kriza
Kje naj začnem?
Dolga leta sem se odrekala svojim željam in potrebam, se spreminjala in prilagajala, prenašala očitke in kritike. saj je bilo tudi lepo, imava 2 otroka, prelepo stanovanje in dolgo zgodovino. Ampak sedaj se je v meni nekaj zalomilo. Ob daljši odsotnosti sem spoznala, kako lepo je biti jaz. Zdaj stojim pred odločitvijo – postaviti nove temelje za staro zvezo ali prekiniti in na novo zaživeti?
Iz napisanega vidim da se ti je med to “daljšo odsotnostjo” nekaj ZGODILO… Ja, v vsem drugem si povsem primerljiva ženka z drugimi (tudi moškimi), vprašanje pa je koliko te je vse skupaj “potegnilo”… Iz tega boš naredila sama vse nadalje poteze, tako da – tukaj znajo biti odgovori kar pestri. In ne pričakuj samo pozitivnih…
In za vse tisto hudo prej, je bil kriv ON?
Jaz bi razmislila v drugo smer. Zakaj sem dovolila, da je nekdo tako ravnal z menoj? Kaj pa je bilo v tej dolgi zgodovini pozitivnega? Kako se je pa on počutil? Sem sama izbrala vlogo žrtve ali mi jo je vsilil nasilno? Kako me je on občutil kot labilno in prilagodljivo osebo? Kaj je on občutil ob daljši odsotnosti? Se mi je zgodila tretja oseba ali le spoznanje, da prej nisem bila jaz? Kje je moja samozavest? Kakšni pa so moji odnosi s starši? Kakšne spomine imam na njih? So me tudi starši vodili? Že takrat nisem bila jaz, ali je za vse to res kriv ON?
Lp
Če si ga prevarala na daljsi službeni poti mu to priznaj in če si se v tem našla, bodi poštena do sebe in njega ter odidi. posledice ne boš nosila samo ti, posebno, če te mož ljubi, bo hudo prizadet. Pa otroci, saj ne mižijo in ne sedijo na ušesih. Tvoje življenje je samo tvoje, toda ne 100% saj si del sebe že dala možu in otrokoma. Torej nisi sama. Godljo si pa sama skuhala. Problemi se rešujejo s pogovorom, ne pa z varanjem. Še živali so bolj zveste kot Slovenci in Slovenke. Pa samo milijon nas je….je pa res, da je več žensk, zato moški lahko izbirajo.
Ja, saj. Glavno vprašanje je itak, zakaj sem vse to dovolila. pravzaprav sem krmilo svojega življenja le redko vzela v roke, zdaj pa vidim, da je moje življenje daleč od tistega, ki si ga želim. O nasilju ni govora, so kvečjemu take fine psiho igrice. On je od mene popolnoma odvisen, oziroma mu je potrebno imeti me in imeti me pod kontrolo. Pred prvo krizo se je to kazalo kot ljubosumje in jaz sem opustila druženje, zavoljo miru. (Vem, narobna odločitev.) Kaj je on občutil ob moji daljši odsotnosti? V glavnem nejevoljo, ker me ni, ker ni nikogar, ki bi ga potreboval. In vsak najin telefonski pogovor se je prelevil v kreg… Skratka, ne, za vse sploh ni kriv ON, in tudi ta potreba biti zvesta sebi se ni rodila kar tako v en dan. Počasi, že nekaj mesecev, premišljujem o tem. Pravzaprav se je začelo s tem, da sem na njegovo nezadovoljstvo s sedanjo službo začela iskati novo in ob tem spoznala, da želim zamenjati službo le, če bo tista druga ustrezala meni. Ne želim biti nezadovoljna v službi le zato, da bo mož srečen. Zdaj se trudiva oba, vendar ne razume, da mislim in ukrepam v skladu s svojo glavo. Predvsem so najini pogledi na družino drugačni, od odnosa pričakujeva različne stvari. Vsekakor ni vse črno belo.
Cec, prav zato pišem sem, da vidim zadevo z večih zornih kotov. Saj v resnici božanje ne pomaga, mislim so potrebni izzivi 🙂
V življenju sta dve poti. Človek lahko živi sam ali pa se poveže v partnerski odnos. Očitno si izbrala drugo pot in ta pot je od vaju zahtevala žrtve, odrekanja in srednje poti. Za oba. Sicer ne vem, kaj se ti je zgodilo ob daljši odsotnosti in kako jo je sprejel tvoj partner, a glede na to, da praviš, da je potreboval, da ga nekdo potrebuje, se slisi kot clovek, ki rad daje, ki rad skrbi za nekoga in morda se je obcutil ob tem, ko te ni bilo nemočen in je iz tega izvirala nejevolja.
