konec razmerja
Sama sem kar nekaj časa preživljala varanje. Jaz sem varala svojega partnerja, on svojo ženo. Po letu dni varanja sva se odločila za skupno življenje.
Pravijo, da je vsako varanje obsojeno na konec – ni res. Midva sva srečna že kar nekaj let in moram priznati, da mi ni bilo nikoli žal, čeprav sva na samem začetku trpela ljubosumje zaradi lasten krivde.
Če ga imaš rada, ga ljubiš, in če obstaja možnost, mu to povej in razreši.
Vse se da, če je le volja.
Veliko sreče!
Nikogar ne zagovarjam niti obsojam. Vsak, pravzaprav vsaka ima razloge za situacijo v kateri se znajde. Mogoče, verjetno so tudi take, ki v razmerjih s poročenim moškim uživajo in potrjujejo moč svojih čarov. Nikoli nisem najbolj razumela tega početja. Obsojala sem.
Potem pa po naklučju ali pa naj raje rečem v trenutku slabosti in lastne zmedenosti sem tudi sama pristala v godlji. Taka razmerja so res ena sama godlja. Nikar ne misli Okrutna, da smo vedno ženske tiste, ki napeljujejo može, da pristanejo v objemu, ki ni ženin, da smo me tiste, ki se “nerazumljivo” prisesamo na poročene moške in jih trgamo od njihovih žena in jih sebično želimo, hočemo le zase. Pa povrhu vsega se menda še zelo zabavamo. Ne izključujem tega pri nekaterih. Jaz se nisem. Od vsega začetka sem se branila, groza me je bilo, ker sem nekje v podzavesti čutila, da mi postaja vedno bolj všeč. Potem pa je prišel tisti trenutek slabosti, ko sem popustila. Ne, nisem zlezla v posteljo z njim. Samo objela sva se. Vsak naslednji objem je pomenil večje breme – VEST je tista (če jo imaš), ki te bremeni. Meni se je dozdevalo, da gledam film v katerem nastopa neka druga ženska, ker enostavno nisem mogla verjeti, da se to dogaja meni. Po nekaj dneh sem rekla NE, tega se ne grem več, bodiva prijatelja. Prijateljstvo pa v takih razmerah prav gotovo ni pametna stvar. In se je nadaljevalo. Ves čas sem vedela, da to ne pelje prav nikamor, da tu ni nobene prihodnosti. V obdobjih zdrave pameti (kadar njega ni bilo v bližini) sem si z železno voljo rekla, da je konec. Pa je bil potreben samo en pogled, da sem popustila. Nikoli mi ne bo jasno, kaj se je takrat dogajalo v moji glavi, da je tista železna volja izgubila vso trdnost. Če zdaj gledam na vse skupaj, lahko to primerjam samo z zasvojenostjo. Bila sem noro zaljubljena. Razum odraslega, zrelega človeka pa mi tega ni dovoljeval. Pa vendarle sem popustila vedno znova. Toliko časa, dokler se ni zgodilo tisto, kamor je vse peljalo. Šlo je dalj od objema. In veš, kako sem se počutila? Verjetno boš rekla, da zmagovalno. Ne. Počutila sem se tako ponižano, da bi po tistem res raje videla, da bi me kdo fental, kot pa da živim z bremenom, ki sem si ga popolnoma sama nakopala.
Zato, Okrutna, ne posplošuj! To, kaj bi s kakšno naredila pa prepusti vesti, ki je večja kazen kot pa nož pod rebra.
Meri
Veš, ni zmeraj sex tisto, kar moški potrebuje! Moj je potreboval nežnost, romantiko, dolge odkrite pogovore,… In zakaj je ostal z njo, čeprav je pri njej to pogrešal? Zaradi odgovornosti do otroka, zaradi urejenega doma, zaradi zunanjega videza, zaradi financ,…
Res je težko najti vse v enem človeku in nekateri se pač niso pripravljeni ničemur odpovedati, drugi jim pa pomagamo pri tem! In trpimo! A vsak je sam odgovoren za svojo srečo in sreča z moškim, ki je v razmerju z drugo, NE OBSTAJA!
