Pozdravljeni,

Znašla sem se v nekakšni osebni krizi. Imam dva majhna otroka, ki sta zelo aktivna in priznam sem zelo izčrpana, ponoči staršev nimava, tako da s partnerjem sama vse usklajujeva,hkrati pa imam sama težave na službenem področju, saj nekako kar nimam sreče, da bi dobila neko normalno zaposlitev. Normalno mislim, da ne delaš obseg dela za dva ali več ljudi, normalni pogoji dela, da te cenijo in ne da imaš ves čas občutek da si zlahka zamenljiv in nepomemben. Do sedaj sem imela sama take izkušnje v službi, ko nič niso znali sami, ko pa me ni bilo,pa ravno tako gre vse naprej. Vedno sem dajala vse od sebe, nikoli bila na bolniški zase, na negi več kot dva dni skupaj nikoli, ker me je delo vedno počakalo…do sedaj. Imam občutek da sem izgorela (utrujenost, težave s spominom, raztresenost, težave pri odločanju, razdražljivost, jokavost) čeprav mi psihiatrinja pravi, da je depresija, vendar so se brezvoljnost in ostale stvari pridružile kasneje. Najprej sem kar dolgo časa čutila samo utrujenost in občutek ujetosti, da ni rešitve zame, saj sem poskusila že vse mogoče. Obtožujem se, da je z mano nekaj narobe, da ne znam shajati v teh poslovnih razmerah, hkrati pa vidim, da tudi fizično ne zmorem vseh obremenitev (otroci, služba za polni delovni čas, vožnja…). To me duši vse skupaj in spravlja v občutek brezizhodnosti, hkrati pa ne vem več za kaj se sploh še truditi, kaj me sploh veseli, ko sem pa toliko let (oz od rojstva, ker sem odraščala ob čustveno zlorabljajoči materi) dajala druge vedno pred sabo. Sprašujem se ali je res slabo, če pričakujem, da za nekaj kar bom vložila v podjetje, da bom dobila vsaj občutek, da sem cenjena, slišana, da je vsega preveč? Saj vem, ta pričakovanja so v bistvu jedro mojega razočaranja ampak se sprašujem, kako človek sploh lahko potem živi, če tega nima, saj nismo roboti? Saj tudi roža če jo ne zaliješ, se posuši. Nasvet s strani psihiatrinje sem dobila, da moram dojemati delo oz službo, da naredim in grem, ko zaprem vrata službe pozabim na stvari. Super, če bi to zmogla, tudi nebi iskala pomoči….ampak jaz tako ne morem funkcionirati, da imam vseh 8ur občutek, da sem samo sredstvo za večanje dobička lastnikov, da je moje delo nepomembno in posledično tudi odnos do mene tak. V zasebnem življenju nimam takega občutka, res pa nimam nekih dobrih odnosov s svojo in partnerjevo družino (alkoholiki), prav tako nekih dobrih prijateljic, na poslovnem področju se pa ne znajdem, grozen mi je občutek, da sem ves čas v vojni. Ves čas s prstom kažejo name, da mi oni nič nočejo, pa sploh ni res, delo kar nalagajo (tudi v prejšnjih službah).Sedaj ko sem na bolniški sem dobila občutek češ da kako je lahko vsega preveč, saj nič ne dela…ironično, samo tako vodstvo vidi. Kljub opozorilom in sestankom, da ne bom več zmogla dolgo tako, sedaj ko je do tega prišlo, sem ‘čudna’ oz jim ni jasno kako, res pa sem šele kratek čas v tej službi in trenutno tudi zaradi otrok nisem v taki formi kot sem bila včasih in imam hkrati še občutek slabe vesti do delodajalca. Ne vem, ne znajdem se, izgubljena sem v tem svetu, prestrašena, pa tudi naveličana že vsega, ne da se mi več živeti, ne vem več v kaj verjeti in za kaj se še truditi, strah me je, da bom odkrila da je v meni problem, hkrati pa se trudim in ne znam drugače. Kot nekakšna osebna kriza, kako ven iz tega?

Spoštovani,

dobro vas razumem. Opisujete zgodbo podobno zgodbam številnih klientov, ki se obračajo na svetovanje zaradi težav s prekomernim izčrpavanjem/izgorelostjo. Na podobna vprašanja sem že odgovarjal na forumu Izgorelost:
Izgorelost
Predlagam, da pobrskate po tem forumu, boste hitro našli podobna vprašanja in moje odgovore. Mislim, da se kar nekaj vprašanj tam vsaj v določenem delu ujema z vašim. Sem okvirno tudi odgvarjal “kako ven iz tega?”. Npr. tukaj: https://med.over.net/forum/tema/izgubljena-3544271/ Če boste imeli dodatna vprašanja, kar dopišite in bom odgovoril.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Pozdravljena,

Povsem razumem o čem govoriš, sem šla tudi sama skozi to. Trenutno nimam časa opisovati svoje izkušnje, ampak ti želim povedati, da sem sama zelo dolgo zavračala zdravila, dokler ni vse skupaj postalo nevzdržno, potem sem se odločila za antidepresive.

Ta odločitev mi je res spremenila življenje na boljše, potem sem končno našla moč in voljo, da sem spremenila tudi način življenja in miselne vzorce, kot ti svetujejo ostali.

Čutila sem, da ti moram to povedati, vćasih ne zmoremo vsega sami.

Pozdravljena Razumem te,

hvala za vašo izkušnjo. Sama sicer že jemljem AD že skoraj pol leta in ne opazim bistvenega izboljšanja, razen tega, da so prenehale bolečine po telesu, volja do življenja se je malo vrnila, nekaj časa sem boljše funkcionirala in lažje sprejemala odločitve….ampak ta huda utrujenost, ta pa ne mine, kljub počitku. Imam občutek kot da so me AD nekako ‘umetno’ dvignile, in sem nadaljevala izčrpavanje sebe in so se zadeve poslabšale, zato resno razmišljam o opustitvi. Veliko sem brala na temo izgorelosti, kot mi je g.Uroš napisal in se res najdem v velikih primerih, zato sem sedaj še toliko bolj prepričana, da gre za izgorelost in da bom morala okrepiti del sebe, sploh samopodobo.