Kar se tiče službe, jo nikakor ne zamenjaj, ker on tako hoče, ker je to povsem tvoja odločitev, tvoja izbira. Zakaj pa hoče od tebe, da sploh zamenjaš službo? Premalo denarja? Čudni urniki?
Za partnersko zvezo si se odločila, ko si bila sama in svobodna in očitno je, da se ti je zdel partner takrat vreden tega. Zdaj svojo odločitev daješ na tehtnico a zdaj nisi več sama – zdaj imaš (kot sama praviš, čeprav je vrstni red malo nenavaden) 2 otroka, prelepo stanovanje in dolgo zgodovino. In imaš partnerja, ki te verjetno ljubi. Mislim, da od človeka ne moreš biti odvisen, lahko pa se nanj zelo navežeš. Verjetno ima tudi on svoje stvari in svoje prijatelje in ne čaka doma vsak dan samo tega,da ti prideš domov.
Seveda je opcija, da zaživiš na novo, ploh, če si pripravljena zapustiti vse, kar si si ustvarila, a vendar ne bi bila zmedena, če ne bi dvomila o tem, da odideš. Karkoli pa boš naredila, naredi takrat, ko boš 100% prepričana v svojo odločitev.
Vprašaj se, kaj se ti je zgodilo v tvoji odsotnosti in zakaj si tako reagirala. Včasih pravimo “Daleč od oči, daleč od srca” in v tvojem primeru to morda drži. Ali pa te je odpeljala le ta tvoja odsotnost, ko si izgubila stik z realnostjo.Vprašaj se, kako pojmuješ družino in kako jo on, kaj pričakuješ od odnosa in kaj on? Je ljubezen ali je ni. Ker kjer je ljubezen in kjer je volja, tam je tudi pot. Odločitev pa je vsekakor tvoja, le rezultate boste nosili vsi.
Joj, nekateri pac morajo takoj pomisliti na najslabse…ce si polona70 imela slabe izkusnje, se ne mores vseh obsojati. zenska prosi za nasvete, ne obsodbo. sicer pa se vsaka stvar zgodi z razlogom in je ocitno potrebna, da lahko gre clovek naprej. ce pa ji je varanje odprlo novo pot v zivljenju, potem pac potegnes pozitivno iz tega. ni bilo fer do nikogar, ampak zvoniti po toci je prepozno.
zmedika oprimi se novega, ce se cutis bolj polno, ne prepusti se strahu pred neznanim, ce te moz ne razume, potem bos pri svojem napredovanju skoz naletela na neodobravanje. ce sam ne vidi napak v odnosu, potem ne bo nic boljse, ko se bos postavila na svoje noge, pa ga tako ne bos vec potrebovala…nekoga, ki te custveno razvrednoti, da ostanes z njim, ker si kao boljsega ne zasluzis.
pa vse najboljse
Joj ženšče, dobro razmisli, kaj počneš. Sama sem prepozno ugotovila, kaj sem naredila, ti imaš še vedno šanso. Moja življenska zgodba je podobna a vendar tako zelo različna. Od nekdaj sem vedela, kaj hočem v življenju početi in kaj želim doseči. In pri tem sem si ostala zvesta. Zaradi neredne socializacije z “normalnimi” ljudmi, ki so živeli življenje, sem težko dobila fanta, kar pa nikoli ni trajalo. Živela sem samo za svoj uspeh in pri tem odrinila vse, kar mi je prišlo pred noge. In sedaj pri svojih 44 letih, ko sem dosegla vpliv v strokovnih krogih, ko se lahko ponašam z magistrskim nazivom in trenutno s skoraj enako zagnanostjo delam na doktoratu, ob večerih žalostno ugotavljam, kako sem sama. Cele dneve sem ostajala v službi, nadlegovala ljudi, ki imajo doma družine in jih čakajo otroci, žene, možje, da so delali po 11 ur na dan samo zato, ker jaz nisem imela nikogar, ki bi me doma čakal. A sedaj, ko sem se začela tega zavedati, sem to opustila in raje mrzlično iščem nekoga, ki bo vse to upal in želel z mano deliti, saj mi bijejo zadnje minute. Zapomni si nekaj – na osmrtnici ne bo veliko pisalo o tituli, niti, kaj si dosegla v življenju. Na osmrtnici bo pisalo le: žalujoči mož in otroci bomo našo mamico pospremili na zadnjo pot. A takrat bo prepozno tudi zate. Zdaj še ni.
Jaz se vedno bolj nagibam k ločitvi. Pogovarjava se še pa še, vendar rabim svoj čas. Potem mu iskreno povem, da še nisem odločena in še kar sili, naj mu povem, kam vse to gre. Šla bova tudi do kakšnega strokovnjaka, samo zdaj so vsi na dopustu. Potem pa sem spoznala, da v meni ni pravih čustev do njega. Vem, da je to vse skupaj eno sranje, pa kaj čem zdaj? Prevzemam odgovornost za to, kar je bilo in za mojo dosedanjo nemoč, zdaj pa moram biti močna. On pa me noče izgubiti in bi se 100% spremenil… A iz svojih izkušenj vem, da to ne more pomeniti sreče.
