfataze.
Nivo prostatično specifičnega antigena (PSA) v serumu je najbolj občutljivi test za zgodnje odkrivanje prostatičnega raka in je povišan v približno 65 % primerov. Ta antigen ni zadovoljiv tumorski marker zaradi neobčutljivosti (35 % je lažno negativnih, oz. ni zvišan pri 35 % tistih, ki raka imajo!!!) in slabe specifičnosti (povišanje se lahko pojavlja pri benigni prostatični hiperplaziji ali povečanju prostate, prostatitisu in prostatičnemu infarktu). Kaj to natančno pomeni? Dobite rezultat. Bodisi da je negativen ali pozitiven, še vedno ni jasno, ali imate raka ali ne. Lahko ste pod nepotrebnim pritiskom ali obratno – varljivo sproščeni, ker je bil test »lažno negativen«.
Razvoj hiperplazije prostate, ki lahko tudi zvišuje vrednosti PSA v serumu, je skoraj univezalen pri starejših moških. Prostata tehta ob rojstvu le nekaj gramov, v puberteti začne rasti pod vplivom androgenov in doseže odraslo težo 20g pri starosti 20 let. Ta velikost ostaja enaka nadaljnih 25 let in v petem desetletju življenja se rast znova pojavi pri večini moških. To torej prizadene moške nad 45 letom starosti in pogostnost se povečuje s starostjo, tako da ima v osmem desetletju življenja povečano prostato več kot 90 odstotkov moških. Prostata obdaja sečnico in zato je povečana prostata ali hiperplazija prostate najpogostejši vzrok za zaviranje odtoka urina pri moških. Na rast prostate pomembno vplivajo hormoni. Povezava med hiperplazijo in samim razvojem raka prostate pa ni jasna.
Iz teh razlogov se rutinsko presejanje – določevanje PSA ni uveljavilo. Vendar pa ugotavljanje serumskih nivojev PSA skupaj z digitalnim rektalnim pregledom omogočata ugotavljanje približno 60 odstotkov primerov prostatičnega raka, dokler je še lokaliziran, zato ga vendarle uporabljamo.
Če je pregled odkril nepravilnosti in je koncentracija PSA >10 ng/mL, je priporočljiva transrektalna biopsija prostate pod nadzorom ultrazvoka. Če digitalni pregled ni odkril nepravilnosti in je koncentracija PSA <4 ng/mL, se priporoča letni pregled. Da bi se izboljšala napoved rezultata glede na koncentracijo PSA, se izvajajo številne izboljšave, denimo koncentracija PSA glede na volumen prostate (PSA gostota ali PSAD) ali bolnikovo starost (starostno specifične mejne vrednosti PSA), analize stopnje porasta PSA s časom (PSA hitrost) in določevanje prostih (% fPSA).
American Urological Assosiation priporoča redne preglede prostate pri vseh moških, starejših od 50 let, vendar so ameriški raziskovalci v septemberski številki revije JAMA iz leta 2000 objavili rezultate računalniške simulacije, ki je vključevala podatke o porabi testov PSA in biopsij prostate za 7 različnih strategij testiranja. Po njihovih rezltatih bi bila učinkovitejša strategija, da bi s presejalnim testiranjem pričeli med 40. in 45. letom, po 50. letu pa bi ga ponavljali vsaki 2 leti.
Mirko, svetujem ti, da za razlago izvida vprašaš na forum Družinska medicina, kjer odgovarja prof.dr. Janko Kersnik, splošni zdravnik.
Drži se in vse dobro ti želim!
Kristina