Pozdravljena,

Prav imaš glede imena, Diflucan sem dobila za kandidiazo.

Zdaj sem v dilemi, ali ga jemati ali ne. Kajti tri mesece se že držim antiglivične diete, od tega prvi mesec čisto brez sadja, zdaj pa malo sadja in varčujem pri hidratih, pa se mi stanje še ni bistveno popravilo. Tako ravnam v skladu z navodili biresonančnega terapevta Golenhofna (forum Zdravilstvo), ki pravi da je kandido najboljše odpraviti po naravni poti, vendar se mi zdi, da je ta pot zame zelo naporna in predolga, ker imam hkrati še težave z izgorevanjem.

Vesela sem tvojih izkušenj z antimikotiki, ko praviš da si jih dobro prenašala in zdaj se bom kar odločila in začela jemati zdravila.

Zanimivo glede ledvic, da nisem imela hudih težav z njimi, sem pa čutila več mesecev neko topo bolečino v njih in tudi to, da me je več zdravnikov vprašalo, če res nimam težav z njimi, to je znaimalo tudi Golenhofna. Laboratorijski izvidi pa niso kazali težav, enako tudi bioresonančna metoda ne (ta tudi ni pokazala izgorevanja oziroma težav z adrenalnimi žlezami).

Laboratorijske teste je zame opravil zavod za zdravstveno varstvo Celje, laboratorij za medicinsko mikrobiologijo – preiskava za kandido v blatu, kjer piše samo, da so izolirali Candida spp.
Za urin pa so očitno preiskavo opravili kar v laboratoriju Zdravstvenega doma, samo dopisano je zraven, da je v urinu malo bakterij in da so v njem glivice.

Sem naštudirala adrenalno dieto (na http://www.lammd.com), na srečo se precej sklada z antiglivično, zdaj sem naredila eno idealno shemo, ki se jo bom držala. Tudi ostali nasveti mi bodo prav prišli. Zanimivo, kako važno je spanje, do tega sem po metodi izkušnje že sama prišla.

Zanima me še, kako je s temi dodatki, ki so navedeni – vitamini, minerali, aminokisline – ali je kdo že odkril kakšen preparat, ki ima vse našteto skupaj, da so stvari nekoliko enostavnejše.

Naprej me tudi zanima, če je kdo za zdravljenje izgorelosti preizkusil dodajanje hormonov DHEA in pregnenolon ter naravni hidrokortizon (ki je tretiran kot zdravilo – na recept). To so moji prosti prevodi iz angleščine, zato se imena lahko nekoliko razlikujejo. Ali je v Slo zdravnik, ki ima s tem izkušnje in te dodatke predpisuje pacientom?

Hvala in lep pozdrav!