Naj povem še svoje mnenje. Bila sem v podobni situaciji, le, da sem se jaz poleg vsega še zaljubila v sodelavca, kar je bilo proti vsem mojim načelom – namreč sodelavec in še poročen po vrhu. Naenkrat se mi je zdelo doma vse grozno, moj mi je šel v vseh pogledih na živce in komaj sem čakala trenutke, da sem bila sama. In ko vse skupaj več ni šlo, sem predlagala ločitev, saj pritiska nisem več vzdržala, četudi sva s sodelavcem prekinila, ker sem hotela iz vsega skupaj s trezno glavo. Misila sem, da to zares hočem, da se hočem končno osvoboditi, a ko sva prišla do tega, da sem doma zlagala stvari v škatle, ko mi je pomagal, ko sva bila že vse zmenjena, me je zlomilo. Imela sva vse, naenkrat nisva imela nič več. Hotela sem nazaj a nisem vedela, kako naj to storim in hkrati ohranim vsaj kanček dostojanstva. K sreči, čeprav je izvedel za mojo afero, je isto hotel moj mož. Zdaj je od tega dve leti, moram reči, da sva oba srečna (vsaj mislim), da se je tako razpletlo. Pričakujeva drugega otročka. Upam, da se srečno izteče tudi za vaju.
Zmedika, mislim, da razumem, kaj se dogaja. Tudi jaz sem se zaradi moževih muh in ljubosumnosti popolnoma spremenila – in izgubila. Zdaj se ločujeva in ne morem verjeti, da sem se mu pustila tako zmanipulirati. On se ni zaljubil vame z vsemi mojimi napakami in odlikami vred, temveč v neko idealizirano podobo ženske, kakršno bi si želel imeti. In potem sem se jaz zavoljo ljubega miru skušala prilagoditi tej sliki.
Zdaj se sprašujem: PA KAKO SEM MOGLA BITI TAKA BUDALA?
Spet navezujem stike s starimi prijatelji in prijateljicami, ki sem jih zanemarila, ker možu pač niso bili simpatični. In sem tako srečna, da jaz spet postajam jaz. Zelo fajn občutek. Po desetih letih!
Je tudi tebi tako, kot je bilo meni? Bi lahko tako živela 50, 60 let? Si srečna?
Mislim, da nadaljuješ tukaj in nimaš kaj izgubiti.
Bodi pač, kar si, če bo ta “nova oseba” preveč za tvojega moža, bo imel dve možnosti, ali kaj spremeni pri sebi tudi on, ali pa ne. Druga možnost bo verjetno prinesla ločitev.
Mislim tudi, da je neka odvisnost med partnerjema logična, saj vpliva eden na drugega. Ko je pa govora o psihičnih igricah in podobnem, pa je nivo odnosa tak, da ne dopušča bližine, zaupanja, občutka pripadnosti, zavezništva! Tako, brez vsega tega si že živela, kajne?
Torej, ko si se približala sebi, boš težko prenašla odnose z ljudmi, ki so daleč sebi in tebi.
Kaj misliš?
Moja žena je bila že dolgo nazaj preveč zame in to sem ji pokazal na ne vedno lep način, kar je pripeljalo do tegale sranja. A od takrat je preteklo že veliko vode pod Savskim mostom in vem, da sem od takrat odrasel, kot je odrasla najina zveza. Želim, da bi bila moja žena lahko srečna z mano in mislim, da ji to srečo lahko pomagam najti in jo z njo deliti. Če bo srečna ona, bomo srečni vsi štirje. V to sem prepričan.
Zmedika, ne trudim se zato, da bi prevagal tehtnico; vse, kar počnem, sem jaz in je tisto, kar čutim do tebe, do naju.
Se mi je zdelo, da je zgodba nekam znana….
Zdaj, v drugem krogu pa se oba potrudita na novo spoznavanje in zbliževanje, če bo volja, seveda!
Očitno sta oba preveč “obešala se” drug na drugega, iskala napake v drugem, premalo pa se je vsak od vaju posvečal sebi, svojem zadovoljstvu.
Ni partner kirv, da ti ne veš kaj bi, ni partner kriv, da si ljubosumen, ni partner kriv, da mu ne zaupaš….kriv je vsak sam, ker ima prevelika pričakovanja, katerim sam nikoli ni bil kos.
Partner se ne more spremeniti, spremenš se lahko sam, s tem, da sprejemaš partnerja kakršen je in ga ne skušaš sam oblikovati!