Kronična depresija – pekel
Živjo,
o svojih probemih sem pisala že v eni drugi temi. Že več let se neuspešno borim z depresijo, ki je zdaj že kronična in ne vidim izhoda.V tem času sem menjala psihiatre, terapevtko, skupine za samopomoč – ki mi niso kaj dosti pomagale, razna zdravila. Problem je, ker se moji problemi zaradi depresije kopičijo in jih je vedno več, ne uspe mi rešiti niti enega, kar depresijo še povečuje. Ne vidim izhoda. Vsak dan razmišljam, kako bi se ubila, kakšne bi bile posledice etc. Stara sem 22 in brez prihodnosti.
Ne vem več, kaj naj naredim. Dostikrat sem že klicala razne sos telefone, za pomoč v duševni stiski, se pogovarjala o svojih problemih, ampak ne vidim poti ali izhoda iz tega pekla.
Pozdravljeni,
slišim, da ste v stiski in tudi, da imate veliko moči, saj ste poizkušali z raznimi načini najti rešitev za vaše težave, a zaenkrat pravite, da niste imeli željenega uspeha.
O vas ne vem veliko, bi bili pripravljeni povedati kaj več o svoji izkušnji s psihiatrom, terapevtko in skupino za samopomoč?
V primeru samomorilnosti vas pozivam, da nemudoma poiščete strokovno pomoč! V stanju depresije težko vidimo žarek upanja, vendar to ne pomeni, da ta ne obstaja.
Lep pozdrav,
Pri meni je probem, da ne vidim rešitve ali izhoda iz situacije.
Nekaj poskušam že 2 leti packati z antidepresivi in psihoterapijami, skupinami za samopomoč…..vmes sem bila hospitaizirana zarad živčnega zloma – potem so me poslali “domov” z izgovorom, da naj si najdem osebo za pogovor, da škoda, da nimam nobenega za pogovor. Antidepresivi so samo izgovor, ker nekaj pač morajo napisat ane.
Druga stvarm skupine za samopomoč – tam spoznaš več ljudi, ki pridejo jamrat o svojih problemih. Ne vem, kako bi mi naj to pomagalo. Ponavadi so to starejši ljudje, ki imajo nekaj za sabo in ne poznajo probemov današnje mladine in rečejo, ja saj bo še vse vredu, saj si še mlada, vse te še čaka – aja? Kaj lepo prosim pa me čaka s takim stanjem?
Sem bila zata maturantka, vedno odlična na gimnaziji, in vpisala enega izmed težjih faksov, naredila 10 od 11 izpitov, na koncu pa se mi je zalomilo, en tip me je takrat psihično izsiljeval in tud posilil in tako sem zarad enga izpita padla letnik.
Ok, nič takega…če enkrat padeš…ampak jaz sem obtičala tu, potem ponavljala, ne naredila (nisem sploh šla zmogla na izpit)…takrat sem se začela vrtet v tem začaranem krogu in se prepirčala, da ni vredno živeti…. in letos sem bila pavzer, plačala nek status dijaka in delala celo leto in se zdravila.
S strani domačih sem doživela tak psihični pritisk, da sem se začela rezat in lani ful v anoreksijo padla, čist napačno vzgojo imajo in vem, da hočejo samo dobro, da bi uspela, ampak na tak način bom samo še bolj zajebala vse skupaj. Nimamo ful denarja doma in jaz sem še to uničila in zapravila potencial ter možnosti. In samo globlje bredem. Faks sem že zajebala, ok, to mi je jasno, ampak zarad ene glupe napake, zdaj plačevala 100krat hujšo kazen, kot da to, da doma poslušam, kakšna sramota sem in razočaranje in sorodnikom lagat, da delam normalno faks, ni dovolj.
Imam 2 štipendiji za vrnit, pa status mi poteče (novega ne morem dobiti še enkrat), ne vem, kam bom šla, kaj bom počela sploh – vem, da se da iz depresije priti, če ti počasi uspe urediti lajf, ampak meni se samo še bolj podira.
Šla sem na svoje in delala 3 službe, da sem si plačevala terapije in življenje, komaj sem malo prišla na zeleno vejo glede psihe, spet vse na novo, ne neha se nikoli.
Ne najdem nekega uresničljivega cilja – faks to ni očitno, kern na tem ne morem naprej, čeprav bi dala vse za šanso, in me to veseli, ampak sistem tega pač ne dopušča, prepisati se ne morem, ker sem enkrat ponavljala….Zdaj bom očitno na zavodu, z gimnazijo in ni realno, da bi dobila karkoli za delat, sploh pa nekaj, kar bi me osrečevalo. Drugače pa bi študij bi res rada nadaljevala.
Doma je katastrofa, tudi niso bili pripravljeni sodelovati pri moje zdravjenju ali sploh slišati za to, da hodim k psihiatru, in skoz poslušam, da sem sramota….in vse bolj žal mi je, da sem sploh šla k psihiatru in se nisem ubila že takoj, ko me je prvič prijelo, da bi se. Poleg pa pridejo še sprotni problemi, dolgovi, ki jih ne morem vseh takoj rešit in se nabira.
Na kratko je to to, sploh ne vidim neke rešitve, da bi se karkoli izboljšalo in tud vse svoje možnosti sem zajebala.
Pozdravljena,
Vašo zgodbo sem prebral dvakrat. Zapisali ste veliko stvari. Kar mi je najbolj odzvenelo sta dve stvari:
1. Dogodek z moškim, ki vas je izsiljeval in posilil. To je zelo stresen dogodek in grozno dejanje! Kako ste to predelali? Če prav razumem, so se takrat začele vaše težave?
2. Psihični pritiski s strani domačih, slaba podpora pri zdravljenju, govorjenje, da ste sramota in razočaranje ter laganje sorodnikom, ki je lahko veliko breme za vas?
Kljub temu, da niste zadovoljni s pomočjo, ki ste jo bili deležni, vam svetujem, da poizkusite še s kakšnim drugim psihoterapevtom/psihoterapevtko. Kolikor sem vas uspel slišati in začutiti, so lahko vzrok vaših težav nepredelani dogodki in vsebine, ki jih morda niste mogli predelati z vašimi domačimi ali kakšno drugo osebo? Psihoterapevtski proces, ki vključuje varen odnos in brezpogojno sprejemanje ponuja priložnost za predelovanje le-teh. Premislite.
V akutnih primerih, ko čutite močno stisko, ne odlašajte z iskanjem pomoči!
Življenjski dogodki, ki preizkušajo naše meje, niso nujno slabi, ampak so lahko priložnost za našo rast. Le kot gledanja moramo spremeniti. Všeč mi je citat Martin Luther Kinga Jr., ki le poudari tisto, kar vsi ljudje nosimo v sebi, le včasih moramo malo bolj pobrskati: “Sprejmi končno razočaranje, ampak nikoli ne izgubi neskončnega upanja.”
Lep pozdrav,
Tisti dogodek sem očitno predelala skozi depresijo, vsaj tako si jaz razlagam. Ni bistvenega pomena v mojem življenju. Terapevta si ne morem privoščiti, na koncesijo pa verjetno sami veste, kakšno je stanje.
Ja, doma sem jih razočarala. Ok. Res pa je, da nimam nekih realnih šans (delo, fax), da se še poberem in ni poti naprej. Tako da je njihovo obnašanje čist upravičeno.
Pozdravljena,
Z depresijo se ne predela dogodek, ampak je odziv našega sistema na nepredelano vsebino. Depresija je lahko pri našem delu na sebi začetek poti, ki ji v psihoterapiji sledimo in tako počasi spoznavamo vzroke za naše težave.
Ja, res je. Kolikor jaz vem je na žalost (dolgotrajna) psihoterapija na koncesijo (skoraj) nemogoča. Psihoterapija lahko, sicer odvisno od naših ciljev, ki si jih zastavimo v psihoterapiji, traja več mesecev ali let, naš zdravstveni sistem pa žal ne dopušča tega “luksuza”, ki bi moral biti po mojem mnenju na voljo vsakemu človeku.
Pravite, da nimate več “realnih šans”? Čemu tako razmišljanje? Jaz vas vidim kot osebo, ki ima še vse možnosti pred sabo. Ne glede na moje mnenje, boste sami morali zbrati toliko moči, da si poiščete pomoč – žal tega nihče ne more narediti za vas.
Lep pozdrav,
Zdravo!
Ob branju se mi je utrnilo nekaj misli o zdravljenju depresije. Najprej seveda z zdravili (ki včasih pomagajo “le” do določene stopnje in se z jemanjem zdravil to stanje vzdržuje), drugo pa je delo na sebi; bodisi v skupini, bodisi individualno, kot tretje pa v obliki osebne samopomoči (kar je npr. že priznanje teh težav, iskanje pomoči, odločitev, da ne naredimo samomora, da imamo svoj lastni načrt v primeru samomorilnih misli: npr. pospravljena vsa zdravila tako daleč, da ne moremo v hipu do njih, tudi vse, s čimer se lahko poškodujemo pospraviti čim dlje od sebe, pripraviti seznam številk oseb ali institucij, ki nam v primeru krize lahko pomagajo. V samopomoč spada tudi razmišljanje o tem, kako začeti boj z depresijo. Pri vas konkretno bi si morda dala priznanje za dosežke:
– ni mala šala biti zlat maturant
– narediti izpite, skoraj končati faks, je tudi nekaj, kar je zahtevalo kar nekaj vloženega truda in časa; torej ste lahko ponosni, da vam je uspelo priti do tu. Ne rečem pa, da je to VSE, kar lahko dosežete, kajti končan faks vendarle pomeni nekaj doseči, končati (tudi če se, v sedanjih časih, morda ne izide delati v tem poklicu). Torej manjka le še en izpit! Kako se lotiti prepreke, kje bi lahko za ta izpit pričeli delati in kaj najprej?
