Konec je
Avtorica, zame bi bila že tukaj meja. In dejansko tudi je, saj niti nisem naprej bral.
Ti pa to izkušnjo rabiš, in če se ne boš iz nje dovolj naučila, se ti bo pa ponovila…
Glavo pokonc, pa začni živet svoj lajf![/quote]
Se strinjam z gospodom. In naj bo to sporočilo vsem ženskam, katerim se to dogaja: ne po šestih letih, ko ste že uničene in prestrašene.
Takoj, ko se začne dogajati nekaj, je potrebno ukrepati! In v takih zgodbah ni krivec le moški, ki začne “popivati s prijatelji”. Razlog je v njunem odnosu! Ker ga ni, sta oba nesrečna (pa ne zagovarjam pijancev, luftarjev in lenuhov) – da se izogneš novim zgrešenim zvezam, predlagam, da se vrneš teh 6 let v preteklost in pogledaš malo razloge, zakaj so postali prijatelji bolj zanimivi, zakaj je iskal srečo v zabavah in alkoholu?
Včasih “ni dovolj”, da ženska samo lika, kuha, čisti in se sama ukvarja z otrokom. Ni malo primerov, ko se moški čuti “odrinjenega” iz družinskega življenja, ker je ženska seveda tako zelo vsestranska, pridna in idealna, da se začne umikati. Potem je pač le še odvisno od njega, kakšen tip človeka je. Ali bo druga ženska ali prijatelji in alko, ali samo alko ali pa kak hobi, šport…
Največja napaka žensk po moje je, ko od partnerja pričakujejo, da bo s prihodom otroka postal čisto drug človek, pozabil na svoje potrebe in se kot mamica, popolnoma posvetil otroku, stanovanju in celo ženinim iluzijam o idealnem družinskem življenju. Dvakrat mu boste rekle, da ga ni nič doma ali da otroku ni prav menjal plenice ali naj ga ne vozi k svoji mami in bo možak obupal. Iskal bo izgovore in izhode, da bi čim manjkrat doživel kritiko. Da ne govorim kako moškega zadane, ko izgubi še službo ali ko vidi, da njegova plača predstavlja drobiž v družinskem proračunu. Povrhu pa ne čisti, lika in ne kuha, pa z otrokom ne hodi na ure pravljic. Ni mu lahko.
Mogoce imas en razlog za zalost, to, da si bila s takim tipom. Da si z njim prezivela prevec casa, ker od njega nisi dobila NIC. Razen tega otroka. Meni bi bilo hudo, ce bi se z mozem razsla, zato ker je super oce. Tvoj to ni bil, prav tako je bil zanic partner. V bistvu ni dober clovek, z nekimi vzornimi moralnimi in vedenjskimi vrednotami. Stran od njega.
Ej, PUMA kakšen beden komentar si ji dal in ti naj bi bil psiholog? hahaha če bi bil resnično psiholog bi bil dovolj empatičen da ne bi pribijal komentarjev kot so “zakaj si šla pa otroke delat s takim?” A misliš da se vsak človek razkrije že takoj ko ga spoznaš ali spoznavaš, velikokrat je tako da človeka spoznamo zares šele čez nekaj let ko se vmes že zgodijo otroci, krediti in podobno na žalost je tako. Včasih te tudi intuicija zajebe, čeprav redko ampak veliko ljudi je ne posluša. Avtorica je bila s tem moškim 6 let, mogoče je bil moški prva leta čisto normalen in sta bila kompatibilna šele sčasoma ko ni več mogel blefirati je razkril svojo pravo dušo in naravo le-te
V prvi vrsti sem človek. Lahko bi ji naredil analizo, ampak verjamem da tega noče. Ne vem pa kaj je narobe če sem pač iskren in povem kaj razmišljam. Vsaka ženska ima izjemen občutek za take stvari problem je ker ga ne posluša.
Hvala za vse odgovore. On je mene hotel na vsak način imeti. Potem, ko me je enkrat dobil, pa je počasi začel. Ali pa na te vzorce nisem bila pozorna. Morala bi vedeti, ker je tudi njegov oče bil aljoholik, ki je pretepal mamo.
Z otrokom je vse postalo še huje. Moram povedat, da sem tudi sama precej časa porabila za razmišljanje, kaj delam narobe in kako bi stvari uredila. Vem, da sem bila tečna, ampak kdo pa ne bi bil? Jaz pridem iz službe, letim po otroka, potem pa še doma delam, on pa cel dan leži in popiva in nič ne pomaga, pogovarjati pa se noče. Kolikokrat sem ga prosila, naj pove kako lahko izboljšava odnos, da naj kam skupaj greva, pa me je zignoriral in delal naprej po svoje.
