Pozdravljeni! Imam resen problem, s katerim se ubadam veliko let – vsaka kritika (doma in pri delu) me zelo prizadene – kar svet se mi sesuje, kot da sem povsem nesposobna (pa ni tako, saj delam magisterij, ampak to dejstvo takrat ne pomaga). Tistega dne, ko se mi to zgodi, sem popolnoma na psu. Mi lahko svetujete, kaj naj naredim? Hvala.

Ravno zdaj berem knjigo Strupeni starši.
Preberi, škoditi ne more.

Srečno!

Draga Mika,

vaša prizadetost kot odziv na kritiko verjetno govori o tem, da imate premajhen občutek lastne vrednosti in da ste morda preveč čustveno nestabilni in zato odvisni od mnenja drugih. Morda tudi svoje delo preveč enačite s samim seboj, če recimo nekaj ne naredite dobro ali se zmotite, to še ne pomeni, da ste slab človek. Mnogokrat se judje s svojim vedenjem in lastnostmi preveč identificiramo. Vendar je človekov pravi jaz mnogo več kot le vedenje ali lastnosti.

Predlagam vam, da skušate v sebi prebuditi pravi, notranji občutek lastne vrednosti, ki je neodvisen od tega, kaj vam kdo reče ali kako nekaj naredite. Če vas meditacija zanima, vam vsekakor priporočam ukvarjanje z njo, saj prav meditacija pomaga pri stiku s pravim jazom, ki je izvor občutka lastne vrednosti in samospoštovanja.

Lahko si pomagate tudi z afirmacijami, ki so kot močne misli podpore, s katerimi gradite kanale za energijo samospoštovanja, na primer: Sprejemam sebe takšno, kot sem. Vredna sem zato, ker sem človek. V meni je središče notranjega ravnovesja, ki ga ne hvala ne graja ne moreta premakniti. Afirmacije lahko v sebi večkrat dnevno ponavljate, bodite pri tem zares zbrani in pozorni na pomen besed – lažje bo šlo, če takrat oči zaprete in se res osredotočite na afirmacijo.

Skušatje se uriti tudi v razločevanju, kar omenjam že v prvem delu: torej da sebe ne enačite preveč s svojim delom, s tem, ali vam nekaj uspe ali ne. Naj vam bo izziv poiskati globine sebe, do katerih kritika drugih ne seže. Tudi če vas kdo kritizira, poizkusite v sebi ohranjati stabilnost in le opazujte svoj čustveni odziv: kako čustveni val narašča in vas želi preplaviti. Samo zavedajte se ga in opazujte – na ta način boste vzpostavili distanco do njega. Pri tem si lahko pomagate tudi z dihnajem: z vsakih izdihom lahko čustveno napetost sprostite iz sebe, z vsakih vdihom pa si predstavljate, da v vas prihajata notranji mir in ravnovesje.

Vsekakor je prebujanje občutka lastne vrednosti in izgradnja pravega samospoštovanja “tek na dolge proge”, je pa v to vredno vlagati trud.

Za konec pa: Vsak človek je vreden preprosto zato, ker je človeško bitje, ne glede na to, kakšne so njegove trenutne lastnosti ali obnašanje, saj oboje lahko vedno spremenimo.

kritiki se ne da ubežati. Zmeraj se najde kdo, ki mu na nas ni kaj všeč.
Si predstavljaš, koliko kritik se je zgrnilo že name, pri mojih 53 letih?
Pa sem poleg tega, da sem mama, tašča, v službi, pa še precej se “javno izpostavljam” :-)))
Kritike bi lahko vozila s karjolami!