Marinada,

tale polemika o patoloških lažnivcih še zdaleč nujno ne velja tudi za tvojega brata. Si nanizala čisto premalo podatkov, da bi tu kot laiki sploh lahko postavili tako hudo diagnozo.

Zelo mogoče je, da tvoj brat ni patološki lažnivec (to je namreč na srečo precej redko), je pa kaj lahko na poti da postane kompulziven lažnivec.

Z lažmi, ki si jih tu opisala, morda skuša zgolj na napačen način vzpostaviti ali ohraniti svoj osebni prostor (glede na to, da še vedno živi doma, se mu morda zdi, da nima svojega miru, pravega, samo svojega mesta) … lahko pa gre tudi za kaj čisto tretjega, v glavnem, hočem povedati, da z Jonsonom sploh ne komentirava primera tvojega brata, ampak debatirava o lastnih pogledih na (ne)možnosti zdravljenja t.i. patološke lažnivosti.

Jaz pa mislim, da ti precenjuješ to problematiko patoloških lažnivcev.

Čim več pozornosti jim dajemo, tem bolj pridobivajo na pomembnosti. Čim bolj se z njimi ‘ukvarjamo’ tem slabše je.

Treba je odpraviti vzroke, ki so povod za laganje in odpravimo laganje. Otroke je treba vzgajati v smeri, kjer je iskrenost cenjena in laganje ignorirano.

Patološke lažnivce je treba prepoznati in jih pustiti (ignorirati) ali pa jim nasprotovati v smislu pritiska za odstop, če zasedajo pomembne družbene položaje.

Jaz ne vidim takega problema v patoloških lažnivcih in ne smatram za nemogoče odpraviti ga.

Ne govorim o tem koliko časa je potrebno itd.. ker to je čisto drugo vprašanje.

Tudi jaz poznam enega takšnega in vem, da ko je bil otrok ni bil takšen, potem pa je postal lažnivec, ker je dosegel tisto, kar je hotel pa mu drugi (njegovi starši) niso dovolili. Začel je lagat, ker se je bal nasprotovanja s strani svojih staršev, ko je kaj hotel, pa mu niso dovolili. Šlo se je za denar in punco. Začelo se je v srednji šoli, ko je lagal, da hodi v šolo a v resnici je šprical. Njegovi so ga spregledali in mu ne nasedajo več. Ampak še vedno so v dokaj dobrih odnosih.
Še vedno se zlaže, ampak vedo, da se laže in mu ne zaupajo več v tem pogledu, ampak še vedno se dobivajo in so v dobrih odnosih. O denarju pa ni več govora, ker se ga več ne sposoja.
Kar se tiče pa punce je še vedno z njo. Njegova mama jo ne sprejme, zato, ker je punca od njega starejša cca 15 let od njega. Njegovi mami to ni všeč (imela ga je pri 23 letih, tako, da je ta punca stara skoraj kot njegova mama). Lahko rečemo, da je njegova mama staromodna ali kakorkoli, v glavnem tega ne more sprejet (gre se tudi za njeno prepričanje, da ga izkorišča, ker je mlajši in zaradi njegovega denarja). Ima rada svojega sina in je prepričana, da se je zanjo odločil v svojih slabostih. On pa je od začetka lagal svojim staršem, da se dobiva z eno Mojco, ki je mlajša od njega in ker se je bal jo ni nikoli predstavil svojim staršem, oni pa so zaradi tega začeli dvomiti in tako je resnica prišla na dan.
Spoznali so, da je intenzivno lagal kar neko določeno obdobje in glede denarja in glede punce.
Ta človek sploh ni slab po srcu, ampak se je naučil lagati in zdaj ko se ga kaj vpraša o denarju ali punci se zlaže in včasih kaj pretirava itd…
Postal je patološki lažnivec.

To ni noben hud problem v smislu, da je zdaj HUDOOO.

Samo pravilen odnos moraš zavzet glede takšnih ljudi in konec. Z njimi ne sklepat nekih poslov odvisno na katerem področju lažejo itd… in to je to.