Pozdravljena,

tudi jaz sem mnenja, da je najbolje poskrbeti za to, da Candida nima več pogojev za nekontrolirano rast. Če pa si enkrat že do vratu v godlji, ker jih imaš vsepovsod preveč, pa vseeno zagovarjam podporo z antimikotiki. Zase sem že prepričana, da je bilo prav, da sem jih jemala. Samo zdaj jih ne bom več, ker vsaj kar se tega tiče, ni več tako hudo, kot je bilo. Antimikotiki pa so škodljivi. Predvsem za jetra. Jaz sem imela kar dolgo čisto svetlo blato. Pa ne gre samo za toksičnost antimikotika, ampak tudi za strupe, ki jih glive sprostijo ko odmirajo. Pomaga, če piješ čaj iz pegastega badlja ali jemlješ kakšne pripravke iz artičoke. Ter si dodajaš predvsem B vitamine, tudi glede stresnih hormonov so zelo pomembni.
Zanimivo je tole glede testa na glive. Kar se mojih testov urina v ZD tiče, sicer vedno piše, da je prisotnih nekaj bakterij, gliv pa še nikdar niso omenili. Zdaj se sprašujem, ali to pomeni, da jih ni bilo, ob priliki se bom pozanimala.
Že kar nekaj brskanja po trgovinah s prehranskimi dodatki imam za sabo in spominjam se, da je bila med njimi kopica nekih kombinacij za nadledvične žleze in za kandidiazo, ampak sem se jim vedno izogibala. Prvič – ne zaupam preveč nekim vnaprej pripravljenim kombinacijam v smislu enako za vse, drugič pa – imam zelo občutljiv želodec, zato si marsičesa ne morem privoščiti. Hidrokortizon je meni predpisal endokrinolog, ker sem imela mejne rezultate hitrega ACTH testa, zelo mi je pomagal, ampak mi je tako sesul želodec in črevesje, da si nisem mogla pomagati z njim. Kar dobro pa prenašam preparat z živalskimi nadledvičnimi žlezami. Pravzaprav se predvsem s tem rešujem iz najhujših težav. Če v iskalnik vtipkaš Meganephrine ali Isocort, boš videla za kaj gre. Oba se dobita v prosti prodaji, Isocort vsebuje še zelišča, menda ima tudi bolj kontrolirano sestavo. Pregnenolon (brez skrbi, vsa imena si pravilno zapisala v slovenščini) sem si tudi nabavila, nekaj sem ga pojedla, pa nisem čutila kakšnega učinka, zato sem ga opustila. Še vedno ga imam nekaj, če bi rada poskusila in te ne moti, da sem ga del že porabila in je steklenička odprta, ti ga lahko odstopim. V tem primeru se mi oglasi na e-naslov.
Lepo se imej.

Alenka

Živjo!

Hvala ti za tvoje izkušnje in pripravljenost pomagati.

Glede jemanja hormonskih dodatkov sem vprašala za mnenje psihologinjo Pšeničny, pri kateri se zdaj zdravim. Ona dela skoraj izključno samo s pacienti s pregorelostjo in veliko ve o tem, tudi je že zbrala veliko izkušenj posameznikov.

Do jemanja hormonskih dodatkov je skeptična, pravi, da sicer rešujejo najtežje situacije, da pa preprečujejo organizmu, da bi sam vzpostavil nazaj pravo hormonsko ravnotežje. Zato veliko bolj zagovarja skrb za pravo hrano, spanje, sproščanje, počitek in pa seveda delo na sebi – da ozavestiš vzorce iz otroštva, ki so te zdaj pripeljali v to stanje in da jih počasi prerasteš in začneš ravnati drugače.

Podpira pa jemanje antidepresivov, ki te malo dvignejo, da si sposoben osnovnega funkcioniranja in delati na sebi. Podpira tudi jemanje antimikotikov.

Tako sem se zdaj odločila, da hormonskih dodatkov ne bom jemala, jemljem pa antimikotike in po tednu dni čutim nekaj olajšanja. Nadaljevala pa bom tudi z dieto proti kandidi.
Glede antidepresivov pa ne vem, zaenkrat mi jih psihiater še ni predpisal, ča pa bo potrebno, jih bom nekaj časa tudi jemala (če bodo moje težave zares hude).

Lep pozdrav!

