KRIVDA, KI JO POGOSTO OBČUTIJO STARŠI,KER JE NJIHOV OTROK ZAPADEL V MOTNJO HRANJENJA

KAJ JE KRIVDA?

Krivda je tesno povezana z našo vestjo, ki nam pove, da se naša dejanja ne skladajo z našim moralnim kodeksom (kaj je prav, za nas). Krivda ima moč, da nas opogumi, da na novo pogledamo svoja dejanja. Krivda in sram se včasih prepletata, kje pa je razlika? Sram se nanaša na našo osebo. Krivda pa na naše vedenje, dejanja in misli.
Sram je vedno negativna ocena sebe. Krivda je lahko poziv vesti, poziv k poštenosti, po drugi strani je lahko tudi past, ki zagovarja brezdelje in nemoč. Glavna razlika med sramom in krivdo je v tem, da krivda omogoči učenje na napakah, pri sramu pa se ne naučimo kaj prida.
Oseba, ki čuti krivdo pravi:«Dober človek sem, čeprav moje ravnanje ni bilo dobro. Kaj lahko naredim, da bom popravila to napako? Kako bom ravnala naslednjič?
Človek, ki ga je sram pravi: »Joj kako sem se osramotil/a. zdaj mislijo, da sem neumen/-a. Najbolje bo, če na vse skupaj pozabim.« V tem primeru se nič ne naučimo.

KAKO OBČUTIMO KRIVDO?

Velikokrat pravijo, da je krivda bridka in da jo lahko občutimo kot izjemno ostro,…. Lahko opazimo tudi ponavljajoča fizična dejanja: povešen pogled, izogibanje pogledu, povešena glava, bolečina v želodcu… Značilne so fantazije – vrtimo si razne scenarije svojih prestopkov in skušamo to in ono spremeniti.

Krivdo moramo jemati kot sredstvo za popravljanje smeri in ne kot kazen.

Motnje hranjenja so posledica različnih dejavnikov – bioloških, socialno kulturnih, družinskih, osebnostnih in določenim sprožilcem (izguba službe, selitev, zavrnitev v ljubezni, perfekcionizem posameznika, smrt bližnje osebe, razpad zveze, vpis v šolo, travme, zlorabe). Vse to skupaj sproži razvoj motenj hranjenja. Vpliv staršev in družinskega okolja je le eden izmed mnogih faktorjev, ki prispevajo k motnjam hranjenja. Razvoj motnje hranjenja izhaja bolj iz tega, kako se otrok nauči reševati svoje težave in kako ravna v odnosu do drugih in v svoji družini. Resnica je, da oseba z motnjami hranjenja ni dobila občutka varnosti v svetu in v lastni koži. Ni se naučila kako poskrbeti zase enakopravno z drugimi.

Starši niso povzročili razvoja motenj hranjenja pri svojem otroku, so pa lahko doprinesli k temu. Pomembno je pogledati kakšen je bil lahko nezaveden prispevek staršev k razvoju preddispozicij za nastanek motenj hranjenja. Potem pa to komunicirati tudi z otrokom – preveriti napačno razumljena sporočila, ki jih je otrok ponotranjil, jih razložiti otroku in ga podpreti v njegovih poskusih za spremembo.

Čeprav se usmerjamo v preteklost svojega življenja in obžalujemo določene stvari, da jih nismo naredili drugače, je pomembno tudi spodbudno gledati v prihodnost in na bolje.

Skrbi me, ker se 13 letnemu sinu čustveno življenje vrti samo okoli hrane, natančneje posladkov.
Začelo se je nekako pred leti z velikim apetitom, nadaljevalo s prenažiranjem v šoli, sedanja oblika pa so kraje sladkarij v trgovinah in/ali kraja denarja staršem in posledično zapravljanje za sladkarije, saj žepnina ne zaleže več. Njegov odnos npr. do kosila bi opisal kot ljubezenski. Tako ljubeče in nežno ga poje, da meni postane slabo! V to prenažiranje in krajo je potegnil tudi manjšega brata, ki ima sedaj prav tako lastno Željo po prigrizkih.
Ali je to MH ali kaj drugega?
Kako naj starš razen restriktivno in pogovorno še deluje, če to ne pomaga?
Na koga naj se obrnem v LJ oz. KR?

