Konferenca o tolmačih in SZJ
V četrtek, 24. 11. 2005 bo potekala konferenca z naslovom: “Tolmač -pomembni člen izvajanja zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika”, ki se prične ob 10. uri v dvorani Centra Evropa, Dalmatinova ul. 4, v Ljubljani.
Zaključek je ob 14. uri.
Ker gre za aktualno problematiko, je vsekakor vredno prisluhniti predavateljem in gostom.
Težave s tolmači v javnih inštitucijah – kako izgleda praksa, ki je včasih zelo neprijetna, zlasti v zasebnem zdravstvu, kjer morajo kriti stroške iz lastnih žepov. Največkrat pa iz nevednosti in strahu odpravljajo tolmače, misleč, da se bodo sami “pogovorili” z gluho stranko.
Posebna skupina pa so težave gluhih študentov, ki ne morejo uresničiti pravice do tolmača in napačna informacija, da je teh 100 vavčerjev namenjenih plačilu tolmača, v resnici pa je teh 100 ur namenjenih za tolmačenje po izbiri v okviru izvenštudijskih ali izven šolskih aktivnosti, medtem pa morajo stroške tolmača kriti univerze oziroma fakultete, ki pa še niso predvidele dodatnih stroškov za tolmača. Ker je zakon šele v prehodnem obdobju uveljavljanja, je samo vprašanje časa.
Iz Italije pa smo zvedeli prakso tolmačev; v osnovnih šolah gluhim pomagajo asistenti, tolmači pa prevajajo na fakultetah in univerzah. Italija je že pred leti ukinila skoraj vse šole za gluhe; danes jih je ostalo le malo. Namesto teh šol je uvedla asistente za osnovnošolske otroke, ki spremljajo otroke in jim tolmačijo, po potrebi pa se učijo z njim doma.
Jaz pa imam tale primer: Zaposlen sem pri neposrednem proračunskem uporabniku (beri: državnem organu). Ali mi mora ta državni organ plačati tolmača, če me napoti na izobraževanje (npr. na strokovni izpit) ali mi ga mora plačati Upravna akademija, ki te strokovne izpite izvaja? Ta državni organ sicer ne izvaja storitev za stranke – fizične osebe, vendar pa je kot državni organ zakonsko zavezan plačati tolmača… Prav tako ne vem, kako je z vavčerji, če bi imeli kakšno prireditev (v službi), pa bi želel izkoristiti pravico do tolmača…
Vsekakor mora stroške kriti tisti, ki vas napoti na izobraževanje, saj je to v njegovem interesu. Glede prireditev pa, če so službene narave, je to tudi spet njihova obveza.
Vavčerji se uporabljajo samo v zasebne namene in nimajo nikakor nobene zveze z vašo službo.
Vkolikor so težave, se obrnite na Zavod za združenje tolmačev, kjer bodo vam pomagali pri pojasnilu in uresničevanju pravic.
Lep pozdrav!
Pred kratkim sem prejela el.pošto z zanimivim prispevkom, ki ga v celoti objavljam na forumu. Ime je anonimno na željo avtorja teksta.
Hvala avtorju za veliko pozornost!
KONFERENCA – »TOLMAČ – POMEMBNI ČLEN IZVAJANJA ZAKONA O UPORABI SLOVENSKEGA ZNAKOVNEGA JEZIKA«
Pomemben dogodek za skupnost gluhih je potekal 24. novembra 2005 med 10.00 in 14.00 uro v dvorani Centra Evropa v Ljubljani. Konferenco je organiziral Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Na konferenco, ki je bila dobro obiskana, so bili povabljeni: predstavniki državnih organov, organov lokalne samouprave, izvajalcev javnih pooblastil oziroma izvajalcev javne službe, katerim zakon nalaga dolžnost zagotoviti gluhi osebi pravico do tolmača v vseh postopkih, v katerih je gluha oseba stranka v postopku.
