Imam moža, ki je prepričan, da je za vse kriv en drug.
Recimo, če nimava dovolj denarja mi očita, da sem jaz kriva, ker nisem prej mislila na to. Čeprav se skupaj zmeniva kam ga bova ‘dala’ on to kar pozabi.
On zelo rad seksa in zadnje čase mu penis ne ostane tako dolgo trd kot včasih. Pravi, da sem zato kriva jaz, ker se ne potrudim zadosti in ker nisem več tako mlada? Sploh ne vem kako naj to razumem. A je to lahko res?
Sva preprosta človeka srednjih let in ne znam si pojasniti vsega tega. Žal mi je, da mu grenim življenje, če je to res. Ampak saj ga on meni tudi, s tem ko mi nalaga krivdo. A se sploh da pomagat?

Iskanje krivde na nasprotni strani je ena najbolj razširjenih navad reševanja problemov. Tega smo se zelo verjetno naučili v primarnih družinah. To tudi opazujemo kot vsakdanji vzorec vedenja v družbi. Vendar je to vzorec, ki vodi v boj, v vojno stanje. Ker si ti meni, bom jaz tebi — in tako v neskončno. In vedno huje. Poznam in vas dobro razumem.
Kako naj izstopimo iz tega nemogočega kroga? To se zdi skoraj nemogoče. Vendar obstajajo načini, kako ljudej lahko obvaldujejo konflikte in medsebojne frustracije. Lahko iz lastne izkušnje povem, da sva z ženo zelo uspešna pri pomoči parom in manjšim kolektivom. Na naših treningih (Vezal- Okrepčevalnica, Modri ključ) se učimo prav tega, tudi na individualnih obravnavah. Ni preprosto zapustiti svojih prepričanj, s katerimi smo tako dobro shajali celo življenje in se vprašati, kaj pa je moj delež pri vsem skupaj. To ljudje sami navadno ne zmorejo, zato tudi ne bom opisoval celotnega postopka dialoga.
Eno pa je res. Dokler vsak vztraja na svojem in vidi, kaj je krivda na drugi strani, je zelo težko kaj spremeniti. Do sprememb pride, ko nekdo pogleda najprej vplive pri sebi. Kaj jaz delam, da se drugi tako odziva na moje vedenje. Ja, to pa je že težko in se morda sliši nesramno. MOrda prava zadeva: nihče ni kriv. S svojimi vedenji, s svojimi vzorci in prepričanji imamo pač vsak svoj prav. In v našem svetu je vse najbolj prav. Enako je tudi na drugi strani. Ko zberemo pogum, da bomo pogledali, akko je v svetu nasproti nas, in ko uspemo razumeti, kaj se dogaja v tem drugem svetu, se začno dogajati čudovite zadeve medsebojnega razumevanja. Ampak, za to navadno ljudje potrebujejo zunanjo pomoč.
Še eno vprašanje: če sama ne zmoreva prestopiti iz vzorca medsebojnega obtoževanja, ali nama je pomembno, da to skupaj premagava zaradi želje po boljšem odnosu?