Kri ni voda

Pozdravljeni, g Igor HCL !

Forum redno berem, vaše odgovore celo večkrat ( kot da jih želim ohraniti v spominu), oglašam pa se tokrat prvič.

KRI me je v simbolnem smislu vedno vznemirjala (Sveti gral, Kristusova kri, modra kri, Kri ni voda, kri je kri, očetova kri, zatajil je lastno kri, do zadnje kaplje krvi, je meso in kri postalo, s krvjo pridobljen, ohraniti mirno kri, zaledenela kri, piti kri, ….) Včeraj sem bila v eni družbi, kjer je padla beseda: KRI JE DUH! Kako naj si razlagam?

Mi lahko to, prosim, malo pokomentirate ali pa vsaj nakažete vire, kje naj si o tem kaj preberem.

Hvala!

Ločevanje krvi in telesa je bistveno starejše od Krščanstva in bistveno starejše od današnjih religij. Izhaja iz spoznanja, da je potrebno ločitri kri od telesa živali, preden jo začnemo jesti, ker ima kri kar nekaj svojstev, ki niso pozitivna za meso: najhitreje razpade in povzroči razpadanje mesa, v njej se nahajajo vsi toksini, preko krvi se prenašajo vse bolezni itd. Kri naj bi bila tudi življenje. Če so nekomu izpustili kri, je izgubil življenje. S tem nastane ločevanje krvi in telesa. Kri je prenašalec lastnosti v genetski navezi, ohranja podobnosti med genetskimi sorodniki in onemogoča partnerstvo med njimi zaradi deformacij ( incest ). Kri naj bi tudi prenašala življensko energijo in bila s tem v bistvu glavni človeški organ. Danes počasi odkrivamo tudi pomen krvotvornih organov, ki zasedajo vse večjo vlogo in pomen ( kostni mozeg, vranica, privesek vranice itd. ).

Mnoge religije, tudi Krščanske ločine ( n.pr. Jehovove priče ) odklanjajo transfuzijo iz istih vzrokov. Kri je nosilec vsega in zato ni zamenljiva. Tudi vse spremembe, ki se zgodijo v telesu, se prenašajo po krvi – najprej nadledvična žleza vbrizga adrenalin v kri, ki ga ponese vsem organom, ki morajo priočeti s pospešenim delovanjem. V bistvu šele sodobna kemijska tehnologija in analiza omogočita izmenljivost krvi.

Nekaj nestrokovnih razlag je nanizal Brown v Da Vincijevi šifri, med tem, ko več o raziskavah in strokovnih opojasnilih lahko prebereš v knjigi Sveta kri in sveti gral, ki je izšla pri založbi Juliadoria, v žepni izdaji pa pri založbi Rolan, d.o.o. Vse se sicer vrti okoli mita Jezusa Kristusa, vnjegovega keliha ob zadnji večerji, ugotavljanja krvne povezave med Jezusom Kristusom in vladajočimi dinastijami kasneje v Evropi, o Jezusovi povezavi z Marijao Magdaleno, njunem sinu itd. itd.

Večkrat sem že navedel, da šele z komparativno teologijo lahko oklestiš vsa sporočila iz izročil, ki so jih prinesli preroki. Mnogo ostankov poganstva je ostalo zakoreninjenih tudi v novih izročilih, ker so bili enostavno potrebni. Zato tudi tale seže daleč nazaj v, dokaj praktično, pogansko verovanje, ki je pravzaprav zbirka predpisov, kako v nekem okolju preživeti.

Koncem koncev pa je tole o Sveti krvi neposredno povezano z Jezusom Kristusom prav zaradi unikatnega pomena Jezusa v človeški podobi. Ta del se mi zdi veliko bolj bistven, saj tudi njegovim eventualnim naslednikom daje brezmadežnost. Gre namreč za prenos IZVIRNEGA GREHA “po genih”. Jezus, kot Božji sin, ni imel tega gena in je tako, po definiciji, brezmadežen, saj ni obremenjen z izvirnim grehom, kot posledično, tudi njegovi potomci ne. To pa je bistvena razlika med Jezusom Kristusom in vsemi ostalimi, prejšnjimi in kasnejšimi, Mesijami, Preroki in mu daje poseben, unikaten pomen, ki ga premalokrat upoštevamo.

Ko že raziskuješ to o krvi, bi bilo prav to področje najbolj zanimivo za raziskave, katere se je, sicer na klic svoje tržne niše, lotil, na bolj lahkoten način, tudi pisec Da Vincijeve šifre.