Dalje: drugi del, ki se prične, ko se lotimo dela na sebi:
Ste se kdaj vprašala, da vam domači z govorjenjem, da ste sramota, zbujajo občutek krivde? In res je, kot ste zapisali, izvajajo psihični pritisk. Prva beseda, ki mi pride na misel je: zguba si, ker nisi naredila faksa, ker nisi taka in taka. Pa ste res zguba? Ne, niste, niti niste vi krivi za razmišljanje staršev (ki ga vi vskravate, četudi ni direktno izrečeno), da ste zapravila potencial, da ste vi vse uničila. Kaj naj bi uničila? Predstave staršev? Razmišljanje o tem, za kaj vse ste krivi, vas bo potiskalo samo še bolj navzdol in nazadnje boste dojemali situacijo, kot da ste res za vse krivi, čeprav je realnost čisto drugačna. Odvisno s kakšnimi predznaki gledate na dogodke Lahko gledate kot žrtev (vse sem zajebala), lahko pa dejavno (manjka mi še en izpit, kaj lahko naredim). Na starše res lahko gledate, kot da vam hočejo samo dobro, kar je z njihove strani res. Smiselno pa se je vprašati, kaj želite vi? Kaj pa bi bilo dobro za vas, da bi dobila od staršev? Najbrž podpora. In če tega ni, potem vaša osamosvojitev in konec pričakovanja, da se bodo starši spremenili. So kakršni so, vi pa se morda za začetek soočite le s pričakovanji, ki jih imate eden do drugega in vašim odnosom do teh pričakovanj. Se trudite staršem ugoditi? Ne bo šlo, karkoli boste naredila, bo vedno še nekaj manjkalo (v njihovih očeh). Se trudite, da bi vas slišala? Zopet se lahko popolnoma izčrpate in dokazujete, kaj bi morala slišati, pa vendar ju ne morete prisiliti, da bi vas slišala; na vas je, da se od staršev umaknete in vas ta neslišanost čim manj prizadane.
Še nekaj mi je padlo v oči: o posilstvu ste napisali oz. navrgli tako mimogrede, kot da je to nekaj najbolj obrobnega, kar se vam je zgodilo, kot pač zgodilo se je… Ja, te stvari se res dajo potisniti globoko, globoko v podzavest, v navidezno pozabljenje, od tam pa delujejo: v obliki zamrznenja čustev, telesa, nečutenja, blokad, rezanja. Sicer nisem strokovnjak, pa vendar se mi zbuja misel, da je potrebno to blokado pričeti tajati z vprašanjem, kje v/na telesu “nosim” posledice posilstva, kaj ob tem čutim in nato kljubovati občutku “pa kaj”, to je že mimo, se je pač zgodilo.
Glede pomoči, ki si jo morate zagotoviti zaradi samomorilnih misli, pa je po mojem mnenju najboljši naslov SOS društvo, kjer dobite konkretne informacije in podporo. Skupine za samopomoč so sicer dobre za začetno delo na sebi, je pa res, da jih v določenem trenutku prerasteš in v “poplavi istih problemov” ni več osebne rasti. Poskusite kontaktirati tudi društva, ki se ukvarjajo s spolnim nasiljem in društvom, ki se ukvarja z motnjami hranjenja. Ni nujno, da boste tam delali v skupini, morda dobite napotila za ustrezno (in cenejšo) individualno psihoterapijo.
Pa še eno razmišljanje se mi je utrnilo: lahko gledate na situacijo, kot da si terapevta ne morete privoščiti in vsa razmišljanja meljete še naprej sami zase, lahko pa začnete lesti iz svoje lupine in zberete moč, da poiščete pomoč.
Razumem tvoj položaj.
Res, da so čakalne dobe za obisk terapevta dolge, privat pogovori pa predragi.
Zato priporočam, da se vsaj začasno (dokler ne pridete na vrsto) obrnete na http://www.posvet.org/, kjer občina sofinancira terapije. Plačilo znaša le 5eur/uro. Drugače pa se obrnite na nujno psihiatrično pomoč, kjer vas bodo obravnavali takoj.
Vse dobro želim in navijam za vas
Enadvadva, pozdravljeni!
Ne vem, če še berete forum…Vseeno napišem svoje izkušnje, ki vam bodo morda v pomoč. Sem v srednjih letih, približno vsakih 10 let pridem v “brezizhodno situacijo”. V tem času sem se naučila, da je pomembno vztrajati pri življenju (delu, aktivnostih…). Ker z depresivno motnjo ni enostavno delati nekih velikih sprememb v življenju ali se “boriti” na mnogih področjih, je pametno poprijeti samo na enem življenskem problemu naenkrat (ostale probleme pa dati na stran, čeprav pa ne obupati; če izpustimo stvari iz rok, se še bolj zapletejo). Če pravite, da vas bi veselilo študirati naprej, potem se osredotočite, da naredite manjkajoče študijske obveznosti. Razumem, da bo to težko, ker morate skrbeti za preživetje. Vseeno naj vam bo to cilj.
Kar se tiče pa ljudi, ki vam grenijo življenje (razni takšni in drugačni posiljevalci)… k vragu z njimi. Kaj ostrega jim zabrusite, če jih srečate in to je to. Niso vredni, da se ukvarjate z njimi.
Vse dobro! Tara_S