Vodja konference je bil dr. Stane Košir, predsednik Sveta za slovenski znakovni jezik in pozdravil nas je mag. Cveto Uršič, direktor Direktorata za invalide.
Pravo delo se je začelo s Predstavitvijo Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki ga je predstavila ga. Tanja Dular z direktorata za invalide. Predstavila je tekst in posamezne člene zakona. Zakon je bil objavljen v Uradnem Listu RS, št. 96/02. Bistvena poglavja so:
• Kaj določa zakon? Pravica gluhih oseb, da uporabljajo slovenski znakovni jezik, pravico do informiranja v njim primernih tehnikah, pravica do tolmača.
• Kdo so upravičenci? Osebe, ki so povsem brez sluha oziroma osebe, ki zaradi otežkočenega sporazumevanja uporabljajo znakovni jezik kot svoj naravni jezik – gluhe osebe.
• Znakovni jezik! Tukaj bi izpostavila pravico do tolmačev, ki so jih dolžne zagotoviti državne in javne institucije – na zahtevo gluhega ali po uradni dolžnosti (te stroške plačajo institucije!). Za druge življenske okoliščine (privatne zadeve) lahko gluha oseba uporablja vavčerje v obsegu 30 ur letno (dijaki in študentje 100 ur letno – izven šolskega sistema).
• Kako pridobiti vavčer? Z vlogo na Centru za socialno delo in priloženim avdiogramom. Vavčerji se izdajo enkrat letno in prav tako izkaznica, s katero lahko gluha oseba uveljavlja svojo pravico.
• Tolmač! Kdo so tolmači, kako priti do njega (Zavod Združenje tolmačev vodi listo tolmačev, ki so vpisani v register – lista je javna in dostopna vsem zainteresiranim).
Ga. Brigita Urh, zaposlena pri Varuhu človekovih pravic, je predstavila razhajanja med predpisom in prakso. Pritožbe in pobude so prihajale predvsem od oseb s posebnimi potrebami – približno 25 na leto (od gluhih in naglušnih najmanj), zato se temu ne bom posebej posvečala.
Nacionalno poklicno kvalifikacijo tolmač/tolmačica slovenskega jezika je predstavila ga. Danica Hrovatič s Socialne zbornice Slovenije. Ta in druge poklicne kvalifikacije so opredeljene v Zakonu o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah iz leta 2000. Predstavljena je bila pobuda za nastanek kvalifikacije in zgodovinsko ozadje (primerjava z drugimi državami – mednarodna primerljivost). Katalog standardov strokovnih znanj in spretnosti je podlaga za pridobitev kvalifikacije, znotraj katerega so opredeljene socialne in psihofizične lastnosti kandidatov za pridobitev poklicne kvalifikacije tolmač/tolmačica (kot n.pr. strpnost in nepristranskost). Kvalifikacija je izenačena s VI. Stopnjo (pogoj za opravljanje je med drugim končana V. stopnja).
Po krajšem odmoru pa so prišli na oder ljudje iz prakse in »uporabniki« zakona.
Predstavnik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije g. Tone Petrič nas je prepričal o pomembnosti tolmača v komunikaciji s slišečo javnostjo. Ena oseba uporablja znakovni jezik, druga govorni jezik, rezultat je nerazumevanje, ni povratnih informacij in prav to vlogo posrednika prevzame tolmač. Problem v komunikaciji predstavlja tudi različna uporaba slovenskega znakovnega jezika, ki je odvisen od mnogih faktorjev: starosti, kraja bivanja, izobrazbe, izoliranosti-druženje z gluhimi ali slišečimi ter drugih. Tolmač predstavlja tudi večjo samozavest gluhih ter jih postavlja v enakopravnejši položaj. Kot pomankljivost tolmačev je bila navedena težka dosegljivost v dopoldanskem času, različna usposobljenost tolmačev (strokovnost- specializacija na nekaterih področjih, nekateri so usposobljeni za vsa področja) ali pa uporaba »naravnih kretenj«, ki jih razumejo samo njemu najbližje osebe, ki jo je potrebno vključiti v proces tolmačenja za uspešno komunikacijo.
