Kriza…
Že kake štiri mesece razmišljam o starih ljubeznih, neuresničenih sanjah, partnerskih odnosih, vedno bolj o krizi srednjih let… Zgodba je taka, gre pa takole.
Nekoč sva bila par. On je danes poročen z otroci, jaz imam partnerja, s katerim se sicer razumem, se spoštujeva, a ga zaradi narave dela pogosto ni doma, imava vsak svoje stanovanje in nič ne kaže, da bi se bil (pri tridesetih!) pripravljen ustaliti v smislu, da bi zaživela skupaj, imela otroke… Zaradi tega ne cmerim več, Mr. Righta se mi ne ljubi iskati, čisto zadovoljna sem sama s sabo, zase znam dobro poskrbeti tudi sama znam skoraj vse »pršraufat«, prebelit’, zmontirat’, uredit’.

In kje je zgodba? Tukaj. Pri tistem drugem, poročenem. Razšla sva se, ker sem takrat jaz tako kot moj sedanji premalo kazala znake, da bi se želela ustaliti. Je pa res, da je tale bistveno starejši od mene. S to glavo, če bi bil on tak kot takrat … Ga takoj vzamem in ga nikoli ne bi pustila oditi.
No in pred nekaj meseci sva se srečala, zapletla, precej… Zdaj se videvava – nič telesnega. In se sprašujem, zakaj… Zakaj vzdržujeva ta stik. Vem, da ne bo pustil žene in otrok, ve tudi on. Nekaj časa se brani, pravi, da se iam pod kontrolo, potem ga nekaj zagrabi, pa spet navali, se spet umakne. Vem, da bori hude notranje boje. Tudi jaz… Po drugi strani ga / naju razumem… On, družina, služba, otroci, žena, rutina… Kriza srednjih let? In jaz… »Kao« mi nič ne manjka, le zavedam se, da bi ob neki drugačni odločitvi lahko imela več…
Njega. Družino. HA HA – verjetno tudi njegovo krizo srednjih let, pa kakšno smrkljo, h kateri bi hodil, kot zdaj hodi k meni….
Pravzaprav mi niti ni tako smešno. Mislim, da se zaljubljam, da se utapljam v nostalgičnih spominih, da sva se našla dva utapljajoča ob rešilnem čolnu in da iz tega ne bo nič dobrega, le velika katastrofa, pa vseeno zjutraj najprej pomislim nanj…
Kaj pravite?

morš it na druge forume, saj veš; ljubezen, lolčitev, čustvena inteligenca, tralala…

kaj pravimo? jaz pravim, da razmišljaš zdravo, tudi intuicija ti to potrjuje. zdaj veš kaj si želiš in relax, to tudi pride. temu tipčku pa bi se blo (kot sama ugotavljaš) pametno ognit, zjutraj pa naj ti le polepša dan, to je čist OK.

LP KC

Ce ne mors met goloba v roki, pusti vrabce, naj v miru letajo po strehah!

Pri tridesetih kriza srednjih let? Jaz bi to bolj imenovala tiktakanje biološke ure. Srednja leta še pridejo, pripravi se!

Pravimo tako kot si že sama rekla, da zna bit katastrofa!

a je to kakšen virus, al je že KAR epidemija?

RAZSAJA, RAZSAJA……………

Hehe, praviš, da takrat ni kazal znakov, da bi se želel ustaliti? pa se je vseeno ustalil prej kot pa ti. Napačna ocena? hehe nedvomno.

No, tud sedanjega najbrž napačno ocenjuješ, no edino mogoče pa nisi tolk dobra, da bi blo vredno bit s tabo za dalj časa???

No, če bi bil jaz na mestu tega tvojega sedanjega, bi te že brcnil v rit.

megabojček, beri, beri. Očitno sii malo bolj počasne pameti. Z mojim SEDANJIM se NE ustaliva, TISTI PREJŠNJI SE JE ŽELEL.
Čisto mogoče, da bi me ti želel brcniti v rit, pa me ne moreš, ker nisem in ne bi nikoli bila s teboj.
Ker preprosto ne znaš poslušati – če bi bral, bi vedel, koliko sem oz. koliko nisem zbrihtana. Te pa razumem, verjetno te je že kakšna brcnila… V rit… Pa si še malo popadljiv od tedaj.

Lahko, da si naredila življenjsko napako, ko si bivšega pustila. Ampak z napakami je treba živet.

Razen če narediš še eno in zanosiš z njim…

Ja, nevesta, ta bi bila šele dobra 😉))
Da še zanosim z njim..
Ah, se bom raje le zbujala s pomislijo nanj in malo razmislila o tem, zakaj vztrajam v sicer spoštljivem odnosu, ki pa se ne razvija več…

Ah, včasih je bolje najti prijateljico in hoditi malo naokrog ter moške pustiti pri miru. Vsaj za nedoločen čas, potem pa če pride tisto pravo, potem pa v akcijo.