Na mene osebno njegovo laganje nikakor ne vpliva.

Če lažnivci ne čutijo, da se morajo spremeniti, potem se ne bodo spremenili. Če družba oz. okolica ne bo zahtevala sprememb ali ignorirala, če je to možnost, se problematični ljudje ne bodo zavedali svoje problematičnosti.

Niso pa ne vem kak hud problem.

Primer, ki si ga opisal, sama nikakor ne bi uvrstila med patološke, ampak kvečjemu med kompulzivne lažnivce.

Patološki pogosto niti ne laže, da bi kaj od tega nujno imel. Laže praktično tudi brez razloga. Pogosto laže impulzivno, neplanirano, nezavedno.

Fant, katerega primer opisuješ, pa se je z lažmi hotel bolj ali manj obraniti vdorov v njegovo zasebnost (izbira punce) ali si priboriti več ‘osebne svobode’ (špricanje) … kar ni opravičilo, ker je jasno, da bi meje lahko postavil na precej bolj konstruktiven, pa tudi veliko bolj uspešen način.

Sicer pa … nima veze.

Se strinjam, da ti podcenjuješ in da jaz verjetno res precenjujem problem. Zaradi mene lahko pri tem tudi ostane, zaenkrat 😉

Pozdravljeni!

Naj še jaz povem, kako je delati z lažnjivcem.Verjetno se boste spomnili, ko je dobri 2 ali 3 leta nazaj nekdo “ugrabil” dojenčka neki mamici.
Bilo je v vseh časopisih.S to gospo, ki se je tako zlagala,da je kar smrdelo, sem jaz včasih delala.Imeli smo različna presenečenja.Enkrat je gradila igrišče za tenis, čez 14 dni so delali izkop za bazen-laž za lažjo.Tega je bilo toliko, da je ni več nobeden jemal resno.
Zelo mi je hudo za njeno deklico, ker je bila že kmalu po rojstvu izkoriščena za takšne laži.Kaj lahko pričakujemo od deklice?
Upam, da bo mamica prenehala z lažmi, tudi zato, ker jo zaradi tega njeni domači zavračajo.

PP

Kam bi po vašem mnenju spadala taka oseba:

poročenemu partnerju doma že peto leto laže, da v kraju kamor hodi vsake dva meseca na
službeno potovanje, (v tujino)res samo dela, čeprav vsi sodelavci vemo da ima z predstavnikom podjetja v tistem kraju ljubezenski odnos in moramo o tem molčati.

Je ta oseba kompulzivni lažnivec? Patološki? Ali le navaden lažnicev?Je to laganje začasno ali lahko pričakujemo da ta oseba tudi sicer rada laže? Bi se to laganje s končanjem te zveze nehalo?

sklepam da govoriš o dveh moških,vsaj tako se bere,ni lažnjivec ampak gay..ok res da laže ampak to je daleč od pataloškega lažnivca,pataloški lažnjivci lažejo brez razloga-zato pataloško ali boleznsko če vam je bolj domače..kurbarija je redko pataloška..

ne dam se- je zadela bistvo

hmm, ta tema je tudi mene pritegnila in sicer, gre se za mojega partnerja…kot je nekdo zgoraj omenil da včasih se zlaže zato ker meni da njegove zadeve nikogar ne brigajo. takšen je tudi moj partner, da velikokrat kaj napihne al pa si izmisli, ko ga kdo kaj vpraša…pa to sem še včasih spregledla ampak sem ugotovla da to na čas počne tudi meni. ful me recimo moti, ko ga kdo kaj vpraša glede mene al pa najine zveze,pa recimo zanika, da je to res, čeprav recimo je, pa zadeva ni zdaj neka zasebna.

kako si pa naj to razlagam takšne laži ?

Tu se strinjam s Ta pravo Moniko … po moje gre za navadnega lažnivca oz. lažnivko. Gre za serijo laži, ki tipično spadajo v kontekst tem o varanju.