G. Robert Lah, študent je predstavil ovire gluhih pri izobraževanju. Ves čas je bil med slišečimi sošolci in je bil vezan na pomoč surdopedagogov, učiteljev in sošolcev – tolmačev ali drugih pripomočkov ni imel na razpolago. Tudi prepisovanje snovi je bilo zgolj mehansko, saj podane snovi ni razumel. Imel je veliko podporo sošolcev in učiteljev, vendar se je srečeval z nepremostljivimi težavami: pouku je lahko sledil le, če je prepisoval s table, med razlago pa je prepisoval zapiske iz zvezka sošolca. Težave so bile tudi z informiranostjo – povedana sporočila, obvestila. Na fakulteti je delo bolj samostojno, strokovni predmeti, različni predavatelji, vprašanje pri kom dobiti zapiske. Pravica do tolmačev pa ima tudi svoje temne plati: težko je slediti tolmaču in biti skoncentriran več ur nepretrgoma in druga težava je sočasno spremljanje tolmača in delanje zapiskov. Zato bi bilo zaželjeno, da bi poleg tolmača še imeli zapisovalca, da bi se izobraževali pod enakimi pogoji kot slišeči študentje.
Ga. Andrea Juilleart tolmačica iz ZDA je predstavila delo tolmača, česa tolmači ne smejo početi (podobno je določeno v Katalogu standardov za pridobitev poklicne kvalifikacije). Poudarila je, da si gluhi želijo istih stvari kot slišeči (zagotovitev enakega dostopa do skupnosti je večinoma zapisana v zakonih), da jih je potrebno obravnavati kot neodvisne osebe in posebej poudarila pomen DOSTOPA (fizična dosegljivost, zagotovljena pomoč strokovnjakov in pripomočkov, ki jih hendikepirani potrebujejo). Pri skupini gluhih hendikepiranih je izpostavila pismenost in vključevanje v javne šole, potrebo po tolmačih pri izobraževanju, vsakdanjih opravilih, pomoč pri zaposlovanju (ki daje s tehnološkim razvojem več priložnosti gluhi skupnosti), denarna pomoč države, politično uveljavljanje. Po kratki zgodovini zatiranja gluhih je naštela negativne posledice: razdvojenost, samopodcenjevanje, nezaupanje, nasilje, pasivnost ter čustvena odvisnost. Navedla je še značilnosti obnašanja večinske populacije: hendikepirane (in gluhe) imajo za manjvredne, obnašajo se pokroviteljsko, pričakujejo hvaležnost in odobravanje za pomoč, čeprav so hendikepirani v celoti v neenakopravnem položaju. Velikokrat zahtevo po enakosti dojemajo kot napad na lastno svobodo (n.pr. gluhi študent zahteva od učiteljev poznavanje znakovnega jezika). Gluhi trpijo predvsem zaradi pomanjkanja dostopa do informacij in izpostavljenosti informacijskim virom, fizične pomoči ne potrebujejo veliko. Zelo pomembna je pismenost, ki ta dostop povečujejo in seveda tolmači, ki zagotavljajo vedno višjo izobrazbo gluhi populaciji. V ZDA obstaja izdelan sistem izobraževanja in nadzora tolmačev.
Gospa Tatjana Oletič, asistentka za komunikacijo je predstavila situacijo v Italiji. O tem se je razpisala že Petra in prav tako je poročala o problemih s katerimi se srečujejo tolmači v praksi, ki jih je predstavila ga. Darja Fišer tolmačica.
Imel sem srečo in sem se udeležil konference. Tako dobre stvari pa še dolgo ne. Da so bile teme zanimive, kaže že tako dobra udeležba iz cele Slovenije, iz različnih ustanov, ki so imeli priložnost seznaniti se s težavami gluhih. Iskrene čestitke Zavodu Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik.