Spoštovani, sem mama edinca starega 12 let in konstantno v krču, da se mu ne bi kaj zgodilo, ali je nesrečen, zakaj nima več prijateljev, ali bo ostal sam…Vem, da imam težavo in da ga z vsem tem dušim ampak si žal ne znam pomagati. Sama nimam   nekega družabnega življenje, imam službo, ki od mene zahteva ogromno tako, da sem velikokrat pod stresom in vprašanja s katerimi se konstantno obremenjujem v vezi sina vsekakor ne pripomorejo k izboljšanju situacije. Kaj lahko storim, da ne bom dušila otroka s svojimi strahovi?

Najlepša hvala, T.

Pozdravljeni!

Zelo velik korak ste naredili, ko se lahko o tem pogovarjate in ste tudi pripravljeni na tem kaj storiti. Takšni uvidi kot jih imate niso samoumevni in so pomemben korak k reševanju.

Sprašujete kaj lahko storite, da ne bi dušili otroka s svojimi strahovi. Super bi bilo, če bi vam lahko dal nasvet in bi to rešilo vaše težave, ampak temu žal ni tako. Naša podzavest je nam skrita in vpliva na naše vedenje in čutenje. Lahko vam ponudim nekaj mojih misli o morebitnih vzrokih za vaše čutenje, ampak to so zgolj predpostavke, saj vas ne poznam dovolj dobro. Morda pa vam bo kaj od tega odzvenelo.

– Možno je, da ste doživeli neko obliko separacijske tesnobe, ko je bil vaš sin mlajši, in te občutke prenašate tudi v sedanjost. Strah pred izgubo ali ločitvijo od sina bi lahko poglobil vašo potrebo po nadzoru in zaskrbljenosti za njegovo dobrobit.

– Morda ste v preteklosti doživeli neko travmo ali izgubo, zaradi česar se bojite, da bi se podobno zgodilo vašemu sinu ali, da bi izgubili njega.

– Če ste v preteklosti občutili, da nimate nadzora nad pomembnimi vidiki svojega življenja, bi lahko kompenzirali s povečano potrebo po kontroli nad sinovim življenjem.

– Kot ste omenili, nimate veliko družabnega življenja. To lahko vodi v občutke osamljenosti in nerealne predstave o tem, kaj je “normalno” za vašega sina. Morda si želite, da bi sin imel boljše družabno življenje, kot ga imate sama.

– Morda se preveč identificirate s sinom in njegovo dobrobit dojemate kot odsev lastne vrednosti. To bi lahko vodilo v prekomerno zaskrbljenost in potrebo po zaščiti sina pred vsako možno nevarnostjo.

– Morda se bojite, da bodo drugi sodili o vas kot o materi, če sin nima veliko prijateljev ali če se zgodi kaj narobe. To bi lahko povzročilo, da ste preveč zaskrbljeni za njegovo dobrobit.

To je zgolj nekaj idej. Za bolj natančno analizo bi bilo potrebno globlje raziskati vašo zgodovino, izkušnje in občutke. Psihoanalitična psihoterapija bi vam lahko pomagala razkriti globlje vzroke za vaše obnašanje, čutenje in vam pomagala razumeti ter spremeniti vaše doživljanje in ravnanje.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni,

sama se srečujem s podobnih problemom, vendar na drugem področju. Pred 10 leti sem zaradi raka izgubila dedka, bolehal je dve leti in v tem času sem pozabila živet in se ukvarjala samo s tem, takoj po smrti, sem se pobrala. (najhujše se je zgodilo in se ne več ne more zgoditi, žalovala pa sem itak ze dve leti prej)  Vmes je bilo obdobje, ki je bilo ok, skoraj popolno, s fantom sva se preselila na svoje, se poročila, sem zanosila, rodila zdravega otroka, bila res srečna. Od tu pa gredo stvari navzdol. Imam patološki strah pred rakom in ves čas, ki ga preživljam z možem in otrokom izgleda, kot nekakšen zdravniški pregled, tipam bezgavke, iščem nepravilnosti,…berem članke, povezujem vse z najhujšim. Žal v moji glavi ni diagnoz kot so prehlad, viroza, utrujenost od nespanja zaradi dveletnega otroka, ampak samo rak…edina olajševalna okolica so nižji stadiji.

Zaradi tega strahu ne spim, družinsko življenje propada, zaprla sem se vase, ne družim se s prijatelji in sodelavci, zredila sem se 10 kg.

Kako si pomagati? glede na to, da je otrok v vrtcu in se z virozami srečujemo na tedenski ravni (nemalokrat jo dobiva tudi midva). Za svoje zdravje se ne bojim, bojim se za moža in otroka.

Prosim za odgovor.

Pozdravljeni,

vaši strahovi in anksioznost, povezani z rakom, se lahko razumejo kot izraz hipohondrije, ki je pogosto globoko ukoreninjena v nezavednih čustvenih konfliktih in neobdelanih travmah. Psihodinamična razlaga hipohondrije predlaga, da se ta razvije kot obrambni mehanizem, ki posamezniku omogoča, da preusmeri notranje konflikte in neizražena čustva v pretirano zaskrbljenost za lastno zdravje. Ta obsedenost z boleznijo lahko izvira iz preteklih izgub ali travm, kot je izguba dedka zaradi raka, kjer se neobdelana žalost in strah pred izgubo preoblikujeta v nenehno zaskrbljenost za lastno zdravje in zdravje bližnjih. Moje mnenje je, da je bila izkušnja z boleznijo in smrtjo dedka le sprožilec, vzroki za takšen odziv pa je v zgodnejših letih vašega življenja.

Razmislite o psihoanalitični psihoterapiji, ki se osredotoča na raziskovanje teh globokih čustvenih vzorcev, omogoča predelavo nezavednih konfliktov in s tem zmanjšuje in pogosto odpravi simptome hipohondrije, hkrati pa posamezniku pomaga razviti bolj zdrav odnos do lastnega telesa in zdravja. Takšno osebno popotovanje vam lahko spremeni življenje, seveda pa pot ni enostavna in traja dlje časa, saj se ponavadi šteje v letih.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj