Konec ali ne
Ali mi lahko sploh še kdo pomaga.Stara sem 23 let in že razmišljam o koncu mojega lajfa.Po šestih letih me je zapustil tip, prevarav me je z mojo najboljšo prijateljico tako da sem izgubila tudi njo!!!!Ne morem spati, ne morem jesti, ne morem več živeti zato razmišljam o samomoru!! Kaj naj naredim???????
Veš kaj je najbolj pozitivno ko si popolnoma na tleh?
Da nižje ne moreš biti in greš lahko samo še navzgor.
Smisel človeškega življenja ni v tem, da bežimo od težav, temveč v tem, da jih premagujemo.
Nekje se mroajo zapreti vrata, da se drugje odprejo. Draga obupana, vedno jepot, smao odpri oči. in to si že naredila, saj se nisi odloočila za konec, ampak si poiskala pomoč, pa čeprav samo v obliki dobrih in vspodbudnih besed. Koliko je takih na svetu, ki si ne upajo priznati, niti oolici, da jim je hudo zaradi nesrečne ljubezni. Ti si naredila že veliko več.
raje se zjokaj, napiši kaj izlij to na forum, pogovarjaj se z ostalimi in kmalu bo bolje. Še vedno se boš spominjala, ampak srejmi, da je tako zate najbolje. Saj nikoli ne veš kako bi bilo, mogoče pa bi pil in te pretepal. Če bi bil če, če, če, važno pa je samo danes in ti.
Le pogumno stopaj naprej in se nikar ne oziraj nazaj.
Primož
Draga obupana!
Tudi sama sem bila v zelo podobni situaciji – takrat se mi je podrl svet – vzela sem tablete in želela končati življenje. Imela sem prekleto srečo – in danes sem še tu.
Ko se danes spominjam tistih časov – vidim tistega fanta lahko rečem samo “hvala bogu, da sva šla narezen” in se zgrozim, ko vidim za kaj vse bi bila prikrajšana zaradi fanta, ki me ni bil vreden.
Danes nebi imela tako čudovitega moža kot ga imam, nebi imela prečudovito hčerko…
Zato ne razmišljaj v tej smeri – čas celi vse rane! Vem, da je hudo, tudi sama nisem jedla, spala…bilo je grozno. Veš meni je pomagala takrat kakšna pesem – kaj takšnega kot danes prepeva Helena Blagne “Ti nisi vreden mojih solz” Takšne pesmi sem si vrtela tako dolgo, dokler se nisem zavedla, da je to res.
Prebolela sem in tudi ti boš – samo daj času čas – saj se boš enkrat spraševala kako si sploh lahko bila tako dolgo s takšnim človekom, ki te ni vreden – resnično ne, če ti lahko povzroči (po šestih letih) takšno bolečino, da enostavno odide s tvojo “prijateljico” – z njo pa se nikar ne obremenjuj – veš prijateljice ti ne povzročajo bolečino – moja je z menoj jokala!
Drži se – čez mesec morda dva po posijalo sonce – verjemi!
Pri 23-ih se je tudi meni zgodilo podobno – šla sem narazen z najstniško ljubeznijo. Sicer me ni prevaral, pač ni šlo več. Nekaj tednov nisem mogla spati, jesti, ničesar. Zdelo se mi je, da zdaj pa bom večno sama, ker takega kot je on ne bom več nikoli našla. Bilo je zelo hudo. Potem pa sem si rekla: Ženska ne ga srat, življenje je prelepo, da bi se skrivala pred njim. In sem šla ven in sem ugotovila, da na svetu živi polno zabavnih ljudi. In sem preprosto živela, dala sem si duška. V prihodnjih petih letih sem spoznala toliko različnih ljudi, predvsem moških, doživela toliko zanimivega. In ko sem enkrat šla zvečer ven s prijateljico – tako samo na pijačo – sem ga spoznala. Ta pravega. Zdaj smo trije. Hitro sem ugotovila, da se vse zgodi z določenim razlogom. Tako kot pravi Primož; ena vrata se zaprejo, da se lahko odprejo druga. Zato začni zajemati življenje z zajemalko in pri tem poslušaj svoje srce.
V.
Draga obupana:
Ker so ti moji predhodniki že napisali veliko spodbudnih besed, bom jaz dodala še samo eno lepo misel:
Če jočeš, ker je izginilo sonce iz tvojega življenja,
ti solze preprečijo, da bi vidla zvezde!
Čeprav boli, neskončno boli, si v bolečini neverjetno širimo obzorja v smeri tistega po čemer hrepenimo – življenja.
Obupana…delno te razumem, ker sem tudi jaz bil razočaran v ljubezni, čeprav tako daleč, da bi zaradi tega končal z življenjem nisem prišel. Na srečo. Želim pa ti samo povedati, da vse skupaj ni vredno tega, da bi sploh razmišljala o koncu – preprosto zato, ker se ti ponuja ogromno možnosti, ki jih zdaj sicer še ne vidiš, a verjemi, da jih sčasoma boš. Čas ti bo pomagal preboleti vse skupaj in tudi to, da boš začela znova. V to sploh ne dvomi. Vem pa, da zdaj boli in peče, ampak pusti bolečini da gre ven. Povej kaj te muči, zjoči se, razmišljaj, piši dnevnik, karkoli, samo da gre iz tebe in lažje ti bo. Mi smo tukaj, če ti bo težko nam zaupaj in pomagali ti bomo.