Živjo,

hvala tudi tebi, spet si napisala tisto, kar me je najbolj zanimalo, pa mi še vprašati ni bilo treba :-))). Namreč kako tvoja psihologinja gleda na zdravljenje s hormoni.
Med večino zdravnikov je zelo razširjeno enako mnenje, kot si ga opisala, vedno več zdravnikov pa zagovarja zgodnje zdravljenje s hormoni, ki je tudi že preizkušeno v praksi. Pri nas na take zdravnike še nisem naletela, ker se pa tudi jaz strinjam z zagovorniki hormonske terapije, sem zelo zainteresirana za tovrstne informacije. Kaj naj namreč naredi ubogi pacient, ki iz dveh, z njegovega stališča enako kompetentnih virov, dobi povsem nasprotujoče si informacije? Jaz sem se oprla na lastne izkušnje in te se skladajo s stališčem, da je tudi dodajanje hormonov v majhnih (t.i. fizioloških) količinah zelo učinkovito in koristno. Problem je le v tem, da je treba za takšno terapijo hormone zaradi sovplivanj izjemno dobro obvladati.
Poskusila bom to razložiti na primeru. Ne gre npr. samo za to, da nekdo dobi ščitnične hormone, ker so ugotovili, da si je skuril ščitnico, potem pa še malo kortizola (prav bi bilo obratno), ker ima očitno tudi nadledvične žleze malo izčrpane. Ali zaradi dolgotrajne bolezni, ki je zanje zelo obremenjujoča, preden je prišel do ustrezne diagnoze, ali pa zaradi izčrpljujočega življenjskega stila, neredko obojega, sploh ni pomembno. Dejstvo je, da med kortizolom in ščitničnimi hormoni obstaja povezava, ko imaš več kortizola, potrebuješ tudi več ščitničnih hormonov. No, v mojem primeru se je ta teorija lepo potrdila, pozna se tudi na rezultatih. Jasno, da zdaj verjamem vanjo, imela sem priliko opazovati, kaj zelo malo hormonov pomeni za moje počutje. Že če sem primerjala reakcijo na prvi in drugi hitri ACTH test v razmaku dobrega pol leta, mi je bilo jasno, da je bila odločitev za nadomeščanje kortizola povsem pravilna. Nekoliko višji rezultat drugega testa je bil povsem skladen z mojimi pričakovanji. Je pa res, da sem eden precej ekstremnih primerov, pri meni je šlo v procesu prepoznavanja obolenja toliko stvari narobe.
Strinjam se, da je skrb za zdrav način življenja v prvem planu. Če se lahko pozdraviš na ta način, je to vsekakor prava izbira. Če pa je šlo izčrpavanje že tako daleč, da na ta način ne dosežeš bistvenega izboljšanja v nekaj mesecih, se mi zdi to premalo. Za telo namreč niso škodljivi samo antimikotiki, antidepresivi in podobna “zdravila”, ampak tudi slabo počutje samo, že samo posledice zmanjšane možnosti gibanja so lahko zaradi slabše prekrvavitve, ki traja dlje časa, zelo neprijetne. Da ne pozabimo večje količine toksinov v telesu, ki dodatno obremenjujejo pomembne organe kot so ledvica, jetra. Zdravnik, ki obvlada hormone in se jih ne boji predpisovati, lahko čas okrevanja bistveno skrajša. Vedno znova pa me preseneča, kako zelo se zdravniki tega bojijo. Brez pomisleka predpisujejo strupene preparate, povsem naravnih s snovmi, ki jih proizvajamo sami, se pa tako zelo bojijo. Saj hormoni imajo v prevelikih količinah res lahko zelo negativen učinek. Ampak pomanjkanje ni nič manj naporno za organizem. Ravno prav je magična formula.
Rada bi ponudila kakšno konkretno pomoč brez razpravljanja o različnih smernicah zdravljenja. Pa žal ne morem. Tebi, naveličana, vsekakor želim, da si boš opomogla s pomočjo, ki so ti jo ponudili tvoji zdravniki. Čim hitreje. Vesela bom, če nam boš še kaj napisala o sebi.
Lep pozdrav,

Alenka

Pozdravljeni,

Zdravniki so previdni pri predpisovanju kortizolskih preparatov, ker so studije pokazala, da le ta lahko kot stranski ucinek zavira naravno izlocanje kortizola, ki pa je pri sindromu kronicne utrujenosti ze tako ali tako zmanjsano (studije so pokazale, da se to lahko zgodi pri tretini bolnikov s SKU, ki so jim dodajali kortizolske preparate).
Res so tudi pokazale, da pri dveh tretinah bolnikov s SKU pripeljej do izboljsanja pocutja, vendar se je izboljsanje pocutja pokazalo tudi pri polovici kontrolne skupine, ki je jemala placebo. To pomeni, daje do izboljsanja pocutja, ki je posledica jemanja kortizolskih preparatov prislo le pri 15% bolnikov SKU.

Prilagam link s studijami, objavljenimi v: “The Journal of the American Medical Association”.

http://www3.niaid.nih.gov/news/newsreleases/1998/cfs.htm

Ojla!