Varanje že v osnovi temelji na laži, izdaji zaupanja, skrivanju, sprenevedanju … po moje je v tem primeru mogoče pričakovati, da bi se laganje s končanjem te zveze lahko prenehalo, ni pa nujno. Sploh ker je problem ta, da se mora prikrivanje in likanje preteklosti nadaljevati tudi še po končanju tega razmerja. In vprašanje je, če to ‘prepovedano’ razmerje ne funkcionira ravno zaradi adrenalina vseh teh skrivalnic, razburljivost dvojnega življenja …

… to se mi pa zdi precej bolj podobno patološkemu lažnivcu. Gre za serijo precej hudih, mnogih tudi za lase privlečenih laži.

Manjka v teh lažeh premišljenosti (kar je tipično za impulzivno laganje), laži so konstrukti, ki generirajo ogromno pozornosti (lažna ugrabitev) in s pozornostjo, kar največ nje, se patološki lažnivci hranijo … gre za najrazličnejše vrste laži v precej različnih kontekstih, kar kaže na popolno nesposobnost obvladati se (ta človek laže praktično o vsem in vsakomur) … sploh pa me je prepričalo v to, da gre za primer patološkega lažnivca dejstvo, da je opaziti sociopatske primesi (manjko empatije, popolna neobzirnost za druge ljudi, celo laste hčere, brezčutna manipulacija).

Tudi mene bi zelo skrbelo za mentalno in čustveno blagostanje njene hčere.

Precej običajno je pri ljudeh, da stvari napihujejo (kar je bolj problem ega in slabe samopodobe, kot česa drugega). In precej jih je, ki se jim je lažje zlagati, kot pa postaviti jasne meje v odnosih.

Po moje gre za primer, kjer bi bila dovolj že volja po spremembi in nekaj dela na sebi (samopodoba, zdravo postavljanje meja …).

tudi jaz sem ugotovila, da je moj partner kronični lažnivec. izmišljuje si dobesedno neumnosti, ki niti njemu niti komu drugemu ne koristijo oz. nimajo nobenega smisla. npr. si izmisli, da je pobral štoparja in ga je ta okradel, naredi celo zgodbo, kako je šel na policijo itd. itd.. potem pa vse “ukradeno” leži v predalu v avtu. reče, da je klical mojo hči in da mu je rekla “to in to”. ga vprašam, kdaj. pove kdaj in da jo je klical na stacionarca. hm, takrat naju sploh ni bilo doma. sva bili skupaj na drugem koncu mesta. potem mi reče, da gre službeno na pot in kasneje od njegovih domačih izvem, da so takrat bili vsi skupaj doma. mi reče, da ga je klicala ta in ta oseba, ga vprašam kako, glede na to, da je včeraj zamenjal številko, mi reče, da je to osebo obvestil o tem, ko jaz s to osebo govorim, le-ta o tem ne ve ničesar.
kako sploh postopati s takim človekom? po pravici povedano mi je že vse padlo dol, ker ne verjamem več ničemur, kar mi reče. res ne, ker ga vedno dobim na laži. pa ne misliti, da ga kontroliram, samo če ti nekdo nekaj natvezi in te potem “kao vpleteni v dogodke” gledajo, kot da si iz lune padel, ti malo prebije, a ne? povrhu vsega za mnogo stvari, ki mi jih je govoril trdi, da tega pa on že ni rekel in da sem bolna. to me je pripeljalo tako daleč, da sem parkrat na skrivaj snemala najine pogovore. torej vem, kaj sva se pogovarjala, saj lahko to poslušam kadarkoli. on seveda o tem nič ne ve…
ima kdo kakšno idejo?