Imam eno znanko, ki je poročena in ima dva čudovita otročka. Mož jo venomer vara. Ona boga reva se grize, joka, pravi kaj mi je za storiti itd. on pa se pri drugi crklja. Žena in otroci trpijo doma v samoti brez moža in brez očeta. Ali je to pravično?
Ona se je celo hotela ubiti, ker več ni tega mogla prenašati, da jo mož vara.
Shujšala je na minimum. Toliko jo tolažimo in tolažimo, drugo pa je kaj takšnega doživeti. Sedaj je z možem vse dobro nima več ljubice? Ne zaupa več možu, mož ji sedaj nudi vse, jo pelje na izlete, pred kratkimi sta bila v Turčiji, a kaj, ko hudiča prideta domov pa ponovno ponori z drugimi ženskami. Je pač na takšnem položaju, da si lahko najde žensko katero hoče, tukaj v Sloveniji ali v tujini.
To vam hočem povedati, da ta moja znanka se mi tako smili, otroci pa še bolj. Ona zelo hudo trpi. Podajte se v svojo kožo, kako bi se vama godilo, če bi vas mož varal? Verjetno vam ne bi bilo vseeno tako kot njej ni.
Ne obsojam nobene, vsak ve kaj dela in tega dejanja se mora zavedati.
Podpišem se pod Mega – boyev post.
Tako ženske poročene trpijo, če imajo njihovi možje ljubice.
Doroteja
hy!
moje mnenje je da če je nekaj nebeško je brez veze zaključevat .če pa imaš zadaj še kup problemov pol to ni nebeško . To da trpiš pa je znak da si odvisna od tega razmerja in to ni ljubezen. verjetno boš morala še kaj razmislit o sebi kaj si želiš v življenju in potem bo tudi trpljenja konec.(verjemi!) bistvo pa je da ti je bilo lepo in da se boš iz tega nekaj naučila in to je tisto kar je pomembno .najbolj pa je seveda vedno pomembno kaj si o vsej zadevi misliš ti
lp!
Pišem pod drugim nickom. Upam, da lahko razumete.
Bila sem ljubica, prijateljica, zaupnica. Kaj sem verjela? Vse, kar mi je rekel. Kaj sem mislila? Nič, razen nanj.
Začela sem propadati, vest me je grizla, ko sem se spomnila na njegovo ženo, otroka… Bilo je grozno. Verjetno nisem tip ženske, ki bi lahko vlekla v nedogled. Verjetno je kljub vsemu v meni ostal kanček “dostojnosti”… zato sem zaključila… zaradi nje… zaradi otroka. Da bi bili oni trije skupaj srečni. Žrtvovala sem svojo ljubezen. Res sem jo. In jokala kot dež. Doživela živčni zlom. Se odpovedala navidezni sreči. Upanju, iluziji in lažem.
Kako je danes? Trpim. Pogrešam ga. Neskončno. Ne vem, kako iti naprej. Kako pozabiti. Vsaj životariti kolikor toliko dostojno. Ne znam. Mislim nanj. Ves čas. Še vedno je moja prva in zadnja misel dneva. Berem njegova pisma. Jočem. Vsak dan se borim sama s sabo, da ne zavrtim njegove številke.
Ona je sumila, zdaj je pomirjena. Izvedela ni nikoli. Verjame, da je zvest. Da je vedno bil. Ne ve.
On ima drugo, še mlajšo od mene.
Mene pa boli.
Hja, zdaj tudi jaz ugotavljam, da nisem bila edina… in na sreco je to obdobje zdaj v moji preteklosti. Ni bilo lahko pretrgati stike po mnogih letih, pocasi se je ‘trgalo’ kaki dve leti, saj sem se navadila ‘drobtinic’, biti vedno razumevajoca, itd. Ena je napisala, da je tezko razumeti tistim, ki niso bili v podobni situaciji – s tem se strinjam!
Kar je bilo, je bilo. Pa ceprav se vedno ‘placujem ceno’, saj kot pravijo ‘what goes round, comes round’. Na precej krut nacin sem koncno ‘spoznala’ resnico in s pomocjo dobrih prijateljev in prijateljic – tistih pravih – prebrodila najhujse… Kjer je volja, tam je pot. Postala sem mocnejsa… in tudi smejim se bolj pogosto!
Tudi tebi, Marjeta, bo uspelo. Veliko srece!