Če sem ga. Pšeničny prav razumela, se izogiba dodajajnja kortizolovih pripravkov zaradi tega, ker smo izgorelci navadili organizem, da v prvi fazi proizvaja v stresnih situacijah preveč kortizola in potem v stresu delujemo pod polno paro. Ko se potem zgodi druga faza in se adrenalne žleze izčrpajo in ne morejo več proizvajati take količine kortizola, pademo v kronično utrujenost. Če v tem stanju dobivamo kortizol iz zunanjega vira, nam to spet omogoča nadaljevanje starega početja – spet imamo nekoliko več energije in spet se zaženemo in preveč delamo v stresnih situacijah, dokler se zgodba ne ponovi – se adrenalne žleze ne izčrpajo popolnoma.

Pravi, da je primarno prilagoditi se na stanje v katerem si – na malo energije in se naučiti varčevati z njo, delovati z malo energije in ne hoditi do konca zalog vsak dan, ampak počivat prej preden si utrujen. Tako omogočiš organizmu, da iz dneva v dan nekoliko opomore in v nekaj mesecih se postopoma vzpostavi kolikor toliko normalno hormonsko ravnotežje, tako količina kortizola in ostalih, ki so z njim v določenem razmerju.

Dokler sem v bolniški, je to izvedljivo.

Lp

Pozdravljena,

lepa razlaga začaranega kroga. Ampak koliko časa naj bi človek potreboval za to, da spremeni svoje vzorce obnašanja? Kako zelo jih moramo dobiti po butici? Meni se zdi, da sem kar hitro dojela, kaj delam narobe in to tudi popravila. Med drugim sem zamenjala stresno službo za lažjo, požrla za četrtino nižjo plačo na račun lažjega življenja, pa mi ni dosti pomagalo. Je pa res, da sem si do takrat že pošteno skurila ščitnico, pa tega še nisem vedela.
Dokler si v bolniški je seveda veliko lažje živeti v skladu z zmanjšanimi sposobnosti. Ampak kako dolgo pa lahko živiš na ta način? In kako je potem po vrnitvi v službo, če v delovnem okolju za tvojo odsotnost nimajo niti najmanjšega razumevanja?
Jaz sem zase že ugotovila, da mi čemenje doma ne koristi kaj dosti v smislu napredovanja. Po enem mesecu mi ni bilo bolje, izboljšanje je bilo le v tem smislu, da so bile bolečine manj intenzivne, ker se nisem preveč prenaprezala. In ko me je že osebna zdravnica dovolj resno jemala, da je komisiji predlagala podaljšanje, mi je bil odobren natanko en teden več. Kljub temu, da je zapisala tudi to, da je zame dvajset minut zmerne hoje prehud napor. Saj bi bilo smešno, če mi ne bi bilo tako težko.
Naveličana, verjamem, da bo šlo tebi lažje, povsem očitno je, da si znaš pomagati. Držim pesti zate.

