KRIVDA
Življenje samo mi ni bilo naklonjeno, sedaj sem se odločila, da jaz ne bom naklonjena življenju.
Začelo se je pri sedmih letih. Ponoči me je klical k sebi. Govoril mi je, da me ima rad, da bom naslednji dan lahko šla z njim na delo, če bom naredila to, kar mi je govoril, da naj naredim. sram me je govoriti o tem, kako izgleda ko si te lasti človek, ki si mu ves čas zaupal. Ko sem postajala starejša sem se začela upirati in s tem stvari le poslabšala. Začel mi groziti, da bo naredil nekaj slabega moji mamici. K meni je začel prihajati z nožem in mi z njim grozil. Vedela sem, da mami ve kaj se dogaja, sama sem ji povedala, ko se je vse začelo dogajati, pa je rekla le, da se je tega bala. Tako so tekla leta v strahu, krivdi, jezi, sramu. Ponoči nisem morala spati, popustila sem v šoli, se izogibala ljudem, ker sem imela občutek, da vidijo, kaj se mi dogaja. Naredila sem poskus samomora. S tem sem opozorila nase. Stara sem bila 17 let, ko sem odšla v krizni center in od tam k novi skrbnici. Po treh letih sojanja, je dobil zaporno kazen, ki pa jo ne prestaja, ker je prosil za odlog, ki so ga odobrili. Zdaj sem stara 20 let, stvari, ki se mi dogajajo še kot posledica zlorabe so veliko bolj boleče, kot zloraba sama. Pretirano nezaupanje do ljudi, me sili, da dneve preživljam sama. Skrbnica, edina oseba, ki sem jo imela je umrla, pred štirimi meseci. Nikjer več ne čutim varnosti, sprejetosti. Vsak dan poskušam obvladovati svoja čustva, jih vedno znova potlačiti. Vsak na tem svetu je nadomestjiv. Ne zmorem več. Vsako jutro se prebujam v strahu, kaj me čaka. Nikoli ne vem, kdaj se mi bo zgodilo, da se mi bo iz spomina izbrisal cel dan! Dogaja se mi, da se za več dni ne morem vstati, ker ne čutim nog. Vem, da za vsakega, ki je preživel kakršno koli krivico obstaja pot, ki jo le ta izbere, da doseže svoj cilj. Sama sem se trudila z vso predanostjo in upanjem na to, da me čakajo boljši, lepši dnevi. Toda ni mi uspelo.
Pozdravljena!
Vesela sem, da si se kljub svoji bridki zgodbi oglasila in napisala svojo zgodbo. Vsi mi jo doživljamo vsak na svoj način. In naš način zgodbe nam je težak, brez izhoden, poln strahu, jeze in žalosti.
Predvsem pa verjamem tvoji zgodbi. Je še ena v nizu dolge vrste, ki čaka, da jo ljudje slišijo, preberejo in vedo zanjo.
Napisala si, da so ti dodelili skrbnico. Zanima pa me, ali so ti s strani CSD – ja ponudili kakšno strokovno pomoč ? Kajti ti bi to nujno potrebovala, ker zlorabo te vrste, človek težko sam predela in prečisti. Da ne bo pomote, kakršno koli zlorabo sami težko predelamo. Začnemo lahko s prebiranjem knjig, pri katerih nam ob določenih temah ali stavkih, prihajajo filmi ali flashi na plan ! Seveda je vse to težko, pa vendar če si želimo nekega izboljšanja zase – to lahko predelamo zaradi SEBE ! Pri tebi imam občutek, da nekako nisi še obupala, samo ne vidiš in ne najdeš nekega smisla, neke svetle točke, ki je lahko pred tabo in ti lahko pomaga, da greš stopničko naprej !
Tukaj sem za vse VAS, ki si želite obrniti nov list v svojem življenju. Skupaj bomo lažje prebrodili začetne težave, potem bo pa naprej steklo samo od sebe.
Oglasi se še !
Srečno !
Draga ZVEZDICA ZASPANKA, nikoli ni prepozno, jaz se borim še 20 let- stara sem 31 in se trudim še naprej, vsak dan volje in dela na sebi se pozna. Nikomur ti ni treba odpustiti, obsodi, bodi jezna, dovoli si čutiti vse, pa naj bo še tako grozno in boleče.Tvoja rana je globoka, zato potrebuješ čas, da se postaviš na noge. Bodi potrpežljiva s sabo, pomisli, da imaš prijateljico, ki se ji je zgodilo, kar se je tebi in se do sebe obnašaj ljubeče kot bi se do nje. Priporočam ti, da o tem govoriš in sicer z nekom, ki zna poslušati brez neumnih namigov in nasvetov za boljše življenje. Govori, joči, občuti- tako sem si pomagala jaz. Pomembno je, da se dovolj gibaš, vsakodnevno hodi na sprehode, globoko dihaj. Izbiraj svojo družbo, še enkrat te opozarjam in predvsem, prekini stike z mamo, če jih še imata. Tvoja mama je vredna obsodbe kot storilec in si ne zasluži niti sekunde več, preživete s teboj. Dobro bi bilo, če bi se odpravila v knjižnico po kakšno knjigo na to temo- jaz ti priporočam npr. knjigo z naslovom Strupeni starši, ki ti bo nedvomno pomagala, če se boš odločila za branje. Pozornost nameni tudi kakovostni prehrani, možgani potrebujejo hrano, potrebuje jo telo, potrebuje jo duša, za vse poskrbi, velja? In še to: zberi pogum, moč in si vzemi čas za pisanje; piši o čem razmišljaš, zakaj, kaj čutiš, želiš … In povej, imaš morda kakšno željo, ki ti osvetljuje pot?
Želim ti svetlobe in poguma za vsak dan, se bereva …
S.