križišče – brez cest
Lep pozdrav vsem,
pišem z namenom, nekomu zaupati moje obcutke, strahove in probleme, ki me tarejo in mi jih drugače, kot na ta način ne uspe.
In sicer, prišel sem do neke točke v žiljenju, ki bi ji običajno lahko rekli, križišče, se pravi stati pred odločitvijo, po kateri cesti boš šel naprej v življenje.
No, pri meni je situacija približno taka, a je le en manjši problem…
Na križišču so ponavadi ceste, pri meni pa jih ni 🙁
Po zmerno težkem otrštvu, zelo razburaknim in težkim obdobjem srednje šole, sem se prvič znašel na takem križišču, takrat z cestami.
Ker mi je šlo v tistem obdobju nekje do 18 leta zelo slabo – pi*darije v šole, alkohol, droge, samomorilke misli, brez kakih žiljenskih ciljev in podobno, sem se en dan vzel v roke in odločil, da imam tega dovolj.
In nisem želel povprečja normalnega spodobnega življenja, želel sem najboljše zase, kar si zares želim, tako da bi se mi vsaj enkrat v življenu usresničilo kaj lepega.
In kako mi je šlo?
Končal srednjo šolo, vpisal na faks, droge – ne hvala, našel dobro službo – prav tako, ki sem si jo zamislil. Faks sem sicer vmes postavil na stranski tir, zaradi službe, in me še čaka, da ga dokončam.
Službo sem zastavil preveč resno, sicer uspeh, ki sem ga dosegel v teh 6 letih je bil temu primeren, in sedaj sem lahko, ne ponosen, ampak srečen, glede na to, ko gledam ostale, kakšne službe in plače imajo v primeraji z mano.
No negativna posledica mojega trdega dela v službi, pa je bila tudi ta, da je moje trpelo moje osebno življenje. Namesto, da bi užival še zadnje trenutke mladosti, sem prečepel v službi pred računalnikom cele dneve, tudi kako noč, nevede, da postajam izoliran samotar…
Od široke družbe ljudi, ki sem jih lahko štel, mi je ostalo samo še peščica recimo temu dobrih prijateljev.
Z družino pa so se stiki tudi krhali, ko sem takoj po zaključku srednje šole šel živet na svoje….
Mogoče se videvamo 1x do 2x mesecno ko pridem obisk na kosilo, pa še takrat komaj zdržim, ker se mi ne da prenašati očitkov, zajebavanja med nami.
In kakšno je trenutno stanje?
Včeraj sem se vrnil Maribora, kjer sem imel službene obveznosti, in sem enodnevno potovanje podalšal na dva dni, ker se mi je zahotelo malo oddaljenosti od Ljubljane in sem hotel razčistiti zmedo v mojem življenju. Malo sem se sprehajal, razmišljal ipd.
No in se vrnil tak kot sem sedaj. Na križišču brez poti.
V zadnjem času, sem nekako izgubil tudi tistih par ljudi, ki sem mislil, da mi stojijo ob strani.
Kar sem ugotivil v MB-ju, je bilo to, da sem se očino samega sebe slepil, da so to moji dobri prijatelji, ko pa sem povezal skupaj nekaj strani, še kak pogovor opravil sem spregledal jasno a žalostno sliko.
Da sem ostal sam, prevaran…
Da sem samo dajal, dobil nazaj pa nič.
Niti dostojanstva vedeti stvari, ki bi jih mi kdo povedal, ne pa da se počutim izobčenca, ko zvem po nekem čisto tretjem kanalu…
Niti hvaležnosti za mojo pomoč, ne samo finančno, tudi tisto, ko sem jaz komu stal ob strani, da bi mi kdo vsaj stal ob strani ob mojih težkih trenutkih, ko nihče ni imel časa in so padali sami glupi izgovori, za ketere sem potem izvedel, da bo bili zares glupi.
Naj se omenim, da zadnje 2 leti nisem imel niti partnerice v pravem pomenu besede. Itak, pa je že od začetka moje službe tako, da si sam priznam, katera bi pa hotla met resnga tipa, ki ga ne bi vidla cel dan, ker bi bil on v službi…
Res je, da sem tudi prenehal iskati dekle, ker mi je po zadnjih razmerjih, kratkomalo vse dol padl, zaradi blefiranja, in zlonamerne zabave na račun mojih čustev.
