Pozdravljeni

Rada bi vam opisala mojo situacijo in vas prosila za nasvet kako naprej….

s partnerjem se poznava že 8 let imava tudi 2 prekrasna otroka, ki ju imava oba zelo rada. Problem je ubistvu nastal kakšno leto nazaj,… sprejel je službo na vodilnem položaju državnega podjetja, posledično to prinese veliko dela in nadur, torej se med tednom vidiva skoraj redko saj imam jaz od 7-8h zvečer čas ko nekako pripravljam otroka za spanje, on pa je ponavadi po 8h zvečer že zelo utrujen za kakršn koli pogovor ali pa nadaljuje delo v svoji domači pisarni. Nekako sva se oddaljila in se sploh ne poznava več, vikendi ki jih preživimo skupaj so redki ker ima ponavadi kakšne službene obveznosti, ostane nam mogoče kakšna nedelja pa še takrat se ponavadi spričkava za čisto brezvezne stvari. Za otroka praktično skrbim sama no razno tega da jih zjutraj pelje v vrtec jih zelo malo vidi mogoče zvečer kakšne 30 minut ko večerjajo. Poskrbim od A do Ž za stanovanje, gospodinjstvo, hodim v službo, da ima vedno v omari obleke iz čistilnice in povrhu sem postala še “hišnik”,… nekako mi zmankuje moči, volje, nimam časa zase,… ko mu omenim da bi kam šla, mi reče da naj pokličem varuško (starši najini so oddaljeni nekje 100km), ker ma on ravno nekaj v službi (ampak uno nekaj v službi bi komot prestavil) Dobivam občutek kot da sem/smo mu odveč in da mu služba pomeni 90% čeprav po drugi strani vem da brez otrok bi težko preživel, brez mene bi verjetno lažje saj bi moja opravila dnevna verjetno prevzela njegova mama (namreč je nesamostojen). Nevem če si sploh pravilno predstavljam družinsko življenje, prej si predstavljam mati samohranilko. Verjetno je tudi problem denar, ni ga premalo, verjetno je problem ker ga je trenutno nekaj več saj ima dobro plačo. Privošči si veliko in samo razmišlja kaj bi še imeli, pa tudi če ne rabimo. To recimo me zelo moti, saj jaz nimam šefovske plače, zato si tudi ne privoščim toliko stvari rajši kupim otrokoma kaj kot pa sebi. Kadar mu rečem da kaj rabim mi vedno reče da vse imam, ja imam ampak nimam dejansko tisto kar potrebujem in to je njega. Hočem pač da je moški, da mi nekako da vedet da sem ženska ker nevem, ampak rabim pozornost, ljubezen… nisem stroj in nemorem biti intimna z njim kadar to reče ker nekako me je minilo vse skupi. Letos spomladi sva se odločila da bi se v aprilu poročila, zdaj pa me resno skrbi da bom prva nevesta ki bo pred oltarjem rekla NE. nevem kako naj rešim krizo, kadarkoli se hočem pogovoriti se skregava ali pa jaz govorim on samo nemo posluša potem pa reče “nevem kaj naj ti rečem vedno je problem v meni, nikoli v tebi, če ga pa ni ga pa narediš” in zaspi. Psihično in fizično sem zmatrana ker služba, otroci, popoldan jih razvažam enega na klavir, drugega na plavanje (če slučajno kakšen dan kakšnga ne peljem mi teži da to ni dobr za otroka da morta bit aktivna in 300 drugih razlogov) in povrhu še ponoči se učim ker sem tik pred zaključkom magisterija, čez dan se sekiram ker bi najraje popokala kufre in šla domov ampak potem pomislim na otroka in kako bi bilo če bi si mogla deliti otroke… res ne vem kako naj rešim vse skupaj do aprila…ali mislite da je z mano kaj narobe da je preveč če hočem da je vsaj vikende prisoten z nami da se ukvarja z nami in ne da gleda 18ur na dan v računalnik ali tv, da tudi jaz dobim pozornost in kakšno lepo bedsedo v vzpodbudo in ne samo kaj je treba še narest oz. peljat nekam in pripeljat od nekje??? Ali je pač takšno življenje direktorjeve žene?? res ne vem pri čem sva…

Spoštovani!

Mislim, da je skrajni čas za ukrepanje! Vaša družina je podlegla sodobnemu tempu življenja, ki bolj ali manj izključuje srečno družinsko življenje in preživljanje kvalitetnega skupnega časa. Človek si pač mora priznati, da je nekje meja zmogljivosti in tam potegniti črto. Spremeniti način življenja, da bi vzpostavil bolj pristne in zadovoljujoče odnose. Če to pomeni, da se boste morali odpovedati določenim obveznostim oziroma jih prestaviti na kasnejši čas, vzemite to v zakup. Pretehtajte, kaj je več vredno in se o tem pogovorite s partnerjem.
Ste že kdaj razmišljali o delu s krajšim delovnim časom? Glede na to, koliko obveznosti imate ter da ste materialno dobro preskrbljeni, bi bilo to smiselno. Tudi partnerju verjetno ne bi bilo treba delati vsak dan od jutra do večera. Morda bi si vsaj vikende zorganizirali tako, da bi bili čim več skupaj, šli na kakšen izlet itd, računalnike in tv-je pa pustili “počivati”.
Nikakor se ne sprijaznite z usodo, da je tako pač življenje direktorjeve žene. Direktor bi moral vedeti, da je poslovna sreča pogojena tudi z urejenim, srečnim družinskim življenjem.

Lepe praznike!
Suzana Gliha Škufca