Pozdravljeni,

pred nekaj leti sem bila zaradi bolezni nekaj mesecev v centru Soča. Kot vsi ostali bolniki sem bila odvisna od nege, prizadevnosti in oskrbe zaposlenih v tej ustanovi. Z delom strokovnega osebja (predvsem sester negovalk in terapevtov) sem bila zadovoljna.

Se je pa zgodilo nekaj kar me je zelo prizadelo in česa ne morem pozabiti že ves ta čas.

V naši sobi so nam čez dan pokradli denarnice in mobitele. Zgodilo se je v času obiskov naših sorodnikov, ko slučajno nobene pacientke ni bilo v sobi približno pol ure. Ko smo ugotovile, da smo okradene, smo se takoj obrnile na sestre, ki so bile razumevajoče in takoj poklicale policijo. Potem je prišla tudi glavna sestra našega oddelka, se opravičila in rekla, da ji je žal, da se nam je zgodil ta nesrečni pripetljaj, ker se to pri njih nikoli ne dogaja. Rekle smo, da ne bo problema ugotoviti kdo je storilec, ker je pred vrati naše sobe bila nameščena varnostna kamera, ki je zagotovo posnela vse, ki so vanjo vstopali v tem določenem času. Sestra je rekla, da za kamere skrbijo varnostniki, ki so zaposleni v centru.

Kmalu zatem sta prišla dva zelo prizadevna policista, vzela naše izjave in na koncu na naša vprašanja pošteno povedala, da sta že naveličana, da vsak dan hodita v Sočo zaradi različnih kraj in da sumita, da so vanje vpleteni tudi nekateri od zaposlenih. MI smo bile najprej šokirane zaradi njihove iskrene trditve, glede na izjavo glavne sestre. Potem smo se spomnile, da smo v času bivanja v Soči velikokrat skozi okno videle policijske avtomobile parkirane pred centrom. Policista sta bila zelo korektna in uvidevna glede na naše stanje in sta obljubila pomoč. Opomnile smo jih na kamero in povedale, da smo pripravljene pogledati posnetke, glede na dejstvo, da smo dobro vedele, kdo so pacienti in osebje in kdo bi lahko bil tujec v centru in neznani tat. Rekli so, da bodo vsekakor zahtevali videoposnetke iz tega dne od varnostnikov centra.

Potem smo naslednje dni od različnega osebja, ne da bi sploh vprašale, dobivale informacije, koliko je kraj v istem centru in to povsod, od pritličja (ukradli so celo WC školjko za invalide pri bifeju!!!), umetniške slike, ki so jih v tem tednu postavljali za razstavo na hodniku, ki so sicer na takšni lokaciji, da jih vsi mimoidoči lahko vidijo. Kradli so že leta redno mobitele, laptope in druge osebne stvari pacientov na vseh nadstropjih in vseh oddelkih, celo hrano v prostorih osebja…

Precej iznervirane zaradi laži glavne sestre smo od druge odgovorne sestre zahtevale pogovor z varnostniki in vprašale, kdaj bomo lahko pogledale posnetke kamere kdo je hodil v našo sobo v teh pol ure, koliko je soba bila prazna. Sestra nam je precej negotovo razlagala, da je to stvar varnostnikov in policije in da je zaradi zaščite osebnih podatkov to za nas nemogoče. In dodala, da je čisto možno, da ta dan kamere niti niso bile vklopljene in da potem itak nimamo kaj gledati!!!!

Bile smo popolnoma osuple in šokirane nad takšnim načinom zaščite NAŠIH pravic. Bile smo oropane v centru za invalide, potem pa doživele še laž in sprenevedanje glavne sestre, ki je odgovorna tudi za to, da v njihovi oskrbi ne ostanemo brez denarja, osebnih dokumetov, mobitelov in drugih osebnih predmetov. Tako ranljivo populacijo (nepokretni ljudje na vozičkih) bi morali še posebej zavarovati pred nepridipravi, mi smo pa prav nasprotno spoznali, da so nas prepustili na milost in nemilost roparjev, zunanjih ali notranjih, nam je vseeno. Garderobne omarice so imele tako slabe ključavnice, da smo jih z lahkoto sami odprli z roko tudi, ko so bile “zaklenjene”.

Izvedele smo, da sta v hiši zaposlena vsaj dva varnostnika, ki jih niti enkrat nismo videli, razen če so to tisti, ki ves dan sedijo na recepciji pri glavnem vhodu. Zato smo bili ogorčeni, čemu njihove plače in ves denar zapravljen za kamere “ki, verjetno ne snemajo”?!

In eto, leta so minila, od naših denarnic z vsem kar je bilo notri in mobitelov in bog ve še česa – ni bilo ne duha ne sluha. Žalostno je, ker je ena gospa vmes že umrla brez svoje denarnice, denarja, fotografij svojih najbližjih v njej, mobitela in možnosti, da bi dobila vsaj nekaj od tega. Da ne omenjam kako nam je potem bilo težko vse ukradene dokumente nadomeščati z novimi, pojasnjevati na občinskih uradih, da so nam jih ukradli v bolnici, ker smo nepokretni in odvisni od drugih.

Žalostno. Dolga leta premišljujem o tem in vem, da bom na koncu morala podobno pismo poslati tudi direktorju rehabilitacijskega centra Soča. Ker mislim, da si zatiska oči pred VELIKIM PROBLEMOM, KI GA IMA NJIHOVA USTANOVA in se bojim, da se podobne stvari dogajajo tudi zdajšnjim pacientom, ki so v njihovi oskrbi. Če nam pacientom ne verjame naj kar pokliče najbližjo policijsko postajo v Ljubljani pa mu bodo postregli s statističnimi podatki, koliko se podobnih dejanj zgodilo v njegovi ustanovi v zadnjih petih letih. Po moje bo šokiran, tako kot smo bili tudi mi vsi, ki smo bili žrtve takšnih dejanj v Soči.