kršenje izvajanje dela OPP
Lep pozdrav!
Imava dečka, ki mu je nudena DSP, ker ima več motenj:dolgotrajno bolan otrok in otrok s primankljaji na posameznih področjih učenja.Ker kljub zagotovilom, da se mu pomoč izvaja brez napak, sva včeraj na sestanku ki je bil že drugi v tem šolskem letu, doživela hladen tuš. Deček se sploh ne sme udeleževati družabnih dogodkov v knjižnici,ker baje moti druge učence, zato ga je dala učiteljica enostavno na dsp in sta tam prebrala knjigico.Pa to še zdaleč ni vse.Nato nama je učiteljica, ki sina uči dsp, pred nosporinila številke psihiatrov, da naj sina peljeva k njim. Šok! Kako si lahko to dovolijo, ko pa je otrok komaj 3 mesece v šoli in ga še niti dobro spoznali niso, da tako ukrepajo??Tudi razredničarka je bila bolj kot ne hladna in se kar nekako strinjala s tem, da začnemo hodit okoli psihiatrov. Ugotovljeno je bilo, da se dela sploh ne izvajajo kot bi se morala, naj napišem po domače: sploh nimajo blage veze, kaj se sme in kaj ne sme. Sestanka sploh nismo zaključili, ker se je razredničarka vstala in rekla, da mora iti v razred,otrok je bil prisoten na sestanku, vse je videl in slišal.Nato sva vidno razočarana odšla do ravnateljice, kjer naju je sprejela in sva ji povedala vso zgodbo. Zahtevava sestanek, ki se bo tudi odvil, po vsej verjetnosti pa bova tudi zahtevala premestitev učiteljice in pa strokovnih delavk- defektologinj, zaradi neustreznega izvajanja dela. Upam, da imava prav. prosim pa še za vaša mnenja, Hvala!
Pozdravljeni,
malo premalo ste nam napisali o otrokovem dejanskem stanju, njegovih težavah…
Kakorkoli, iz napisnega slutim, da so učiteljice nemočne in ne znajo, kako naprej. Kar gotovo ni ne strokovno, ne ustrezno, je pa človeško. Morda so mlade in neizkušene, pa še brez taktnosti, ki je v takih primerih zelo dobrodošla. Omenjene zadeve so za nas starše namreč tako obremenjujoče, da si strokovnjaki na drugi strani tega niti predstavljajo ne.
Dejstvo pa je, da jih zavezuje odločba, na kateri je zapisano, kam otrok spada.
Osebno se mi zdi neprimerno, da je otrok zraven, če ni še zrel za take debate. To ga lahko preveč obremeni, že sama prisotnost samih pomembnih odraslih na kupu, ki odločajo o njem. Groza, za zbežat.
Glede na napisano, pa svetujem, da pomirite strasti in skušate sodelovati in izboljšati dejasnko stanje brez zostrovanja odnosov, odločni pa le bodite.
Srečno.
Moje mnenje in nasvet:
Najprej vdahnite, vsi skupaj.
Nato si poglejte, kaj so vaše prioritete – po mojem bi morale to biti:
– to, da otrok napreduje po svojih zmožnostih.
– to, da z vsemi, ki se z njim ukvarjajo, čim bolje sodelujete.
To pa ne bo mogoče, če nimate v te učitelje ZAUPANJA. Če že od začetka dvomite, potem je ena varianta res ta, da zamenjate šolo, ampak kako dolgo boste lahko še menjavali šolo? Ker verjemi mi, da imajo na vsaki šoli kar nekaj otrok s PP in odločbami in se zanje ne pulijo. Tako da najprej: malo realnega vpogleda v situacijo. Otrok potrebuje pomoč in dobil jo bo – ampak tudi to ni samo po sebi umevno, verjemi da ne.
Če so učitelji videli, da je za otroka bolje, da posluša pravljico individualno – ne vem, zakaj bi morali ob tem zagnati vik in krik. Moj otrok ni imel nikoli odločbe, pa je do kakega 10. leta zelo slabo funkcioniral v večji družbi otrok – predvsem, če so bili med njimi tudi taki, ki jih ni poznal. In bi mu bila z veseljem prihranila kako skupinsko lutkovno predstavo, če bi lahko. Ker je od nje odnesel samo travmo. Pač, otroci so različni. In kot rečeno – NE dvomi v vse, kar vam povedo, VERJEMI v njihov najboljši namen (ob čemer gotovo delajo tudi napake.)
Drugo: če predlagajo, da bi poiskali še kakšno dodatno strokovno pomoč. Pa ljuba duša – če smo bolni, gremo do svojega zdravnika. In če ta preceni, da bi potrebovali specialista, nas usmeri k njemu, nikomur se to ne zdi sporno. In psihologi, pedopsihiatri itd. so pač zdravniki za dušo. Nič drugače kot ortoped za hrbtenico. Ne vem, zakaj bi morali biti tak bavbav. Spet – verjemi jim, da hočejo dobro. Da so ocenili, da bi lahko kdo drug še malo bolje pomagal. Ali ni to bolje, kot da se delajo nekaj let, da vedo vse najbolje, potem pa vidiš, da so čisto zavozili … Torej: pogovori se z njimi, sodeluj, vprašaj jih, kje vidijo največje probleme, pojdi na pogovor k osebi, ki ti jo svetujejo, naredi vse, da bo za otroka čim bolje – edino to imej v mislih – da bo ZANJ vse najbolje. Pa četudi moraš ob tem kdaj požreti kaj, kar ti ni najbolj všeč.
Srečno!