Težko, je če imaš starše take in se niti ne zavedaš, da podeduješ to, če nič ne narediš na tem, ostaneš tak in z vsakim letom težje premagaš sebe, stopnjuje se pa vedno hitreje in vedno večje laži se pojavijo. Ujet je v lastne laži in izgubi vse okoli sebe, seveda pa nikoli ni on sam kriv zato!

dodajam zadnji stavek je mišljen, da nikoli ne prizna svojih napak, ampak je sam perla drugi pa so bolniki okoli njega…

Najbolj nevarno pri takih primerkih ki lažjo non stop pa je,
da lahko prepričajo najbližje da je z njimi (lažnivci)čisto vse v redu
in da je v resnici vse narobe z drugimi.

Ja, mene je pripeljal tako daleč, da sem resnično mislila, da imam jaz težave. Ker mi je govoril, da se česa nisva pogovarjala, da nečesa nikoli ni rekel, da se določene stvari nikoli niso zgodile ali pa, da so se… Na koncu sem nekaj pogovorov snemala, začela sem si za vsako stvar pisat, kdaj in kam sva šla, s kom, kaj se je dogajalo, kaj sva počela itd. No, zdaj vem, da očitno nisem bolna oz. prizadeta jaz (kot trdi on).
V bistvu ne vem, mislim, da bom zvezo prekinila, ker nimam več energije.

Ja, mene je pripeljal tako daleč, da sem resnično mislila, da imam jaz težave. Ker mi je govoril, da se česa nisva pogovarjala, da nečesa nikoli ni rekel, da se določene stvari nikoli niso zgodile ali pa, da so se… Na koncu sem nekaj pogovorov snemala, začela sem si za vsako stvar pisat, kdaj in kam sva šla, s kom, kaj se je dogajalo, kaj sva počela itd. No, zdaj vem, da očitno nisem bolna oz. prizadeta jaz (kot trdi on).
V bistvu ne vem, mislim, da bom zvezo prekinila, ker nimam več energije.[/quote]

Ja najbolje je da prekineš, v mojem primeru je to starš in dobro razumem, zakaj sta ločenaaaa, seveda on jo je spoznal zelo zgodaj…….prizadet pa je celo življenje, sama pa sem z uporom začela kazati, da se ne strinjam z njo. Starše moraš imeti rad in jih sprejeti, oni so nas vzgojili, seveda pa vem, da ne v pravi luči in sem dozorela po svoje in svojih načelih. Kar mi danes ni žal, čeprav je bila pot trnjava, lepo bi bilo če bi mi kdo stal ob strani a takrat ni bilo nikogar, takrat si sam in danes se ne bojiš nikogar in nihče ti ne more prat glave, si svoboden in srečen, ker si rešen okov in spon, ki si jih čutil kot otrok in nasploh strahu, ki je prežal nate. Vedno si bil za ti vse kriv ona pa je mati in jo moraš spoštovati in ubogati! Hahaha se ji samo še nasmehnem in si mislim, kakšnen človek bi lahko bila pod njeno vzgojo, nikakvi trpela bi pa ne bi vedela zakaj!

