Od smrti sestre je leto dni. Tako mi, je, kot da nekako še ne dojamem, ne upam dojet, zdi se mi, kot da je med mojo zavestjo in podzavestjo neka megla, ki me malo ščiti pred tem, dabi RES RES žalovala. Saj sem žalostna, vsak dan se nanjo spomnim, ampak je tako, kot da globoko v sebi še zanikam smrt. V bistvu sem skos v neki twillight-zone fazi in ne vem, a bo kar naenkrat izbruhnilo vse iz mene ali imam moja psiha pač tak način žalovanja.