Ojej, ojej, tudi jaz sem v tvojih letih, tudi jaz doživljam enako. Tudi jaz se vsako jutro zbudim z mislijo nanj, tudi jaz vem, da ne bo pustil žene in otroka, tudi jaz se dušim z bolečino, ob meni pa mož, ki se oddaljuje, ker se mu ne posvečam, ker sem v mislih z njim… Tudi on se bori, zdaj bi, zdaj ne, se umakne, pa spet navali. Zdaj sem srečna, pa spet na tleh…

Verjemi mi ljubica, da ne vodi nikamor, tisti ukradeni trenutki… nikoli ne bodo tvoji in on ni princ iz sanj. Prav se izteče Sneguljčicam. Pepelkam. Malim morskim deklicam.

Včasih se vprašam, kako bi gledala nanj, če bi se ogrel zame tako daleč, da bi zapustil svojo družino. Bi bila ponosna nase? Bi bila ponosna nanj? Bi se mi še zdel časten človek? Bi ga želela ob svoji strani? Bi mu zaupala? In takrat spoznam, da verjetno mora biti tako, kot je. Verjetno je to kot prepovedan sad – zanimiv, dokler je prepovedan in ravno zato. To mu daje neko mistiko, je nekaj za kar se splača boriti. Če mu odvzameš tančico nedosegljivega, verjetno spoznaš, da je le človek, kot tvoj človek doma. Človek, za katerega se ne boriš več in če bi se borila, bi bila morda celo srečna..

Za naju je to nekakšen preizkus, nauk. Ne vem še sicer čemu je namenjen, a skrivnostna so božja pota… In verjetno je najboljše, kar lahko storiva, da pustiva, da odideva, končava, pozabiva… Kako? O, saj vem! Tako boli…

Iz tega je razvidno ,da sama neveš kaj bi rada .Samo to ti povem življenje je eno samcato zato naredi tako kot ti veli srce in jemlji vse z veliko žlico !
Pa veliko sreče .

Zelo pravilno razmišljaš (na koncu). To, kar se ti je zgodilo oz. se ti dogaja, se dogaja še marsikomu in odtod izvira mnogo takih in drugačnih dram in tragedij.

Pustita vajine spomine pri miru, naj ostanejo lepi. Pustita času, naj naredi svoje. Ne uničujta njegove družine! Raje ti tega “tvojega” počasi postavi na hladno, kajti tako ne boš /ne bosta prišla daleč oz. nikamor.

Svet je poln presenečenj, samo iskati jih ne smeš. Presenečenja so namreč zelo sramežljiva in se znajo dobro skrivati. Z dobro voljo pojdi skozi življenje in pusti presenečenjem, da te najdejo. Pa ne glej neprestano na uro, češ, a bo že kaj!

Obilo uspeha!

Kr En, zelo lepo povedano!

Jotn tajo torpe taranta do.

Živjo, Mala roža!

Moje mnenje je, da ti s sedanjim partnerstvom nisi preveč zadovoljna, da ti nekaj bistvenega manjka. Kaj, boš morala sama odkriti. In potem razčistiti, ali to lahko dosežeš s tem partnerjem ali ne. In ali je on pripravljen delati na tem ali ne. Če bo skupna ugotovitev ne, potem ti ne kaže nič drugega kot iti narazen.

To kar se ti dogaja, da misliš na bivšega, je klasična posledica tvojega nezadovoljstva – ker so tvoje potrebe nezadovoljene, iščeš drugje – kje je lažje kot tam, kjer si enkrat že bila. Podobno si mislim, da tudi tvoj bivši v zakonu ni čisto zadovoljen, pa se zato malo spogleduje s tabo. Če pa bi ga postavila pred dejstvo – da se npr. loči, bi pa videli, pri čem si. Zelo verjetno bi se odločil za družino. S takim razmerjem, ki se pravzaprav dogaja bolj v domišljiji kot v realnosti, v bistvu samo bežiš od problemov, ki jih imaš in jih boš enkrat morala začeti reševati. Prej ko začneš, bolje bo zate.

Svetujem ti, da prebereš nekaj knjig, da ozavestiš svojo situacijo: predlagam Moja ženskost moja sreča (Košiček), Najina Ljubezen (Hendrix), Pet jezikov ljubezni (avtorja pozabila) in še kar najdeš od Johna Gray-a.

LP

Verjetno bo potrebno osmislit zivljenje. S partnerjem? ne vem, vendar ga bo treba. otroci so ena takih zadev. Verjetno…

New Report

Close