Pozdravljeni

V bistvu sem iskala kaj o patoloskih laznjivcih na netu, ker se mi zdi, da tudi moj partner sodi v to skupino. Skupaj sva skoraj leto in pol, in prej je bilo vse v redu, ceprav mi je 7. cut govoril, da ne more biti tako popoln moski, kot zgleda, in vcasih ko se je na vsa usta hvalil, kaj ima, koga pozna, se mi je zdelo da pretirava. Nakar sem po vsem tem casu izvedela, da je lagal recimo o izpitu za avto. Res je da ima neke zdravstvene probleme (strdek), ampak on je men rekel da je moral zacasno deponirati svoj izpit na UE, ker ne sme zaradi tega voziti, pokazal mi je celo nek papir, nakar izvem, da izpita za avto sploh nikoli ni imel, in da ga je samo zacel delat, nato je vse skupaj pustil. Ravno tako sem mislila da ima koncano srednjo zravstveno solo, in spet naslednji dan sok, ne, nima je, koncal je samo 1. in mnda 2. letnik srednje sole, nato je pustil, opravil je samo neko usposabljanje – poklicno. Poleg tega je bilo se 100 drugih taksnih in drugacnih lazi, npr. da nekaj ne more placati, ker ima razmagneteno kartico, da je recimo racun za kaj bil v manjsem znesku kot je pa dejansko bil, da mi je placal racun, pa ga sploh ni, in sem se jaz delala budalo iz sebe in preklicala vse mozne ustanove, da je to placano, ker je pac on skoz trdil, da je placano, ko sem nekaj casa nazaj kupila novo tv, sem slisala, da se okoli hvali, da jo je kupil on, ko ni imel denarja za dopust, je v bistvu na nek nacin prisilil oceta, da je to poravnal, nakar sem to izvedela kasneje, skratka zdi se mi da zivim v sami lazi ze leto pa pol. Drugace je dober clovek, in ni pokvarjen, pripravljen je vsem pomagati in za vse narediti vse, ampak to mi ni dovolj za zivljenje, ce se po vsem tem cutim izigrano, in sploh ne vem, ali naj nadaljujem s to vezo ali je bolje da takega cloveka pustim, kljub temu da ga ljubim? Ker poboljsal se tako po mojem nikoli ne bo. Kajti ko sem ga soocila da vse vem, je bil njegov odziv tak, da me je napadel, in sedaj nazadnje sem jaz kriva za vse, in v bistvu se on muli in se niti pogovoriti ne morema, ker se izogiba oz. me samo zaslisuje kdo mi je to povedal, kje sem to izvedela…. Ne vem , kam bi ga lahko napotila, tudi ce grem jaz z njim, ker tako ali tako ne verjamem da bo sam sploh sel, itak bo rekel da je sel,kajti mislim da resnico rabi pomoc. Ne recem, vsi se kdaj zlazemo, ampak to je drugace, kajti on mislim, da se sploh ne zaveda da zivi v nekem svoje svetu, s katerim se skriva pred realnostjo. Naj poudarim, da gre za odraslega cloveka, starega 32 let. Prosim za nasvet…. Hvala.

bubi, moj nasvet je, da ga pusti. Jaz sem ga po tistem, ko sem napisala zgornji post. Kaj vse sem potem izvedela, niti ne bom pisala. Tako, kot ti praviš, zdaj me “tepejo” neplačani računi, dolgovi, seveda sem pa vsega jaz kriva in pa baje “neki moji znanci”, ki da kaj vse so mi natvezili. Japajade, natvezili. Niti enega računa ni plačal (denar sem dala jaz), avto je zaplenjen (krim. policija), pa še milijon stvari, ki si jih sploh ne bi mislila. Tako da, moj nasvet, reši se tega sranja čimprej.
Srečno!

Hvala za mnenje. Moram recit da mi2 tko ne ziviva skupaj, sva iz razlicnih koncev Slovenije, in imava vsak svoje finance. To polznico ki je ni placal, je odnesel po pomoti, in ker sva vedela da se 14 dni ne bova videla, sem ga prosila naj jo placa, in ker on ni zgleda imel takrat denarja, je raje mnda rekel, da jo je, da se me je resil. Moti me se najbolj to, da veliko obljublja, in le malokrat izpolni obljubo, in zgleda da ga moti to, da kljub temu da sem mlajsa, imam boljso placo, avto, izpit, in to sem vse sama pridobila, brez vsakrsne pomoci. In mislim, da njega malo heca to, da si ne more oz. nama ne more nuditi dolocenih stvari, potem raje kar nekaj namisli, zaradi svojih frendov ali kako, ces kaj vse je on kupil, pa dejansko ni nicesar. To me full jezi. Itak pa nic ne prizna kar ga vprasam. In v bistvu ze en teden kolebam kaj naerditi. Resno. Al bo moral nehati s tem, ali poiskati pomoc, ali pa najti drugo, ki mu bo kot jaz na zacetku se vse verjela, potem pa niti tega vec, ce je res kaj kupil ni kupil, kam gre….

Bubi, pa ne da gre za istega človeka…