Kronična utrujenost
Pozdravljeni,
že od malih nog imam probleme z zdravjem. Večino svojega življenja sem preživela po bolnišnicah….
Zadnji dve leti je moje zdravje še bistveno slabše, predvsem po 2.porodu.
Poleg tega, da imam probleme s hrbtenico, srcem (ena zaklopka ne dela kot bi morala), glavoboli (huda nesreča lani pomladi), policističnimi jajčniki (za menoj že 5 laparoskopij)…so mi zdravniki ugotovili na nedavnih preiskavah ztudi kronično utrujenost.
Poleg napornega delovnika, skrbim za svoja dva sončka, se ukvarjam s športom in skrbim za red v hiši 😉
Na bolniškem srtaležu sem že 2 meseca. Počutim se bistveno bolje, vendar bi še vedno polovico dneva prespala. Na samem začetku sem prespala cele 3 dneve…
Sem tudi zelo anemična (hemoglobin pod 70)…in čakam na ponovno laparoskopijo (odstranitev jajčnika in skrajšanje obeh jajcevodov).
Zanima me koliko časa traja kronična utrujenost? Kako se zdravi? Ali se lahko v popolnosti odpravi?
Doktor mi je dejal, da nekateri zbolimo, ostali pa končajo v psihiatrični bolnišnici. Svetoval mi je naj se odrečem tistemu, kar me v življenju najbolj bremeni in utruja….
Delodajalec mi grozi z odpovedjo..Mi jo lahko da zaradi dolgega bolniškega staleža?
Lepa hvala za Vaš odgovor!
Prijeten dan in vse dobro!
Draga mamica dveh sončkov! Berem in berem vaše pismo in vam moram spoštljivo priznati, da življenje res ne nalaga vsem enako težkih bremen. No, če je res, da vsakemu le toliko, kolikor lahko prenese, potem je v tem vendarle vaše (in naše) upanje.
Ker se že od otroštva spopadate z boleznimi, ste v tem pogledu lahko vi učiteljica meni in lahko dodam le nekaj skromnih misli.
Naj vam odgovorim na tisti del vprašanja, ki se nanaša na kronično utrujenost. Toliko sem že pisala o tej temi, da se ne morem izogniti ponavljanju. O utrujenosti na splošno najprej tukaj: ( … )
Če ste po vseh zdravstvenih težavah izpolnjevali še kriterije za diagnozo SKU, odgovarjam predvsem na ta del vprašanj.
Potek bolezni SKU je individualen. Nekateri bolniki se popolnoma pozdravijo, nekateri toliko, da lahko nadaljujejo z delom in drugimi dejavnostmi, vendar ob tem še vedno občutijo različne težave, nekaterim pa gre, žal, postopno na slabše. Dlje ko bolezen traja, manjše so možnosti za popolno ozdravitev. Ima pa SKU pogosto oscilacijski potek, kar pomeni, da bolezen že sama po sebi niha, ko poslabšanju spontano lahko sledi izboljšanje in obratno. Na potek bolezni seveda vplivajo tudi telesni in/ali duševni stresi.
Zdravljenje SKU mora biti prilagojeno posamezniku in izhaja iz bolnikovih simptomov. Zdravljenje je le redko vzročno – če je povzročitelj znan (razni mikroorganizmi) in če zanj obstaja ustrezno zdravilo. Zaenkrat še ni na voljo zdravila za sindrom kot celoto. Medikamentozna terapija obsega predvsem lajšanje bolečin, motenj spanja in morebitnih razpoloženjskih motenj, če so prisotne. Na različne načine je potrebno krepiti imunski sistem (pomen prehrane in prehranskih dodatkov). Telesne in psihične obremenitve naj bi prilagajali trenutnim zmogljivostim in nikakor ne pretiravali, sicer lahko le nihamo od prehodnega izboljšanja do ponovnega poslabšanja in nimamo možnosti, da bi bolezen izzvenela. Seveda je vse to precej laže svetovati kakor v realnem življenju tudi izvajati.
Čeprav nam je jasno, da SKU ni bolezen, ki bi ogrožala življenje, saj ne povzroči smrti, pa je dejstvo, da pomembno zmanjša kvaliteto bolnikovega življenja ter občutno poseže v bolnikovo delovno in vsakršno učinkovitost. Tudi degenerativne spremembe, predvsem na skeletu, se pri bolnikih s SKU ponavadi razvijejo prej in so hitreje napredujoče.