Zdi se mi, da me je načrtno osamil, saj tudi če sem kdaj hotela le na kakšn klepet s prijateljico, je postal nemogoč. Zdaj sem jaz sama, njemu pa je seveda fino. Ampak tako nisem več mogla, umirala sem na obroke.
Upam, da bo res tako kot pravite in bo tudi zame posijalo sonce.
Hvala za vse odgovore. On je mene hotel na vsak način imeti. Potem, ko me je enkrat dobil, pa je počasi začel. Ali pa na te vzorce nisem bila pozorna. Morala bi vedeti, ker je tudi njegov oče bil aljoholik, ki je pretepal mamo.
Z otrokom je vse postalo še huje. Moram povedat, da sem tudi sama precej časa porabila za razmišljanje, kaj delam narobe in kako bi stvari uredila. Vem, da sem bila tečna, ampak kdo pa ne bi bil? Jaz pridem iz službe, letim po otroka, potem pa še doma delam, on pa cel dan leži in popiva in nič ne pomaga, pogovarjati pa se noče. Kolikokrat sem ga prosila, naj pove kako lahko izboljšava odnos, da naj kam skupaj greva, pa me je zignoriral in delal naprej po svoje.
Zdi se mi, da me je načrtno osamil, saj tudi če sem kdaj hotela le na kakšn klepet s prijateljico, je postal nemogoč. Zdaj sem jaz sama, njemu pa je seveda fino. Ampak tako nisem več mogla, umirala sem na obroke.
Upam, da bo res tako kot pravite in bo tudi zame posijalo sonce.
Tipično za alkoholika. Upam da zdržiš in dobiš kar si zaslužiš. To je sreča.
Nisem bila z alkoholikom, vendar mi je vzorec odnosa, ki ga opisuješ, poznan (na začetku vse krasno, edino za kanček preveč posesivno zame (in tu bi mi morali zvoniti alarmi), potem pa počasno drsenje v sivino, nato pa manipulacije, laži in varanje … ).
Trajalo bo, da boš prišla iz tega in da se bodo zacelile rane, ki jih je ta odnos prizadejal. Ampak čez nekaj časa boš opazila, da počasi prehajaš v neko novo, lažje občutje, da je tako, kot da spet dobivaš nazaj svoj pravi jaz, ki ni utrujen in izžet, ki se od srca smeje, ki vidi malenkosti, ki ga veselijo… tako ti bo, kot da prihajaš iz dolge, otopele meglene dobe.
Potem bo spet udarilo in bo hudo, ko boš premišljala, koliko sebe in koliko let si zgubila v tem odnosu, ampak vsak dan bo boljše, boš videla. Vse, kar se je nabralo, se mora očistiti in odteči. Glej na vse skupaj kot na gnojno rano, ki se lahko samo tako zaceli, da vse grdo in umazano odteče skozi tebe.
Samo pogumno!
Pred tabo so dobri časi.
Nekako po pisanju predvidevam, da se avtorica ne bo znala sama zase toliko postaviti, da ga 1x, ko ji bo prišel na vrata, na kolenih, mojedujoč, če ga vzame nazaj, ne bo fliknila ven. Mislim, da ga bo sprejela nazaj, njega in vse njegove obljube. Zdaj ga še ni bilo na vrata, jezna je še in zato močna. A čez nekaj časa, ko se bo pojavil, njej pa že jeza razkadila, bo drugače. No, po mojem jo bo prepričal, da ga vzame nazaj in to bo njena naslednja življenjska napaka.
Hmm, pa sem vseeno prebral temo…
Jaz pa vidim še nekaj drugega, poleg tega kar ti opisuješ… Namreč avtorica je po mojem mnenju profesionalna služkinja, in če že ne bo fuknjenga dedca vzela nazaj, si bo pa lastnega otroka vzgojila v še večjo pošast, kakor je njegov fotr.
Mnenja sem, da avtorica nikakor ni sposobna normalno furat partnerskega in starševskega odnosa. Nujno je potreben konkreten servis na njenem razumu ter čustvih
Najboljš skupinsko, z pacienti iz njene izvorne družine, ki so jo vzgajali. In to takoj, še preden bo otrok star za v vrtec.