Želim ti predvsem veliko pozitivnih misli.
nikar ne bodi obupana, saj je pred teboj še celo življenje lepih stvari.
vedi, da vedno za dežjem posije sonce in tudi pri tebi bo.
za začetek si poišči nov smisel življenje, mogoče bi se začela ukvarjati s kakšnim novim športom, morda kolesarjenjem, hodila na izlete po sloveniji, spoznavala nove ljudi in boš videla z vsakim novim človekom, ki ga boš spoznala, boš bližje sreči…in kmalu se bo pojavil on – tisti ki te bo resnično osrečil in s katreim boš imela čudovito družino.
torej ne obupaj. prav. zmenjena?
Draga Obupana!
Točno tako kot so ti povedali vsi pred menoj; ni vreden,ker še je toliko drugih moških,ki si te bolj zaslužijo,zagotovo boš enega izmed njih našla. Ali on tebe. Niti ona ni vredna, da jočeš za prijateljico,ker to ni bila prijateljica. Zdaj se zjoči, poslušaj pesmi; ženske, ki se izpovejo,ki pojejo,da so jezne na moškega, pa da bo že. Jaz sem enkrat tak dolgo poslušala I will survive in si tak dolgo vtepala v glavo tisti “You’re not welcome anymore”,da sem že res začela tak razmišljat. Hodi ven, bodi v družbi, ne bodi sama, hodi ven, pozabi na njega. Ne išči zdaj nove velike ljubezni, zdaj misli samo na to,kolko drugih moških še je. Zabavaj se, ne uniči si vsega.
Pri samomoru je največja fora, da če ga narediš, nikoli ne veš, kdaj bi se obrnilo na bolje. Lahko da bi že drug dan tvoje življenje postalo popolno. Nikoli ne veš,ker ne dočakaš, da bi izvedel. Zato se ne splača. Kot je rekel Primož, najboljše ko si na dnu je,da ne more biti huje, torej je lahko samo boljše. In boljše in boljše. Živi in doživi boljše! Saj bo,verjami vase!
Obupana,
ob vseh besedah tolažbe ne vem, kaj bi ti lahko še napisala. Ne bom te tolažila, lahko le sočustvuje s tabo. Povem pa ti, da sem imela sestro, ki je zaradi nesrečne ljubezni pojedla tablete in ni je več. Sestra je sedaj tam kjer je, bolečina vseh nas pa je huda in gloda, gloda in boli. Hudo boli! Glej, tip zaradi katerega se je odločila končati življenje in nas vse, ki smo jo imeli strašno radi, pustla v šoku, bolečini in zmedi, še vedno živi, ima novo prijateljico in uredil si je življenje. Kaj ti želim povedati? S tem, ko premišljuješ da ne vidiš več smisla življenja, ne pomagaš nikomu, niti sebi. Tudi, če te ne bo, mo fant šel svojo pot. S smrtjo ne rešiš ničesar, le svojo bolečino preneseš na tiste, ki te imajo radi. So res vredni bolečine in trpljenja zaradi nekega fanta?
Pogovarjaj se, govori o tem, ne drži v sebi in verjemi, da imaš okoli sebe ljudi, ki so te pripravljeni poslušati in ti ponuditi roko in nasmeh. Verjemi. Če bi vedela kako hudo mi bo zaradi sestrine smrti, bi sedela pri njej, bi se z njo pogovarjala več in zelo bi se trudila, da bi ji pokazala, da so v življenju še stvari ki so vredne življenja. Ampak žal, vse moje želje so prepozne. Zato ti to sedaj pripovedujem, ko si še tu, še z nami. Ko nekoga ni več ni povratka. Žal.
Oglasi se še kaj in držim pesti za tebe!
Draga obupana!
Nikoli ne pocenjuj sebe toliko, da ti smisel celega zivljenja pomeni samo partner. Mlada si in vse je se pred tabo. Toliko izkusenj ze imas, da ves da so stvari minljive. In tudi naslednji partner bo prisel. Zate je vazno, da cenis sebe tocno taksno kot si in gres enostavno naprej. Ne more se primerjati niti ta fant niti tvoja lazna prijateljica z vsemi naslednjimi, ki bodo prisli v tvoje zivljenje. Zato se prepusti in pojdi pogumno naprej. Veliko lepega te se caka in bi bilo zalostno koncati zivljenje s samomorom.
Draga moja obupanka,
torej te je zapustil fant, s katerim sta bila skupaj od 17. leta. Verjamem, da ne moreš spati, jesti in da ti hodi vse sorte na pamet. Glede na to, da si bila tako mlada, ko si ga spoznala, verjamem, da se ti zdajle sesuva svet. Sploh, ker te je prevarala in izdala tudi tvoja prijateljica.
