Bliža se moj trideseti rojstni dan.To občutim kot nekakšno slovo od mladosti, počutim se staro in brez energije. Ko se bližam tej “prelomnici”, delam bilanco preteklih 30-ih let ter revizijo načrtov za prihodnost. Kaj bi počela v življenju, da bi na koncu rekla: če bi imela še eno šanso, bi živela isto življenje.

Sem racionalna in realistična oseba, zato mi je težko iskati smisel življenja. Ker v bistvu vem, da je vse skupaj eno veliko naključje, da si tako nepomemben, minljiv. Da ne obstaja nek načrt. Da ko je konec, je konec. Ničesar ni. Še teme ne. Da duša ne obstaja, ker za razmišljanje in čutenje potrebuješ možgane, kar pomeni, da si neločjivo povezan s svojim telesom.

Veliko ljudi najde smisel življenja v tem, da pustijo kaj za sabo. Nek pečat. Če ne drugega, vsaj par otrok, ki se jih bodo spominjali in bodo potem živeli v njihovih spominih. Ampak ne vem, zakaj mene to nič ne potolaži.

Mogoče je trenutna melanholija vseeno pogojena z zunanjimi dejavniki. Kakorkoli obrnem, mi je v življenju še vedno najbolj pomembna ljubezen. V dolgoletni zvezi po zaljubljenosti prvih let ostaja navezanost in naklonjenost, ne bi pa temu rekla ljubezen. Vse bolj dvomim, da ljubezen sploh obstaja.

Služba me ne veseli preveč. Ta pisarniška služba ti samo jemlje. Delaš vsak dan 8 ur na dan 40 let, pa nimaš ničesar za pokazat. To se mi zdi precej grozno. Želim si nekaj ustvarjati, k nečemu prispevati. Ko bi vsaj imela občutek, da počnem nekaj koristnega. Mogoče bi si morala najt vsaj nek hobi. Ampak sem tak povprečnež. Sem ravno dovolj pametna, da vem, da nisem posebno pametna. Rada imam glasbo, pa nimam čisto nič talenta. Rada berem, pa ne znam pisati. Se redno rekreiram, pa nisem športen tip. Nisem tip za številke. Nisem tip za tehniko. A lahko pri tridesetih odkriješ kakšen skriti talent? O bog – res je že malo pozno, da bi se odločala o tem, kaj želim počet v življenju.

Menda je Dalaj Lama nekoč rekel: smisel življenja je biti srečen in osrečevati druge.
Zveni tako preprosto.

Res pa je, da prej sploh nisem kaj preveč razmišljala o smislu. Preveč splošno vprašanje. Vedno je bilo vprašanje: what do you want to do NEXT?
Osnovna šola. Cilj: dobiti čim boljše ocene in se vpisati na želeno srednjo šolo.
Srednja šola. Cilj: dobiti čim boljše ocene in se vpisati na želeni faks.
Faks. Cilj: dobiti čim boljše ocene, si nabrati čim več delovnih izkušenj, zaljučiti faks in najti dobro službo.
Služba. Cilj: svoje delo opravljati čim bolje in po možnosti napredovati oz. dobiti povišico.
Evo, pa mi je šlo 30 let življenja brez kakšnega posebnega ubadanja s smislom. Lahko pa se pohvalim, da so bili zastavljeni cilji vedno doseženi. Mogoče bi si morala postaviti nov cilj. Ampak ali je tole življenje po kratkoročnih in srednjeročnih ciljih izvedljivo? Zakaj mi kar naenkrat taki cilji ne zadoščajo več?
Ali je to res kriza srednjih let? Pri tridesetih?
PANIKA!!!

Pozdravljena Jesenčka

tvoje pismo pa mi deluje, kot da bi stopila v mojo glavo in misli in napisala vse kar si našla tam.
Jaz sem počutim isto tako, zadnjih nekaj mesecev. Ista starost, ista služba, iste težave…..
in smisel?? ne vem, enostavno ga ne najdem. In potem prebiram te forume in imam občutek včasih, kot da se še bolj izgubljam, ….. (pa to zdaj ni kritika na forum) ampak enostavno spoznavam da še bolj ni vse tako kot bi moralo biti.
Kriza srednjih let??? Depresija?? Nevem. MOgoče bi morala obiskati psihologa. Ker zadnje dni opazam, da čutim bolečine v prsih in težko diham. Mogoče je vse skupah fizičnega izvora (lahko da je krivo vreme) ali pa so se mi psihične težave začele odražati na psihičnem počutju.
Kako rešiti?? Ne vem!!