Alenka

Pozdravljeni,

tudi s študijami je tako, da lahko najdemo take, ki neko hipotezo potrjujejo in take, ki ji nasprotujejo. Potem se pa znajdimo, če se moremo.
V primeru navedene bi bilo dobro vedeti, če je pri pacientih, ki so jim dodajali kortizol, obstajal resen sum na zmanjšano delovanje nadledvičnih žlez. Ni pomemben samo rahlo (koliko?) znižan kortizol, referenčne meje je vedno treba jemati z rezervo. Ne verjamem, da imajo čisto vsi pacienti z SKU premalo kortizola in če ga nimajo, je logično pričakovati, da od terapije ne bo koristi. Pomembno bi bilo tudi vedeti, kaj se je zgodilo z drugimi hormoni. Morda bi bilo treba dodani kortizol uravnotežiti še s kakšnim in bi na ta način dosegli znaten učinek. V študiji je govora o dodatku 25 do 35 mg hidrokortizona na dan za vse paciente. Brez prilagajanja odmerka posamezniku – to se meni že ne zdi v redu. Poleg tega se mi ta odmerek tudi ne zdi nizek, kot nizke razumem več kot pol manjše. Meni je npr. zelo dobro delo 5 mg hidrokortizona (2 Meganephrina imata malo manjši učinek), morda bi bilo bolje 10 mg, ampak je bilo še 5 mg prehudo za moja prebavila. Naslednje kar v poročilu pogrešam, so podatki o tem, kako so ugotovili (reverzibilen!) zaviralni učinek terapije na nadledvične žleze. So merili samo ACTH ali so določali tudi rezerve? No ja, po tako kratkotrajni terapiji povečanja zalog kortizola najbrž niti ne moremo pričakovati. Kar pa se resnih komplikacij zaradi zavrtih nadledvičnih žlez tiče – človek z blagim pomanjkanjem kortizola ima probleme že v veliko manj stresnih situacijah kot so nesreče ali infarkt. Že blag prehlad lahko sistem pošteno iztiri, ženske občutijo poslabšanje ko dobijo menstruacijo, nenormalne so reakcije pri psihičnih obremenitvah…
Hormonski sistem je zelo zapleten sistem in pri vseh možnih učinkih je zelo težko biti pameten. Ko pa pacientu postane zelo zelo težko, se neha bati morebitnih posledic. Takrat, ko je kakršnakoli sprememba boljša od obstoječega stanja.
Lep pozdrav,

Alenka

Živjo, Alenka!

Moja sreča je to, da vsaj bolečin nimam. Žal pa energije silno malo in jo moram zelo varčevati. Če se kakšen dan pregrešim in porabim preveč, sem potem tri dni čisto preč.

Lahko ti povem, da je v skupini pri ga. Pšeničny več ljudi, ki so to dali skozi, nekateri še zelo mladi, večina med njimi že lahko normalno dela v svoji službi. Glede časa, da si človek opomore, pa je po njihovih izkušnjah zelo različno od človeka do človeka, nekateri 6 mesecev, nekateri leto ali dve, nekateri pet let, nekateri nikoli. Nič ne morem vedeti, kako bo pri meni. V uteho mi je to, da sem pri pravih strokovnjakih, ki se spoznajo na zadeve, da imam pravo diagnozo in da intenzivno delam na sebi. Pa vedno znova si moram ponavljati, v kako resnem zdravstbvenem stanju sem (ker nimam bolečin, se mi bolezen na zunaj ne vidi zelo). Samo nekateri, ki so bolj iskreni, pravijo, da sem se na hitro postarala – v obraz. Pa še shujšala sem spet. Zdaj imam še 56 kil (skupaj 16 kil minusa).

Meni so bolniško najprej dali za 30 dni, kolikor jo lahko odobri osebni zdravnik in gre na stroške podjetja, potem prekinitev, nato sem šla k psihiatru in na podlagi njegovega mnenja dobila še trideset dni – spet osebni zdravnik in na stroške podjetja. Zdaj ne vem, kako bo naprej, ko bom šla na stroške zdravstvenega zavarovanja – imam novo mnenje psihiatra in psihologinje, ki oba ugotavljata resno stopnjo izgorelosti, kateri se pridružujejo simptomi depresije. Bom videla, kako bo. Se bom borila za bolniško, to je edina možnost, da pridem k sebi. Delati zdaj kratkomalo ne morem. Če pa bom, lahko v treh mesecih popolnoma izgorim in me čaka infarkt ali pa psihiatrična bolnica. Glede na to rajši pustim službo in leto dni živim od podpore. Nimam izbire.

Glede na to, da praviš, da je jemanje nadomestnega hidrokortizola obremenitev za prebavne organe, potem zame to skoraj ne pride v poštev, saj sem si prebavila komaj malo spravila v red.
Sem pa zaključila z jemanjem zdravil proti kandidi, ampak ne čutim kakšnega bistvenega olajšanja, razen da se ne pojavljajo več pri nosu in pri ušesih. Vsaj vem, da jih zaenkrat ni več v telesu. Zdaj bom delala naprej z dieto in pazila, da telo ni zakisano. Pri bioresonančnem terapevtu sem dobila pripravek s kalcijevimi citrati.