Moj nasvet: kolikor je mogoče, se razbremenite obveznosti, ki presegajo meje vaših zmogljivosti. Brez slabe vesti sprejmite pomoč svojih bližnjih in po potrebi znižajte svoje kriterije popolne mamice, idealne žene, vrhunske gospodinje, predane “uslužbenke” … in kar je še takšnih in podobnih perfekcionističnih meril.
Ne obremenjujte se psihično z grožnjami delodajalca, menim, da ste v bolniškem staležu v tem pogledu zaščiteni. Odkrito se pogovorite s svojim zdravnikom in mu zaupajte svoje strahove.
Čim bolj se poučite o naravi vaše bolezni. Lahko vam pomagajo informacije na našem forumu, preberite starejše teme na predhodnih straneh.
Povežite se s kakšnim “sotrpinom”, ki ima že daljšo “kilometrino” in se uspešno spopada z boleznijo (lahko jih spoznate na našem forumu). Če je mogoče, se vključite v skupino za samopomoč (lahko me pokličete na tel. 07/ 49 64 179, vsako sredo med 9. in 11.uro ali pa pokličete na Društvo za FM, ki združuje tudi bolnike s SKU. Vabljeni na spletno stran društva.)
Ohranjati morate duševno kondicijo, saj se mi zdi izjava o “pristanku v psihiatrični bolnišnici” tako neizprosna, da bi lahko rekli: “Saj ni res, pa je!”
Draga mamica dveh sončkov, sami sebe ste poimenovali z “jutranjo zarjo”. To se mi zdi pomenljiva simbolika. Naj dodam še drobno misel, ki se jo oprimite, kadar se morda zazdi, kot da človeku zmanjkuje duševnih moči:
“Otrok moj, otrok moj doraščajoči,
v zelenkastem mraku noči
si moja živa vera
v svetlo jutro.”
(N. Maurer)
Lep dan vam želim in vas prijazno pozdravljam!
Veronika
Spoštovana gospa Veronika,
lepa hvala za izčrpen odgovor. Res iskrena hvala…
Poleg nasvetov sem Vam posebaj hvaležna za vse lepe misli in dobre/optimistične želje.
Na nek način ste mi vlili moči in volje za naprej, za bitke, ki so ostale neosvojene…
Življenje je pač takšno, predvsem nepravično, a še vedno lepo.
Zdravje je naše največje bogastvo, in žal ga znamo ceniti šele tedaj, ko ga izgubimo.
Delam na tem, da premagam svoje strese, da iz svojih ramen stresem vse tisto slabo, kar me bremeni in mi krati spanec. Vse tisto, zaradi česar se slabo počutim.
Moja sončka sta moj navdih. Moje vse. Moj znak, ki mi sporoča, da se je v življenju potrebno in vredno boriti. Zanju, če že za kaj drugega ne.
Borila sem se že, da sem ju dobila. Pot je bila težka in naporna. MApak danes sem srečna in ponosna mamica.
Zavoljo njiju si želim biti tudi zdrava, polna moči, kot nekdaj…
Morda kaj kmalu zberem pogum in Vas pokličem.
Do tedaj pa si Vas bom dovolila motiti tule na forumu, saj smem, mar ne?
Topel objem in še 1x hvala, hvala,.., hvala!
Morda zberem pogum in Vas pokličem… V tem trenutku sem precej izgubljena v poplavi čuste
Jutranja zarja, ne zbiraj poguma, kajti ne potrebuješ ga, samo zavrti številko in pokliči. Veronika ima zlato srce, pobožala te bo s toplo besedo kot zna in ti vlila dodatnih moči.V stiski je topla beseda tisto, kar potrebujemo, včasih čudežno pomaga, pa čeprav le začasno. Ampak ravno takrat ravno to potrebujemo. Drži se.
Marta.
Želim vam brezplačno ponuditi svojo pomoč. Prepričan sem, da se vam bo zdravstveno stanje s pomočjo komplementarne medicine izboljšalo. Lahko mi pišete na
[email protected]