Kratkoročno je žal tako, da bo tvoje trpljenje, kar nekaj časa trajalo. Vsak zdrav in normalen in čuteč človek trpi, če ga zadene kaj podobnega. Vendar bo boljše. Verjemi. Ne takoj, postopoma pa.
Na nek način si torej pri 23 res končala življenje. Življenje, ki si ga do zdaj poznala. Okolje, v katerem živiš, ne bo nikoli več takšno, kakršno je bilo zdaj. Res je. Bo pa drugačno življenje. Drugačno okolje. Drugi ljudje in druge priložnosti za veselje in ljubezen. Zato ne razmišljaj o tem, da bi žrtvovala tudi svoj fizični obstoj. Za koga? Za prevarante in izdajalce? A si to zaslužita? A veš kolk lepih stvari te še čaka? In kolk pravih prijateljev in kolk dobrih frajerjev? Privošči si to. Privošči si z veliko žlico. Kaj žlico, z lopato.
Ce pride zalost k tebi,
odpri ji vrata.
Odsla bo, ves,
tako kot odhajajo spomini.
Ce pride zalost k tebi,
ne sprasuj se zakaj.
Odsla bo, ves,
tako kot odhajajo obrazi.
Ce pride zalost k tebi,
ne izgubljaj v laznih se nasmehih.
Naj solze lijejo po licih!
Odla bo, ves…
Tako kot odsel je on.
Zalostno, ampak meni je pomagalo.
Lani je moja prijateljica doživela nekaj podobnega (pri tridesteih po 13 letni zvezi). In je preživela in tudi ti boš! Osredotoči se na sebe, gotovo si čudovit človek, ki ga čaka še mnogo lepih stvari v življenju. Še slutiti ne moreš kaj vse te čaka. Začni se ukvarjati z neko dejavnostjo npr. športom, nekaj časa se izogibaj vseh točk, kjer je možno da se srečate in pospravi vse njegov stvari, gotovo imaš še druge prijatelje izberi si nekoga in mu vse povej, vse kar te teži, osredotoči se pa samo na sebe, nič ne drži v sebi…
In še nekaj, vsako trpljenje je priložnost za novo rast in spoznavanje. Sedaj si ti tista, ki najbolj trpi, ampak na koncu boš ti tista, ki se bo največ naučila, verjemi (čeprav vem, da ti s tem stavkom ne morem ublažiti bolečine).
Držm pesti zate in verjamem da ti bo uspelo!
Lili
Tolk lep mail sem ti napisala, pa mi nekaj racunalnik nagaja in bom poskusila se enkrat.
Nikoli ne polozi nase roke, nikoli! Ne zaradi sebe ne zaradi ljudi ki te imajo radi! Vedno je resitev in vedno se kasneje izkaze, da je bilo ze prav tako.
Tudi sama sem bila nekaj let nazaj v slabi zvezi in sem sla. Pa je prisel kmalu tako fajn partnet v moj lajf, ful kvaliteten clovek. Mora iti slabo da pride dobro in odpusti mu , dovoli mu naj gre svojo pot, ti pa moras svojo pot naprej. Jaz verjamem, da pride boljse, vedno pride. In kolikor izgleda trenutno grozno stanje, toliko bolj bo potem lepse, bos videla. Verjemi v to in izjokaj kar je za izjokat, vsak dan ce je treba. Ko bos cista,pride nov, zagotovo.
Ne govorim samo iz svoje izkusnje, imam cel kup frendic in povsod je podobno. Trpis, noris, jokas, zalujes – potem pa pride dan, ko ti je kristalno jasno, da je res moralo biti tako in da je dobro, ker je bilo tako.
Nekje te ze sedaj caka tvoj bodoci mozicek in tale,ki je res grdo sel, ni bil pravi in je moral iti, da pride mozicek do tebe.Prosim te, ne pomiluj sama sebe, s tem ne prides nikamor. Pozitivno in optimisticno naprej, pa kaksno dobro knjigo v roke! Pojdi v knjigarno na Copovi v Ljubljani – iamjo en cel kup knjig za dusico. Potolazi dusico, najdi si kaksen cilj (zacni studirat, vrzi se na izpite, vpisi v tecaj potapljanja…karkoli te pac veseli), pred tem pa daj prosim vso tole zalost ven in jokaj,jokaj,jokaj. In pricni delati na sebi. Ko bos ozdravljena na notri pride tudi pravi, bos videla.
Pa se nekaj. Enkrat ko je bilo meni zelo,zelo hudo in sem razlagala eni svoji frendici, da kako zelo hudo mi je in da mi je ta in ta (pa sploh ne vem vec kateri!!!) popolnoma strl srce , me je objela in rekla: Tud ce ti je strl srce imas se vedno rezervnega!
Vsi imamo se rezervnega srcka in tudi ce je tvoj zdajle strt naj te spremlja misel, da imas se enga v rezervi za gospoda ta pravega!
Jaz ti zelim vso sreco pri iskanju same sebe in svoje srece, drzi se svoje poti in svoje resnice, pa ti bodo na pot prihajali samo dobri ljudje, verjemi!