kriza v družini
Pozdravljeni!
Upam, da sem se obrnila na pravi naslov, drugače mi pa prosim svetujte, kam naj se s tem problemom obrnem.
Sem študentka. Čedalje bol opažam, da naša družina zapada v veliko krizo, iz katere se sama ne bo izkopala. Dejstvo je, da smo si vsi tako različni, da ne moremo živeti brez vsakdanjega prepira. Starša sta poročena nekaj več kot 20 let in lahko rečem, da sta se poročila, ne iz ljubezni, ampak ker sta bila že v letih, ko človek reče ali zdaj ali pa nikoli. Mama je po naravi energična ženska, potrebuje pogovor in pozornost je zelo delavna in prizadevna, ampak tudi nagle jeze in zamerljiva. Tipični kolerik. Oče pa je bolj vase zaprt, ne zna izkazovati čustev in kazati ljubezni, njegova največja strast so križanke in TV, torej tiste stvari, kjer ni treba preveč komunikacije.Je pa flegmatik, vseeno mu je skoraj za vse; za urejenost hiše, ali je moj brat doma ali še vasuje, …Ni take vrste človek, ki bi ukazoval in imel vse pod nadzorom, torej si je to vlogo nekako prisvojila mama, a ji ne gre preveč dobro od rok, saj si še vedno želi, da bi jo opravljal oče. Torej, nadzora v naši hiši ni. To pa je s pridom izrabil moj mlajši brat, ki je že po naravi bolj len za učenje in dovzeten za vse vrste zabav v okolici. Pustil je srednjo šolo, sedaj jo poskuša opraviti po izpitih, vmes pa služi denar za svoje potrebe-predvsem za žure- z delom. Predvsem vedenje mojega brata, ki ga skoraj ni nič doma in flegmatični odnos mojega očeta na vse skupaj, tlačita mamo v vse globjo depresijo, iz katere ne more. Moje bodrenje ne pomaga, naročena je bila pri psihiatru, pa je dobila le kup pomirjeval, ki jih sedaj jemlje v bolj ali manj predpisanih dozah. Velikokrat je že poudarila, da tako življenej zanjo nima več smisla in da bi ga rada končala. Mene je strah, da se bo sredi kakšnega njenega napada depresije res poskusila vzeti življene, zato prosim če mi svetujete, kam naj se obrnem za pomoč. Tako res ne gre več naprej in dejstvo je, da ni samo mama tista, ki bi potrebovala pomoč, ampak bi se morali pogovoriti vsi, saj napake delamo drugi, on a pa je le preobčutljiva za vse to in jo vse tako zlahka prizadane.
Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem. I.
Draga Irena!
Preko let, ki so minila in s časom, ko si dozorevala, si vse bolj opažala, kaj vse je narobe v vaši družini. Vedno bolj si razumela stvari, ki so se dogajale, dobivati si pričela informacije o tem, kako živijo drugi in razvijala občutek za tisto kaj je prav in kaj narobe.
V osebnem razvoju si se zdaj znašla na mestu, ko se sprašuješ o smislu, življenju, odnosih, prijateljstvu, družinskem življnju. Zavedeš se, da si odrasla in kaj te v življenju čaka.
Tvoja družina nikakor ne sodi več v tisti okvir, ki ga je imela, ko si še bila otrok. Kljub temu, da jo boš vedno manj potrebovala, pa se vseeno soočaš s tem, da jo želiš rešiti in se zavedaš resnosti težav, v katerih ste družinski člani.
Ostala si edina, ki še imaš moč, da kaj popraviš. Očetu je vseeno, saj je flegmatik, mami je otopela in se še iz težav svoje notranjosti ne more izkopati, brat pa je pobegnil pred družinskim dogajanjem.
Po pomoč se obračaš v prvi vrsti zaradi strahu pred tem, da si mami ne bi kaj naredila. Pa vendar ti bom odgovorila drugače, kot pričakuješ od mene.
Mami je že bila deležna pomoči. Psihiater je pravi naslov za težave, katere si navajala. Če mami misli, da bi bilo bolje, se lahko obrne po pomoč na drugega strokovnjaka. Sama bo morala poiskati izvir svojih težav, najprej s psihiatrom, potem pa sama s seboj. To je težko delo in težko je najti energijo za reševanje tega. Mnogo lažje je pogoltniti nekaj tablet in o ničemer razmišljati.