Mogoče sem prehitro obupal, a kaj ko se mi zdi zdaj skor vsaka ženska, k jo spoznam, taka, da se bo vrtela okrog sebe, me spravla v pojstlo, se še malo zabavala s tabo, te izkoriščala in se pri tem delala, da pa je z mano vred padla res lepo in resno razmerje, potem pa oster konec. Gremo iskat druzga, mal še raztobt laži o meni naokoli in to je to. Saj ne rečem da so vse ženske take, to je samo moj strah.
Torej povzetek:
Sam preživljam dneve, preveč razmišljam, sem zmeden, v službi mi gre vse slabše, iščem tolažbo v alkoholu (tokrat ko solo-drinker) in gledam daleč naokoli, kjer je kakšna potka ali kolovoz…
Tisti, ki ste prebrali do sem – SLAVA VAM 😉
Tisti, ki pa ste povrh vsega še kaj razumeli (ker na tej točki, tudi sam sploh ne vem, kaj sem hotu napisat) – SLAVA VAM ŠE VEČJA.
Zbogom in hvala za vse …
lep pozdrav
matjaz
Ja, jaz te popolnoma razumem, kaj hoces povedati. Podobno se je zgodilo tudi meni, le da sem jaz mlajsa (23) in da sem imela probleme v ljubezni (ce bi temu sploh se lahko tako rekla). No, ne bom ti opisovala cele zadeve. Bistvo pa je skupno vsem tezavam, ki jih obcutimo. Verjemi, vse se bo samo uredilo, le POTRPEZLJIV moras biti. Mogoce ne bo vse tako, kot bos sam hotel, a verjemi, S TABO NI NIC NAROBE. Vsi se bojimo sprememb, zato zacni spreminjati stvari. Jaz sem zacela s svojo sobo-ven sem pometala vse, kar je bilo starejsega od pol leta. Nic ni treba sparat, nobenih spominkov, NIC KAR NIMA FUNKCIJE! Ceprav bo na koncu soba skoraj prazna, je to TO. Potrebujes zrak! Svetlobo!
Nato zacni delati NA sebi: ostrizi se, pobarvaj si lase.Zacni kolesarit, rolat…samo ne buljit v strop in premisljevat kako hudo ti je. Delaj samo tisto, kar je tebi vsec, ne glede kaj bodo rekli drugi. Kmalu te bodo zaceli obkrozati taki ljudje, ki te bodo razumeli in nasel bos prijetno druzbo.SVOJE GRE K SVOJIM. Bojis se, da ne bos nasel nikogar (s tem ne mislim samo partnerice) in da bos ostal sam. NE, to je le trenutek, za katerega mislis, da si obtical v njem.
Ce zelis se kaksen nasvet, kar vprasaj, ampak verjemi-pri meni deluje. Aja, pa se to: beri KNJIGE (Trstenjak, o moskih in zenskah, kaksno Celestinsko prerokbo, samo da je kaksna resna).
Lep pozdrav!
Dragi Matjaž!
Prebrala sem tvoje pismo in lahko ti povem, da je veliko takšnih ljudi kot ti. Takšnih, ki so živeli samo za svoje delo, niso pa opazili, kako čas hitro mimo njih beži. Žal ti ne morem napisat nič takšnega, kar ti bo spremenilo življenje. Spremenit se moraš sam. Preobrazba se mora začeti v tebi, ne v ljudeh ali okolici okoli tebe.
Tudi sama sem nekaj let živela samo za delo, skoraj čisto zanemarila svoje prijatelje, popolnoma zanemarila svoje družabno življenje. Živela sem samo za svoje delo. Nisem se zatekala v pijačo – sem imela dovolj moči, da nisem prestopila te meje. Partnerja nisem imela kar nekaj let.
In nekega lepega dne sem se zamislila nad svojim življenjem. Imela sem 26 let, od tega sem porabil 4 za nekaj, kar sem mislila, da mi bo dalo smisel v življenju. Pa sem se tisti trenutek odločila, da življenje spremenim. Dala sem odpoved v službi (čeprav nisem imela nikjer obljubljene nove), odpovedala najemniško stanovanje, kjer sem živela sama in se odselila nazaj k očetu, s katerim sem živela pred tem. Zelo sem se zbližala z njim in bila vesela, da tudi on čuti to. Ne morem povedat, kako sem bila takrat srečna. Naslednja stvar je bila iskanje dela. Delala sem kar nekaj honorarnih del in si nabrala ogromno izkušenj – čutila sem, da sem s tem obogatela.
Tudi s prijatelji sem obnovila stike, začela hodit v družbo in ne da bi iskala, našla mojega sedanjega moža.
Danes se počutim srečno, ker sem doživela veliko stvari, vse so mi veliko pomenile, vsaka po svoje. In tega ne bi spremenila za nič na svetu.
Upam, da nisi pričakoval čarobne formule, ki ti bo spremenila življenje v trenutku. Tega enostavno ni. Pomisli, koliko stvari, dobrih in slabih, se ti bo zgodilo v tvojem procesu spreminjanja življenja. In vsaka po svoje bo za tebe nova dragocena izkušnja.
Za konec: zapomni si – spremeniti se moraš sam in spremenil se ti bo svet.
Veliko sreče ti želi “sončnica”.
Samo ne solo drinkat.
Pojdi v trgovino, kupi si pohodniško opremo in jo mahni vsak dan na bližnje hribe. Gozd in strumna, samotna hoja , ti zbistrita um, tako, da se ceste pričnejo kar same kazati.
Tudi tek je zelo zelo dobro sredstvo, da streseš s sebe vso nesnago, ki se je nabrala v tebi in na tebi čez dan. Cmizdravega bitja, ki se vlači po ulicah in se smili samemu sebi, ne bo povohal niti pes, kaj šele dekle, ki da na življenje kaj več kot so dosedanja. Vprašaj se, kakšne ljudi s svojim obnašanjem prikličeš v svojo bližino. Ljudje okoli nas so naše ogledalo. Odsevajo naše največje strahove. Morda si pa ti tisti, ki se ne upa vezati, ter išče samo površne zveze.
Predvsem pa, mlad si še in vse je pred teboj. Dokončaj faks, da ne boš vlekel nedokončanih stvari skozi življenje.
Delaj stvari, ki jih do sedaj nisi počel. Pojdi v knjižnico, kupi si gledališko vstopnico, daj si priznanje za vse kar si dosegel.
Cilj rasti pa je, da se premaguješ. Samega sebe. Da ne obupaš.
Tvoje besede izražajo obup, a malo pripravljenosti, da bi kaj storil. Sam.
Zase.
Prijatelji pridejo in grejo. Pravih je zelo malo. Eden ali dva. Nič več.
Dragi Matjaž!
Prišel si do tiste točke v življenju, kamor slej ko prej mora priti vsak, ki se svojega življenja zaveda in ga noče več živeti kar tja v tri dni. To, kar si doživljal po srednji šoli, sodi v tista leta in je popolnoma normalno. To je bil prvi preizkus in opravil si ga odlično – vzel si se v roke. Marsikdo pade že na tem izpitu življenja in traja leta, predno se pobere in lahko nadaljuje. Zdaj je pač na vrsti nova naloga; življenje nas nenehno preizkuša in samo na ta način duhovno rastemo. Žal se največkrat učimo iz lastnih napak. Tudi ti si jih napravil kar nekaj. Prva je bila, ko si vse postavil na kocko zaradi dela. To ti je sicer prineslo mnogo materialne koristi, skrhalo pa je tvoje vezi s prijatelji. Mnogi med njimi to sploh niso in ti enostavno zavidajo, ker zaslužiš več od njih in so te po stari slovenski navadi proglasili za povzpetnika ali domišljavca. In nobene škode ni, če si se takih rešil. Vsi pa najbrž niso taki. A prijateljstvo (kot vse vezi med ljudmi) terja čas, tega pa nisi imel ravno v izobilju.
Tudi o ženskah nimaš ravno lepega mnenja, najbrž je tudi temu kriva izkušnja. Vzemi si čas in hodi z majhnimi koraki: nasmeh, pogovor, druženje…Čustva jim razkrij šele, ko te utegnejo malo bolje spoznati .