Pozdravljeni, Pavel1111!

Vse kar opisujete, nakazuje na to, da gre za motnjo hranjenja. V vsakem primeru pa gre pri vašem sinu za stisko, ki se odraža skozi hrano.

Veseli me, da iščete pomoč, saj jo vaš sin gotovo potrebuje. Na vprašanje kako naj starš deluje ni enostavnega in enoznačnega odgovora. Glede na vašo pripoved sklepam, da se vaš sin zateka v hrano iz stiske in se z njo potolaži, ko je vznemirjen. Hrana mu kot kaže predstavlja tolažbo in prijateljico, sredstvo, s katerim pomiri svoje telo. Mogoče lahko navedem za primerjavo kajenje, ko se kadilec pomiri, ko pokadi cigareto. Lahko si celo sam sebi prepove kajenje, vendar če ne najde drugega načina za pomirjanje, mu to ne bo uspelo. Vaš sin tega ne počne, da bi se upiral vam, ampak zato, ker ne zmore drugače. In kot kaže potrebuje vedno več tega in je v vedno večji stiski.

Kot starš boste zelo veliko naredili, če se vključite v družinsko terapijo, v kateri bo vsem vam dana možnost drugačnega razumevanja, kaj se dogaja in kako ravnati. Vsekakor pa priporočam vaši družini vsaj neko obliko strokovne pomoči, saj kot sami pravite, v tej točki ne najdete izhoda. Ko se zapletemo v svoje vzorce, je težko videti pot ven in takrat nam lahko tretja oseba pokaže nekaj, kar sami vsakič vedno znova spregledamo.

V družinsko terapijo se lahko vključite tudi v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA (prej pokličite na 01 425 03 38 v času uradnih ur, sreda ali četrtek, med 13.00 in 14.00), kjer ste vabljeni na brezplačni pogovor in se podrobneje seznanite z načinom dela, v Kranju pa nudi družinsko terapijo Terapevtski center Krog.

Vse dobro,
Vesna

Pozdravljeni
všeč mi je da ste odprli to temo o občutkih, s kateri se bori tudi starš, čeprav vem da je otrok tist, ki ima še večje občutke krivde, …
Tudi sama se soočam s tem. Hčerka je šla najprej čez obdobje An zdaj Bul, in vsako jutro ko vidim pult poln ostankov hrane iz njenega nočnega pohoda hranjena se mi para srce, težko mi je ko vidim njo da trpi, ko se zjutraj zbudi z občutki krivde, jeze… jezna sem nase, ker tega ne znam preprečiti in ji pomagati.
Sploh ko po sobi najdem ostanke praznih škatel piškot, sladkarij s katerimi se prenajeda ko je sama.

1x mesečno obiskuje družinsko terapevtko, sicer pravi da se ji zdi brez veze, da nima nič potlačenega v sebi, jaz pa bi ji rada dopovedala, da je samo to verjetno prava pot za spoznanje sprožilcev.

Delamo na tem, da si popoldneve zapolni z aktivnostmi ki jo veselijo in ob katerih tudi sama pravi da pozabi na težave s hrano, kar mi je všeč.
Skrbi pa me ker se že 2 leti kljub hospitalizaciji in ambulantni obravnavi nismo približali vzroku.

Morda bi bilo dobro mnenje tudi katerega od staršev kako so ravnali v takih situacijah in otroku kar se da najbolje pomagali in stali ob strani, saj vem da to najbolj potrebujejo. Težko pa je ostati nasmejan in izkazovat ljubezen ko v tebi vse trepeta iz strahu za otroka…

Morda priporočate kakšno dobro knjigo..