Izmenjava izkušenj je zelo dragocena, upam, da še kaj napišeš.

Lep pozdrav in dobro varčuj s kortizolom!!!

Marija

Marija, živjo,

želim ti, da bi bila med tistimi, ki si opomorejo v nekaj mesecih. Je pa že to nekaj, da nimaš hujših bolečin. Da jih sploh nimaš, ti kar težko verjamem, ker iz lastnih izkušenj vem, da dolgotrajnejših topih bolečin kar ne zaznavamo več. Ostaja samo še nek občutek utrujenosti, zavedanja, da se težko premikaš. Da je vendarle bolelo, se zaveš šele potem, ko vse mine, ko čutiš izboljšanje in imaš občutek, kot da je odpadlo nekaj uteži, ki si jih prej tovoril s sabo. Tako vsaj to doživljam jaz.
Hidrokortizon mi je endokrinolog priporočil zjutraj na prazen želodec, kljub temu, da sem mu razložila kronični pangastritis in HP eradikacijo zgodbo. Ni se mi zdel dovolj prepričljiv, pa sem prvih 5 mg raje požrla med zgodnjim kosilom. Kljub temu mi je bilo slabo in me je tiščalo v želodcu. Čez nekaj dni me je bolelo še po črevesju, zato sem s terapijo prenehala. Potem sem se od tujih endokrinologov naučila, da ima občutljiva če že ne vneta prebavila veliko pacientov z iztrošenimi nadledvičnimi žlezami. Kaj pa zdaj? Dejstvo je, da sem Meganephrine kar dobro prenašala. Že z eno kapsulo na dan sem občutila znatno izboljšanje. Več nisem smela zaradi želodca. Počasi si je pa želodec toliko opomogel, da zdaj prenesem 2 na dan, po bolj stresnih situacijah tudi 3.
Čuvaj svoje kilce bolje kot jaz svoj kortizol. Za sabo imam prav ubijalski teden. Zanimivo je, kako se mi vrnejo trzljaji po mišicah, čim se malo bolj iztrošim. In izginejo, če si pomagam z malo več Meganephrina. Na žalost pa z njim dobim tudi hormone, ki jih verjetno ne potrebujem. Vse ima pač dobre in slabe strani.
Držim pesti zate.

Alenka

Živjo, Alenka!

Glede bolečin imaš prav. Ker jih prenašam že nekaj let, sem se jih tako navadila, da če so zmerne, jih sploh ne opazim. Večinoma zvečer ali ob napornih dnevih čutim ledvice, eno tako topo bolečino, tako da malo bolj dobro vem, da jih imam. Pomaga mi, če si dam kaj toplega čez in počitek.
Je pa moja terapevtka začudena, da nimam hujših bolečin v križu ali v vratu.
In še nekaj – glede na to, da sem 16 kil lažja, bi zdaj morala skoraj po zraku frčati naokoli, v bistvu pa ni nič od mene, še sprehode moram varčno odmeriti, da me ne utrudijo.

Morda si bom pomagala z meganephrinom, glede na tvoje dobre izkušnje.

Zanimivo je opazovati svoje počutje. Včeraj sem malo preveč delala (posesala stanovanje in dala prat dva stroja perila, pa enega tudi obesila in enega zložila in kosilo sem si skuhala) in sem bila popoldne čisto uničena. Spremljala sem ph urina, cel dan je bil kisel in cel dan so me napadale zoprne misli o mojih problemih, ki se jih nisem mogla znebiti. Danes sem šla v akcijo. Že zjutraj spila kozarec vode s himalajsko soljo, z malo donata, potem testirala urin in je še bil kisel. Zato sem si pripravila še pol litra bazične pijače (iz bazičnega praška – to so citrati, ki sem ga kupila pri bioresonančnem terapevtu golenhofnu) in na koncu je bil urin bazičen. Moje počutje pa prav v redu. Jedla pa cel dan nisem nobenih hidratov (samo beljakovine in zelenjavo), šele ob petih popoldne skledico prosene kaše. In se res bistveno boljše počutim kot včeraj. Res pa je, da sem danes v dlavnem počivala in samo kuhala ter šla v savno. Bom še preizkušala počutje glede na PH urina.