Mene je življenje naučilo, da je VEDNO pot. Res pa je, da je ne moremo vedno videti. Ne boj se in ne obupaj! Ko bo pravi trenutek, se ti bo prikazala sama od sebe, le ne dvomi vanjo, če je trenutno ne moreš videti. Medtem, ko čakaš na ta trenutek, si zadaj kakšen cilj. Recimo dokončati faks, se pogovoriti s tistimi prijatelji za katere si mislil, da ti bodo stali ob strani in slišati njhovo razlago o tem, kaj se dogaja med vami ali malo potovati in spoznavati nove ljudi.
Želim ti veliko sreče!
Matjaž,zakaj hudiča si izbral med tisočerimi možnimi “dejavnostmi” ravno solo popivanje…….v srednji šoli si se pogumno rešil in izbral pravilno pot……prehodil in prebrodil ogromno sranja….prišel si do tukaj (no ja malo nazaj)….sedaj boš pa vse pokvaril s solo popivanjem in butast od alkohola hodil domov spat,dokler te ne bo alko zgrabil z vsemi močmi in te ne bo več izpustil……
Niti slučajno nisi edini,ki se mu to dogaja,kar se ti dogaja.Nasveti pred mano so prav iskreni in dobrodošli….npr.zakaj si res ne kupiš karte za gledališče,zakaj ne očistiš stanovanja in zmečeš ven vse kar ni……..kar je…….kar bi….kar te….to kar pravi Živa je še kako res in si tudi že sam ugotovil,namreč prijateljev (pravih) je res zelo zelo malo,ali pa jih sploh ni,daj jih na rešeto in videl boš,da bodo skoraj vsi našli še tako majhno luknjico in se izmuznili….morda ti bo ostal eden……če pa ne,ga pa po gostilnah ne išči,tam ga ne boš našel……in Matjaž, toliko fajn punc hodi po tem svetu,da si še misliti ne moreš,morda jo srečaš ravno v gledališču,morda bo ravno tam preskočila iskrica,ali pa kje v fitnesu,kjer si boš nabiral novih moči,ali na teku po naravi……v zakajenem kafiču kaj prida ne boš našel……
predvsem pa Matjaž se pogovori sam s seboj tudi o tem,ali boš delal cele dneve in zakaj,ali te kdo sili v to,hočem reči,ali bi izgubil službo,če ne bi delal cele dneve….no če ti ni mus,potem ne delaj cele dneve,delaj toliko kot je res nujno potrebno,ostali čas pa si vzemi zase,za prijatelje,pojdi v družbo….nikakor pa ne v “solo” akcije……in še nekaj,ne išči punce 100 na uro,ker je ne boš našel….našel jo boš,ko boš najmanj pričakoval in našel jo boš tam kjer si niti najmanj ne bi mislil……
Živjo Matjaž, opisal si svoje stanje, način gledanja na stvari in situacijo, v kateri si zdaj. Jaz bom kratka. Nobenih nasvetov. Le nekaj vprašanj. Kaj bi rad spremenil, kaj želiš, da bi bilo drugače in kako naj bi bilo? Kaj rabiš in kaj pogrešaš?
Vsaj meni, ko si odgovorim na taka in podobna vprašanja, je jasno, kam naprej.
Vso srečo ti želim.
Pozdravljeni!
Najprej opravičilo Matjažu, ker se bom priključila na njegovo temo, vendar bi želela nasvet, ker sem v enakih težavah kot on.
Moje življenje nima cilja, služba je vse kar počnem, nimam družine ne prijateljev in nobene volje za nič na tem svetu.
Zavedam se dobronamernosti vseh nasvetov, ki ste jih dajali Matjažu, vendar ne poznam načina kako prisiliti samo sebe, da bi kar koli storila za sebe, ker je že v naprej v glavi prepričanje, da nič nima smisla in da ne moreš doživetij z nikomer deliti.
Nekateri ne znamo razvajati same sebe in znamo živeti samo za druge. Razdajati se drugim in čutiti, da te nekdo potrebuje je zelo dober občutek, ki mi daje smisel življenja. Ko pa te izkoristijo vsi po vrsti in potem zavržejo, pa ostaneš sam in nemočen.
Pozna kdo kakšno skupino (terapevtsko), kjer bi se dalo ob strokovni pomoči
izgraditi več samozavesti in volje do življenja? Ali pa vsaj kakšno primerno literaturo?
Draga Renja,
razumem tvoj, tako kot tudi Matjažev problem. Ne bi ti rad “solil pameti” –
raje ti napisem nekaj lastnih razmisljanj.