hvala in lp

Spoštovani,
dobro ste opisali, kako vam je in lahko si predstavljam, kako težko vam je, ko gre hčeri le počasi na bolje, saj okrevanje traja in traja.
Bi vas vprašala, kako to, d a hodi na terapijo le 1x na mesec, če se stanje ni izboljšalo kaj dosti? Po naših izkušnjah je dobro obiskovanje terapije tedensko, ali vsaj na 14 dni. Ali ste vi vključena, mogoče celo vidva oba z očetom, kot starša nekam v terapijo oz. pomoč?
Drugače pa vam lahko priporočam knjigo “Ne stopajte več po prstih”, ki sicer govori o problemu mejne osebnostne motnje, a veliko govori o bližnjih pri tej duševni bolezni oz. motnji.
Res bi vam priporočila, da si poiščete pomoč tudi zase, d a najdete energijo za početi nekaj, kar vas vsaj malo razvedri in sprosti, lahko pa si še 1x preberete tekst s priporočili za bližnje.

Če rabite, pa se še oglasite! S pozdravi,

Ana Ziherl

“Ga. Krpica”, če želite me lahko kontaktirate po mailu [email protected]
Sem mama, ki je šla skozi leta motenj hranjenja skozi najrazličnejše občutke in faze. “Skozi” različne terapevte in metode terapij. Pri hčerki smo “našli” vzrok in zdaj zdravimo posledice.
Lep dan vam želim

Spoštovani!

prosim za pomoč verjetno mi bo lažje že to da nekomu sporočim svojo stisko, prav vesela pa bi bila , da bi mi kdo lahko svetoval.Kako se naj obnašam do odrasle hčere, ki je dopolnila 21 let in ima motnjo hranjenja/ anoreksija. Sama sem že lani odkrila da to ni navadno hujšanje saj je v dobrem letu prišla iz 65 kg na dobrih 40. Ko pa jo je zapustil fant s katerim je bila skoraj 4 leta in poznanstva z njim približno skupaj 6 let, pa sem zahtevala in ugotovila, da nekaj tukaj le ni v redu in potem se je odločila za odhod k zdravnici ter dobila napotnico za zdravljenje. Sedaj hodi na terapijo približno na 14 dni . Pišem bolj zato, da bi jaz lahko delovala tako, da je ne pahnem v še večje stradanje, ker me že to zelo boli ko vidim kako malo sploh je, potem , pa se še jaz počutim kot ujetnica in ne vem ali sploh naj jem ali ne . Vem da je to zelo težka tema, poleg tega da sem še brez službe je že to zelo težko in res ne vem na koga se naj obrnem. Ali sploh lahko kako vplivam na njo, vidim pa do noče nobene moje pomoči.

Hvala za odgovor

Spoštovani,
tudi vam se moramopravičiti,ker mi je nekoliko nagajalo odobravanje novih sporočil na forumu in ste z daljšim (že skoraj nespodobnim:( zamikom pričakali odobritev vašega pisma in odgovor).

Torej, veseli me, da ste se javili, saj bližnji navadno resno trpijo,ko zboli otrok za MH. Še toliko bolj,če ne želi pomoči.tudi če je odrasel, kot je pri vas vaša hči. A ni vse izgubljeno in nekaj reči je, ki jihlahko naredite. Več si lahko preberete na naši spletni strani: http://svetovalni-svet.si/motnje-hranjenaja/za-starse/ ali pa npr.katero od knjig na to temo: Lačni razumevanja ali Pojedla sem anoreksijo.

Če pa na kratko nanizam, kaj lahko naredite:
[list] pogovarjajte se s hčero,kar vas zanima,vprašaajte (a prenesite tudi ne, če o nečem noče govoriti)
[list] vprašajte,kaj ona misli, da bi ji morebiti pomagalo,da je v vaši moči[/list]
[list]povejte ji,kako se počutite, včasih pa ji povejte tudi kaj osebnega o sebi[/list]
[list]razmislite, ali lahko kdaj kaj skupaj počnete (npr. sprehod,obisk koga…),ampak če noče,tudi nič hudega, saj je mogoče v fazi, ko predeluje kaj v zvezi z odnosom z vami, pa rabi odmik[/list]
[list]povejte ji, da jo imate radi in kaj cenite pri njej[/list][/list]