Saj imaš prav Meri, vest je hujša kazen, kot nož pod rebra. Ti jo imaš, to razberem iz tvojega čustvenega pisma. Tudi moje pismo je bilo zelo čustveno, pravzaprav izbruh besa, ki sem ga v tistem trenutku občutila in ga malce neartikulirano izrazila. Saj veš, papir vse prenese (ali pa tipkovnica).
Normalno, da je ne bi zaklala, tako dobesedno, saj nisem neumna. Da bi tvegala zapor zaradi ene trape, moj bi se pa nato ta čas veselo gonil s kako drugo?
Ja, spljuvali ste me kot da sem že zločinka, kakor da sem že klala s pravim bodalom in ne le z besedami. Sedaj pa preberite še enkrat moj prvi post , od katerega vsebine ne odstopam, toda brez zadnjih dveh stavkov. Namesto njiju dajte sledeča dva: Poljubila bi te, razumeš?
POLJUBILA, razumeš?
Oh ti uboga marjeta in njej podobne revice, ne jokajte predolgo, saj se bo še našel kakšen poročen, ki bo rabil vašo češpljo, ops – ne, pač pa vaše razumevanje, tolažbo, crkljanje in vse tisto kar ta revček ne dobi doma pri tisti tečni babi (zanimivo, to tudi same na koncu spoznate, ZAPUSTI PA JE LE NE, čeprav je z vami “TAKO SREČEN” ). VE NISTE VREDNE BITI ŽENA, VREDNE STE BITI LE IN SAMO LJUBICA – ŠKART ROBA !!! Zgoraj je ena omenila, da se je po enoletnem varanju celo s svojim prešuštnikom poročila, naj napiše kako jo daje ljubosumje in naj malo razmišlja, kje njen dragi hodi, ko je ona doma, saj on najbolj ve, kako se to dela …. in ona, kako ga je dobila – njuna “sreča” zgrajena na lažeh je varljiva !
Hm, ja zelo zanimiva debata od ostrih obsojanj, do vzviševanja trpljenja žensk, češ joj, kako uboga je ena znanka ker jo mož vara, ali joj kaj bom naredila kaki trapasti ženski če mi vzame moža….
Ženske drage, ali se res čisto nič ne cenite, ali res ne znate malo bolj poglobljeno gledati na razmerja????
Sama sem bila prevarana, moj dolgoletni partner je po 10 letnem razmerju ko “sva” načrtovano zanosila, v nosečnosti začel razmerje z eno žensko (najino skupno prijateljico). In? Vem, da ni samo napaka bila ne pri meni ne pri njemu ampak da najino skupno razmerje ni funkcioniralo, zato se je pojavila tretja oseba………… Kaj si mislite o tej ženski? Karkoli že, jaz sem jo v začetku obsojala, ko sem s pametjo premislila, sem ugotovila da ona sama ni kriva, krivi smo bili vsi trije. Kakšno vest je ona mela, da se je zapletla s tipom ki je imel takrat novorojenčka, ne vem, niti me ne zanima, ampak danes jo ne obsojam, in ne živim s to zamero v sebi več…
Veš kaj, draga srečno poročena, ti si navadna poročena važička, da takole imenuješ nesrečne ženske “škart roba”.
Vsaka si želi biti srečno poročena, ampak vaši srečno poročeni možje zelo radi vozijo poleg vas še vzporedni slalom z ženskami, ki so dovolj čustevno šibke, da to prenašajo.
Ali niso potem tudi ti možje škart roba? Mogoče si ravno zato tako osorna, ker je tudi tvoj malo škart?
Želim vsem ostalim, ki ste tukaj zaupali svoje agonije z zasedenimi partnerji, da bi zbrali moč in si nekako uredili življenje.
Ja, boli zelo. Moj se je odločil za njo zaradi otroka. Omejila bi stike. Razumem, vsaj poskušam. Toda zakaj še vedno hoče ohranjati stike z mano? Samo pogovarjati se želi, da ne bo pomote. Pa še to ne na oči, ker dobro ve, da ne bi ostalo samo pri pogovoru. Zato vi srečno poročene, ne mislite, da se začne zaradi seksa. Začne se zaradi preprostega pogovora. Ja, po navadi pa konča s seksom