Dragi obe!

Hm, lahko da je to res KRIZA SREDNJIH LET, kot nekaj, kar lahko doleti vse nas, lahko pa je to tudi nekaj čisto samo na vaju osebno vezanega. Ni še dolgo nazaj, kar sem bila sama stara 30 let in vsaka taka okrogla številka je tudi kot neka prelomnica, ko človek malo dela bilanco, razmišlja, sešteva in odšteva, se spominja in no, spomnim se, da mi je šlo marsikaj čez glavo. Tako kot npr. konec leta ali pa ob koncu dneva itd. Ampak to se zdi meni osebno čisto OK, namreč da občasno pod vse svoje zadeve potegnemo črto in se pohvalimo za to, kar nam je šlo dobro, za tisto, kar pa nam ni šlo tako dobro, se moramo pa malo za ušesa potegniti in se potem za naprej bolj potruditi.

Po občutku bi rekla, da vsake toliko vsak od nas pride na neko svoje spolzko področje, ki ga mora potem nekaj časa obdelovati. Krize so, kakor se že čudno sliši, ZDRAVILNE! Ja, zato, ker nas prisilijo, da se zbudimo iz svojega ugodja in udobja, da kaj drugače zastavimo, da se česa novega spomnimo. V življenju smo včasih gor, včasih dol-tako, kot poje Ronan Keating: LIFE IS A ROLLER-COASTER!

Izpostavila bi še nekaj: Vse, kar delamo narobe s svojimi tako pozitivnimi kot negativnimi čustvi, se lahko pojavi kot neka psihosomatika. Vzrok je npr., da smo polni jeze na nekoga ali nekaj, ki je ne izrazimo, ta jeza pa potem butne ven v obliki npr. izpuščajev na koži, začnejo nam izpadati lasje, tišči nas v prsih. Vse je v bistvu zelo preprosto, smo si pa ljudje sami vse precej zakomplicirali, ker je ravnanje s čustvi tisto zadnje, kar je na naših lestvicah vrednot. Aja, najprej je bila npr. jeza, ki je nismo izrazili. Prišel je simptom, ki pa ga družba vse prerada sprejme in ima takoj zanj na razpolago kakšno zdravilo. A problem ni rešen, vzrok ostaja.

In tukaj lahko vpletem še cilje, ki jih je omenila 1 od vaju. Ja, cilji vsekakor SO važni, vendar se nam velikox lahko zgodi, da se, ko ga dosežemo, počutimo zelo prazni. Zato je mnogo bolj važna POT do cilja, da se že na njej imamo fajn in da znamo uživati življenje. Tako lepo je, če si notranje srečen in te potem nobena zunanja stvar ne spravi s tira. Ker če si v sebi narobe, ti potem tudi nobena zunanja stvar nič ne pomeni. Kako pa zdaj priti do tega dobrega notranjega občutka, je pa že druga tema. Spet so za to različni načini in poti. Morda bi lahko vsak od vas malo napisal, kako si je pomagal iz teme, kaj je bilo tisto bistveno pri tem, kaj bi nam priporočil!!??

Iz vseh teh sporočil je razvidno, da se več ali manj vsi spopadamo s podobnimi temami. Ja, naučili smo se tako in tako, ker so nam govorili, da je tako prav, potem pa smo presenečeni, ko se nam vse to izkaže za napačno. A nič hudega, takrat pač zamenjamo ploščo in začnemo živeti drugače-če lahko. Danes je ne glede na še vedno zelo močno tradicionalno reševanje težav vseeno že dovolj drugih možnosti na razpolago. Biti bi morali kot telički, ki se toliko časa zaganjajo v vrata, dokler ne dobijo tistega, kar hočejo.

In res je, DA SO VSE TISTE PRAVE STVARI RES ZELO ZELO PREPROSTE!!! No, evo, kar malo sem se izgubila v vsem tem, tako da ne vem, če sem ravno zadela bistvo…

Maja

… sem našla tvoj zapis po skoraj letu dni, kar si ga objavila in lahko samo rečem, da imaš velik talent, čeprav ga mogoče še nisi opazila: odlično znaš ubesediti stvari, ki se ti dogajajo in kako jih občutiš.

svetujem ti pisanje bloga ali pisanje kar tako, ker je zelo zdravilno za dušo. ni vrag, mogoče nastane iz tega še kakšna knjiga, pod katero boš podpisana… pa boš res pustila nekaj za sabo 😉

lp od ene, ki razmišlja popolnoma tako kot ti in pri 38 noče otrok, hoče pa najti svoj življenjski smisel.