Informativni članek iz strani lammd sem prevedla v slovenščino – če te zanima, ti ga pošljem. Se kar vestno držim njihovih napotkov. Najbolj mi koristi slana voda zjutraj in to da vem, da ne smem povečati sladkorja v krvi ( s hidrati v hrani ali z izločanjem kortizola ob stresu). Kajti povečanju sledi globok padec in moje počutje pride na nulo.

Se še priporočam za izmenjavo izkušenj!

Včasih si mislim, da bi morala za leto ali dve totalno spremeniti življenski stil iti npr. v kak samostan ali na deželo za mucke in zajčke skrbet. Kaj misliš o tej ideji?

Lp Marija

Pozdravljena Marija 🙂

Če imaš nadledvične žleze na robu, pač ne moreš frčati po zraku, ne glede na to, kako lahka si, razen če ti pri tem kdo pomaga ;-). Ti si pa verjetno še malo podhranjena. A zelenjavne sokove si kaj poskusila? S tem bi lahko tudi pH urina popravila, čeprav naj to ne bi bilo ravno nujno zagotovilo, da je vse v redu. Lahko si kar hudo zakisana, urin imaš pa še vedno lepo bazičen. Me veseli, da je v tvojem primeru delovalo, če se počutiš bolje, je to vsekakor dober znak, ki nekaj pove. Z zelenjavnimi sokovi naj bi dobila tudi več vitaminov in mineralov, ki so tudi nujni za ohranjanje kislinsko-baznega ravnotežja. Menda sta od mineralov predvsem cink in magnezij pomembna.
A kar prevedla si članek, uh, sva midve pridni :-))). Najbrž kar preveč za svoje zdravstveno stanje ;-). Seveda se priporočam za prevod, verjetno pa bi bili tudi drugi hvaležni zanj. Je predolgo za objavo na forumu?
Če se lahko pobereš brez Meganephrina z zdravim načinom življenja v manj kot treh mesecih, je gotovo bolje tako. Če ne gre, se mi pa zdi prav poskusiti.
Hm, ne vem, če bi ti bilo samostansko življenje všeč. Kolikor sem jaz slišala, ni ravno prijazno do tistih, ki potrebujejo precej počitka. Mucke in zajčki so mi bolj všeč ;-). Vsekakor je treba dobro premisliti o svojem zadovoljstvu z načinom življenja in spremeniti tisto, kar se da oz. delati na tem, da se bo dalo. V življenje s popolnim zadovoljstvom in brez stresa pa jaz ne verjamem. Morda se pa motim?
Pazi nase.

Alenka

Živjo!

Mene je spet napadla driska, tri tedne sem jo imela, neustavljivo (z dietami, ogljem, lineksom), da je telo izgubilo vso moč in mi je imunski sistem padel skoraj na nulo. Navsezadnje sem dobila angino (klasika).

Potem pa čudež – driska se je ustavila skoraj čez noč – ko sem nehala jemati zdravilo Lanzul za zmanjšanje kisline v želodcu. Šla sem gledat stranske učinke v navodilih – prebavne težave in driska so na vrhu seznama. Hec pa je v tem, da sem dva meseca to zdravilo še kar dobro prenašala. Potem pa sem jemala Diflukan proti kandidi in po končani štirinajstdnevni kuri je prišla driska. Morda je diflukan napravil črevesje občutljivo???

Skratka zdaj se je driska ustavila in imam spet nekaj upanja, da se mi zdravje izboljša. In tudi možnosti, kaj narediti – z uživanjem zdrave hrane in spoštovanjem vseh diet, ker zdaj telo spet lahko uporabi hrano, ki jo dobi. Z dietami živim že skoraj pet mesecev – rezultat pa je tak, da zdravstveno nisem še nič boljša, po drugi strani mi pa vsaj v kakšno bolnico ni bilo treba. To bi me čakalo v primeru, da sama ne bi nič ukrenila.

Lp vsem sotrpinom!