V Sloveniji obstajajo samopomočne skupine. To so skupine ljudi, ki imajo nek podoben problem. So neformalne in velikokrat zelo učinkovite. Če ima mami kakšno težavo, za katero misli, da je vzrok za potrtost naj poišče pomoč za to. Obstajajo prihoterapevti pri katerih človek razrešuje svoje težave s pomočjo strokovnjaka, ki ga vodi skozi ta težka obdobja. Imamo anonimne telefone, kjer se s strokovnjakom ali prostovoljcem lahko pogovori o težavah, ki jih ima.
Kar lahko narediš za mami ti sama je bodrenje, sem pa tja lepa beseda, prijazen nasmeh in pripravljenost pomagati. Ne moreš pa prevzeti odgovornosti za njeno življenje. Nimaš moči za to, da bi jo obdržala v veselem vzdušju, če sama tega ne želi. Nihče je ne bo mogel razvedriti, če sama tega ne bo želela. Nihče ji ne more pomagati, če tega ne želi. Če sama ne bo poiskala pomoči, se ne bo zgodilo nič.
Naj ti za konec rečem še nekaj. Irena, samo dekle, študentka, sestra, hčerka… si. Ne moreš pomagati bratu in ga spraviti nazaj v šolske klopi, ne očetu dopovedati, da bi moral ljubiti tvojo mamo, ne njej preprečiti, da bi si vzela življenje. Pomagaš lahko samo delno, po majhnih korakih.
Dolžna pa si, da poskrbiš zase, da prevzameš odgovornost za svoje življenje, da končaš študij in (p)ostaneš zdrava osebnost. Brezmejno razdajanje za družino ti bo pustilo le bolečo sled in prav lahko se ti zgodi, da boš končala kot mami.
Posreduješ ji lahko naslov in telefonsko številko (objavljene so v dnevnem časopisju) sama pa bo morala narediti prvi korak.
Želim ti veliko moči, da boš prestala te težke čase, ki te spremljajo.
Skupine za samopomoč se združujejo zaradi nekega skupnega interesa. Tako so najbolj znane skupine anononimnih alkoholikov, ki so bile tudi vzorec za nastanek drugih. Razvilo se je vrsto skupin. Naj jih naštejem samo nekaj: za ženske žrtve nasilja, otroke alkoholikov, partnerje alkoholikov, žrtve spolne zlorabe, za zasvojene z odnosi, uporabnike psihiatrije, starše prizadetih otrok… Mama mogoče ima kakšen problem, ki jo teži bolj kot ostali. Morda bi to težavo in z njo povezanimi stvarmi želela deliti z drugimi. Takrat lahko najde pomoč zase. Vendar mora najprej definirati svoj problem. Naslove skupin potem poišče pri kakšni nevladni organizaciji (Ženska svetovalnica, Društvo za nanasilno komunikacijo) ali pa na centru za socialno delo, kjer imajo informacije o tem, kaj se dogaja na tem področju v njihovi okolici (na oddelku “prva socialna pomoč”).
Lep pozdrav!
Mislim da lahko pomaga Frančiškanski družinski center v Ljubljani, ki se ukvarja prav s problematiko odnosov v družini. Vodi ga dr.Christian Gostečnik. Dosegljivi so na tel. 01 200 67 60.
Naj povem še to, da držim pesti za spraševalko in ji v njeni iskreni in glloboki želji spremeniti, kar bi morala spremeniti pravzaprav oba starša, podpiram in ji pravim: drži se! Boš videla, da ti bo uspelo zaživeti iskreno življenje v miru s seboj in z drugimi! Srečno
POZDRAV!
PO HUDI PROMETNI NESREČI SEM DRUGAČEN ČLOVEK.
STRAH ME JE MOJE IMPULZIVNOSTI. NA SINOVE NAJSTNIŠKE
BESEDE IN DEJANJA REAGIRAM Z DVIGOM TRDEGA PREDMETA,
DA GA PRESTRAŠIM. UDARIM GA NE. NE NAJDEM POTI DO NJEGA.
TUDI DO MLAJŠEGA OTROKA NE, KER JE ZELO SAMOSVOJ.
KAKO NAJ PRISTOPIM K OTROKOM? VEM, KAKO BI MORALA IN
TO TUDI POČNEM (SKUPNA IGRA, SPREHOD, POGOVOR, UČENJE,
POHVALA, …), TODA V DOLOČENIH TRENUTKIH MI POPUSTIJO ŽIVCI
IN ZAKRIČIM.
PROSIM ZA PREDLOG PRISTOPA DO TEŽAVNIH OTROK, KAKO PRI
OTROCIH DOSEČI IZPOLNITEV NJIHOVIH OBVEZNOSTI…
HVALA
VZNEMIRJENA