Mislim, da recepta, kako se “prisiliti”, ni. Pa tudi, siljenje nikoli ni dobro.
Nacrtno iskanje partnerja in prijateljev se ponavadi tudi kaj prida ne obnese.
Moj prakticen predlog bi bil, da si pocasi siris kroge, v katerih se gibljes;
Verjetno ti ni toliko do spoznavanja ljudi v hrupnih lokalih, zato bi ti priporocal
npr. obiske kaksnih kulturnih prireditev, otvoritev razstav itd. – skratka, gibanje
v kulturno kolikor toliko bogatem okolju, ki te bo obogatilo ze samo po sebi,
hkrati pa bo moznost, da tam srecas sebi primerne ljudi, toliko vecja.
Glede knjig – spomnim se zbirke temnorumenih knjig, mislim, da so izsle
pred kakimi 10 leti – ce jih v knjigarnah nimajo vec, jih imajo pa gotovo v
kaki knjiznici – nekaj naslovov: Zakaj bi se bal, Kako ljubiti in biti ljubljen,
Ljubosumnost itd.
Se osebna izkusnja – ne zelo dolgo nazaj sem na neki druzabni prireditvi,
na katero sem zasel precej po nakljucju, spoznal zensko sicer popolnoma
razlicnega poklica od mojega, ki pa me je v pogovoru dobesedno ocarala
in pustila name izreden vtis. Bil sem v prvi vrsti vesel, ker sem ugotovil,
da tudi take zenske “so”.
Svetujem ti dr. Ruglja. Brez heca. Kako se imeti rad in se ceniti, tega se skušam naučiti tudi jaz. In vsakič, ko me življenje useka po glavi, se zavem, da sem spet prekršila osnovno pravilo. Šla sem preko svojih meja.
Samodiscipline in izgrajevanja pa se je treba naučiti, tudi ob zgledu drugih in brezkompromisnem terapevtu. Takšen je dr. Rugelj.
Živjo,
če drugega ne, še kdaj tukaj kaj napiši. Pa poglej še malo na forumu Knjižni molji. Meni je pomagalo, ko sem začel po desetih letih spet brat knjige. In to romane in poezijo. Odrasel pa s pankom… :o) Od literature, ki te zanima, sem prebral knjige Sanje Rozman: Sanje o rdečem oblaku, Zaljubljeni v sanje in Peklenska gugalnica. V njih boš gotovo našla kakšen odgovor prav na vprašanja, ki si jih omenila in vsaj razumela težave, ki se ti ponavljajo. Padaš namreč na eno in isto finto, kar si že ugotovila. To je že nekaj. Jaz sem tudi. In prijateljstva, pa ne taka, o katerih pišeš, so tudi dragocena. Kakorkoli, en korak si že naredila… 🙂
Ojla.
Prvo kot prvo mislim, da bi moral opustiti alkohol… Povej mi iskreno: zares pomaga? Ne isci resitve ne srece v alkoholu, vse to lahko dobis le v sebi.
Pravis, da si sam… Kaj pa naredis za to, da ne bi bil? Zalostna resnica je, da nam ne pade nic iz neba, da se moramo za vse potruditi in ravo tako za prijateljstvo in ljubezen. Si ze pomislil, da bi si omislil hobi, kjer bi sreceval ljudi? Mogoce tecaj kaksnega jezika, joga, ali pa nadaljevanje studija, kjer tudi spoznas zanimive ljudi. Pojdi vem, pomesaj se med ljudi, in vsakemu podari tvoj nasmeh in sonce v oceh, tako bos polen prijateljev. Za nasmeh in sonce v oceh pa se moras potruditi sam… in sicer to, da se dobro pocutis v svoji kozi, da si samozavesten, da se imas rad in da si polen optimizma, da v vsaki stvari in vsakemu cloveku poisces dobre lastnosti… to je to (vsaj po mojem mnenju).
Vedi to, nihce ni kriv za tvojo nesreco, tako kot ne bo nohce zasluzen za tvojo sreco. Sprejmi odgovornost, spremeni misljenje in svet bo tvoj… v psihi je vsa moc!!!
Zelim ti vso sreco, pa od casa do casa se nam oglasi tukaj, da bomo vedeli kako ti gre!