Vsake toliko časa ponovite kaj od naštetega, seveda pa upam, da se vajin odnos in komunikacija izboljšata. Če pa potrebujete osebni razgovor, se javite – lahko tudi na naše društvo…

starši SO krivi!!! še posebi zakompleksane mame, ki svoje komplekse zdravijo na lastnih otrocih. Potem, ko se iz spleta okoliščin pri otroku sproži bolezen – motnja hranjenja, je pa cel halo, češ kako je to mogoče, potem sledi neodobravanje, obsojanje in obtoževanje, da otrok svoje probleme igra, si izmišljuje oziroma išče pozornost. Otrok se posledično zapre sam vase in kakršnokoli potencialno obliko pomoči zavrača. Potem spet presenečenje staršev ”le kaj je narobe s tem otrokom”, ne da bi se zavedali, da so s svojimi glupimi kompleksi in zafrustriranostjo največ pripomogli h otrokovemu kriznemu stanju.
”katastrof je več”. Od tega, ko zakompleksana mama hčerki leta in leta prigovarja naj ne je tega in onega, ker to redi, naj telovadi, da se ne bi zredila, naj ne je po 18h zvečer, ker to povzroča debelost, je obsedena s tehtanjem vpričo otroka in podobne bedarije, do tega, ko otrok po več letih trpljenja sam izrazi željo po pomoči in ga starši zavrnejo z razlogi kot so: ne išči pozornosti, ne izmišljuj si problemov, tvoji problemi so namišljeni, je veliko ljudi s hujšimi problemi kot so tvoji in podobne grozote. Od tukaj pot spet vodi v veliko različnih smeri. Ena izmed najslabših je ko otrok naredi samomor/poskus samomora. Sledi spet šokin začudenje v smislu, le kaj se je zgodilo, saj ni imel nobenega problema. A pred tem ga nihče 10 let ni želel sliašti ali pa so ga vedno znova utišali ipd ipd ipd. Če se otrok mogoče prostovoljno odloči za zdravljenje mora poleg motnje hranjenja zdraviti še zamero do prfu*njenih staršev. Ker to ni lahko. To so težke stvari.
Zato starši in še posebi z lastno težo zakompleksane mamice ..STE SOKRIVE! Priznajte in sprejmite že enkrat to in naredite kaj v tej smeri v dobro svojih otrok. Lp

Draga “jezna jagoda”,
si nam dala misliti s precej ostrim mnenjem o krivdi staršev pri motnjah hranjenja.
Moram dodat svoje mnenje, v katerem pa se nočem skriti za suhoparnim pomirjujočim tonom, češ “nihče ni kriv” in nima smisla razpravljati o krivdi.
Ker srečam precej zgodb o družinah pri motnjah hranjenja, tako neposredno “obolelih” kot tudi staršev, menim, da so si te zgodbe zelo različne – vsaka družina je drugačna in vsak splet dejavnikov, ki vplivajo na nastanek motnje hranjenja pri nekom, je drugačen.
Ja, vedno gre za preplet dejavnikov, večina tudi za vpliv življenja v neki družini, ki “pripomorejo” k razvoju motnje hranjenja. A spoznavam precej staršev, ki resno vzamejo motnjo hranjenja pri svojem otroku, ki hočejo pomagati. Nekateri so v želji opremiti otroka za “ta nori svet” opozarjali tudi na zdravo prehrano, ne preveč hitre hrane ali sladkarij, drugi so spet zaradi svojih zdravstvenih težav podvrženi neki dieti. Težko je v poplavi priporočil in osebnih situacij ali prepričanj staršev ohraniti zdravo mejo. In tudi tako je, da ravnanja in besede staršev glede hrane drugače vplivajo na vsakega otroka.
Se pa strinjam, da je starševstvo velika odgovornost, ki terja tudi razmislek o sporočilih ki jih kot starš daješ otroku tako glede hrane kot postave in telesa, gibanja in počitka, užitka. In da kupi omejitev in svaril pred sladkarijami vse povprek niso vse, kar je potrebno za zdrav odnos do hrane, to vsekakor.
Po drugi strani pa raziskati, koliko so starši ‘doprinesli’ k razvoju motnje hranjenja svojega otroka, je težka naloga že za tiste, ki dobro poznajo posamezno zgodbo, tako da se ne strinjam s posploševanji.