Pa ne pozabi… isci lepe in pozitivne stvari in tak bos tudi sam!!!
Lep pozdrav, Petra
Renja!
Mogoče pa moraš najprej nekaj narediti, kajti, če samo čakaš, da se bo kaj spremenilo, narediš pa zaradi vnaprejšnjega prepričanja o nesmiselnosti vsega nič, ne boš nikoli dočakala, da bi z nekom delila sadove tega, kar si sejala. Kaj naj bi delila, če pa nič nimaš! Razen prepričanja, da te vsi izkoriščajo. Pravo razdajanje za druge je tako, ko ne pričakuješ zahvale. Ko ne zahtevaš povračil. Ko se ne paseš do neskončnosti na “zelo dobrem občutku”.
Skratka, nehaj se smiliti sama sebi, pa bo šlo. Predlagam ti tudi forum psihiatrija, tam bi morda vedeli za takšne terapevtske skupine.
hmmmm….križišče brez cest….kako znano mi je to….pred dvema letoma sem bila v podobni situaciji….ne bom razlagala na dolgo in široko….otroštvo na nuli, oče in mati v nenehnem prepiru, oče alkoholik, po nekaj letih tega je mami dovolj in se odloči….ločitev….vsi cirkusi na sodišču….očetova razgrajanja ponoči…postopek se je vlekel kar nekaj let…ko sva si z mamo čez kakšnih deset let uredili življenje….nov udarec…veliko hujši….mama zboli za rakom…sama še na fakulteti, brez kakršnih koli dohodkov….mama na invalidskem vozičku….po dveh letih boja, mama omaga…in takrat sem ostala sama…zares sama….če odmislim tri osebe, ki so mi stale ob strani….ampak ni bilo nikogar, ki bi bil MOJ….vsa skrb za mamo je potisnila na stran moje zasebno življenje, ni mi bilo težko, ker sem se pač tako sama odločila….pa vendar….potem sem se znašla pred odločitvijo….kako naprej?….našla sem službo, po naključju enkrat odšla na sprehod po Pohorju….in to Pohorje je bilo tisto, ki mi je dalo moči, nove volje do življenja….videla sem pot, po kateri sem hotela korakati….Mogoče se bo komu zdelo to precej čudno, ampak meni je narava dala tisto, kar sem iskala. Od takrat sem bila reden pohodnik, odkrivala sem vedno nove poti….sama….Imela sem čas za razmislek….začela sem z rekreacijo, veliko tekla….in vse to mi je dajalo novih moči….ja, priznam….veliko preveč sem tudi presedela za računalnikom, čvekala z ljudmi, ki niso poznali mojih problemov, se jim nisem smilila….in za ekranom spoznala fanta (vem da se sliši malo čudno)….ampak je res….imam zelo dobre izkušnje in z nekaterimi osebami, ki sem jih spoznala na daljavo, smo tudi zdaj dobri prijatelji….No, vse to je meni pomagalo…..
Zdaj, po nekaj letih BOJA, lahko rečem, da sem srečna….zares srečna….s fantom sva se ujela, živiva skupaj, zdaj pričakujeva najino štručko, ki že kar precej močno trka na najina vrata….in vse to se je zgodilo meni, ki sem še pred časom mislila da sreče za mene ni in je nikoli ne bo…..ampak se da….samo NAJTI je treba tisto, kar te potegne ven …Pa naj bo to knjiga, narava, štirinožni prijatelj, ali karkoli drugega….potem pa gre
Draga Renija in Matjaz.
Nekako vaju razumem, ceprav nisem bila v popolnoma enaki situaciji kot vidva, sem pa padla v brezdelje, v dolgac in ceprav sem se se tako sem se zelela spremeniti ni slo. Vem pa kaj deluje, kaj pomaga, da se spremenis… Pomaga, ce se druzis z ljudmi, katerim bi rad bil podoben… npr., ce bi rad bil razgledan, se druzi z razgledanimi ljudmi, ce bi rad bil energicen, se druzi z energicnimi ljudmi… 100% pomaga! Clovek se naleze takih stvari ravno tako kot se naleze lenobe ipd. Res je kar pravijo, ljudje okoli tebe so tvoje ogledalo… poiscita si prave ljudi in kmalu se bosta nalezla vseh pozitivnih lastnosti, ki si jih zelita…
Pa vso sreco!
LP