Ne vem kje naj začnem. Znašla sem se v stiuaciji, ki si je niti v najhujši nočni mori nisem mogla zamisliti. Po osmih letih skupnega življenja in dveh otrocih mi je mož priznal, da je že vsa ta leta zaljubljen v drugo. V isti sapi je rekel, da me ima rad in da me ne misli zapustiti, ter da s to žensko ne misli imeti ničesar . Pa mu nekako ne verjemem ne morem mu. Če mi je lahko nekaj takšnega ( pa čeprav sem ves čas slutila pa mi je vedno zatrdil, da ni res) tajil toliko let kako naj mu potem sedaj verjamem? Znašla sem se v stiuaciji ko ne vem več kaj naj. Naj poizkusim ali grem? Naj povem da sem poleg vsega še brez službe. Sicer imam kam iti z otrocmi ampak kako naj jih preživim? Ne bi rada da nas moji starši preživljajo. Podrlo se mi je življenje. Vse sanje in želje so izpuhtele v zrak. Ne vem kako naprej kaj je prav in kaj ne. Vem da če grem bo hudo, najbolj bosta trpela otroka, ki sta zelo navezana na očeta. Drugače se dobro razumeva, ampak kaj takšnega enostavno ne morem požreti! Ne morem se sprijazniti z mislijo, da ljubi drugo in ne mene s katero ima družino. Najbolj pa me boli, da je vseskozi vedel, da ljubi drugo pa si je vseeno ustvaril družino z mano. Počutim se oguljofano kot da mi je vsa ta leta ukradel! Pravi, da z to žensko ne misli imeti ničesar razen mogoče kakšno avanturo! In misli, da je s tem vse v redu, da bom to požrla. Naj res čakam da bo imel kaj z njo in se dokonca zaljubil in sam odšel, do takrat pa naj pristanem v norišnici, ko pa itak že zderj imam probleme z živci! Kaj naj svetujte, sama več ne vem kaj naj! Kako naj si uredim življenje? Naj povem da me vse skupaj še bolj boli ker ga še vedno ljubim in si ne znam predstavljati življenja brez njega. Naj poizkusim še enkrat ali grem? Če bom šla kako naj prebrodim najhujše, da si uredim življenje in ga pozabim? Zakaj je to naredil?
Še vedno čakam trenurek da se bom zbudila iz te nočne more pa čeprav vem da je vse res, da je to moje življenje!

Jasmina,

najprej se moraš vprašati, kakšno življenje sta imela do sedaj. Ko boš to razčlenila, se vprašaj kaj ti hočeš. Kajti največ slabega svojemu in življenju otrok, storiš takrat, kadar daješ znake in občutek nezadovoljstva nesreče, veliko večja korist do okolice je takrat, kadar nimaš nič, pa si polna življenja.

Če je njemu popolnoma vseeno, ali bi imel avanturo ali ne, ali je zaljubljen še naprej v drugo ali ne in če ničesar od tega ne veš in se o ničemer nista pogovarjala in to 8 let, potem se bosta zelo težko začela pogovarjati znova. Potrebno je razčleniti ali je v tej zvezi kaj prihodnosti, tako zate kot zanj. Zato pa je edina rešitev pogovor, tako boš vedela pri čem sta. Potem tako ali tako veš, kaj ti je storiti.

Primož

Isti problem sem imel jaz. Počakal sem toliko časa, da sta otroka toliko odrasla, da sta lahko sama izjavila na sodišču, kje želita živeti; nato sem se ločil. Sedaj živim z otrokoma, našel sem si novo partnerko in živim srečno naprej z obema otrokoma in njenim iz prvega zakona. Ni mi žal in po petih letih sem vesel, da je tako. Končno sem spoznal, kako je, če imaš nekoga rad in ko ti on ljubezen vrača.

Lp,
A

Očitno te ima popolnoma v oblasti in se zaveda, da si brez moči. Zapustiti ga ne moreš, ker si brez službe. Zaljubljenosti v drugo mu ne moreš preprečiti to je dejstvo. Lahko mu prepoveš avanturo, toda to ti ne bo dalo nobenega zadovoljstva. Premisli, če si pripravljena živeti ob njem popolnoma pod njegovimi pogoji. V zakonu bo on delal očitno kar se mu bo zljubilo po potrebi si bo privoščil tudi avanturo. Ponižal te je do konca le, da se ti ne moreš s tem sprijazniti. Bojiš se dejstva, da te ne ljubi in novega življenja. Ne verjamem , da bodo otroci srečni ob ponižani materi in očetu, ki ljubi drugo.
Sesuti svet sestavi po koščkih očitno boš morala nadaljevati sama z otroki. Za začetek si poišči službo. Tudi, če ga zapustiš se zavedaj, da bo še vedno oče otrok in da bo najbrž po svojih zmožnostih skrbel zanje.
Da sem na koncu še malo cinična. Me zanima, če bo še vedno tako zaljubljen v drugo, ko bo videl, da si zmožna živeti tudi brez njega! Meni se zdi, da je napihnjen arogantnež, ki ima doma pridno gospodinjo in mater svojih otrok za “boljše prilike” pa ljubico. Tako bi živel vsak pokvarjenec nikar mu ne omogoči tega!

Kaj bo on storil? To je njegova odločitev. Verjemi, da boš k temu veliko prispevala s tvojim odnosom. A ne moreš mu ukazovat, kaj naj stori. Lahko pa usmerjaš svoj odnos. Ob tem sem se spomnila knjige Sanje Rozman: Odvisni od odnosev. Ali imaš res občutek, da brez njega nebi mogla živeti? To je odvisnost. Zato ga sprejemaš skupaj z ljubico. Ko zaboli, bi rada nekaj spremenila, ampak morda te odvisnost nadvlada in spet popustiš. Saj ni nujno da se umakneš ti. Če ima ljubico se lahko preseli on k njej. Za otroke dobiš preživnino, …torej. Najtežje je izstopiti iz tega odnosa, ker to od nas zahteva mnogo dela. Morda te je strah tega. Verjamem. Tudi mene je pogosto česa strah. A kar te ne ubije, te okrepi. Lahko pa te ubija tiho, dolgo in zahrbtno.
Pokaži otrokoma, da je treba v življeneje vlagati, se boriti in pogovarjati. S tem ju boš pospremila v življenje bogateje, kakor z denarjem.
Si morda zbrala toliko moči in možu povedala, da te njegov način življena hromi in da ga nisi več pripravljena prenašati. ko bo dobil od tebe jasno informacijo, se bo zavedal, da ima ob sebi partnerko, ki ve, kaj v življenju hoče. Morda išče prav to. Saj praviš, da se z otrokoma dobro razume. Torej
se zaveda, da je družinski projekt tudi njegov del obveznosti, le sam ga ne zmore. Marjoneta pa mu pri tem ne more pomagati.
Ga res ljubiš? Torej ljubezen je treba sprejemat in se zanjo borit. Po vsem kar se vama je zgodilo, bo lahko življenje le še lepše, če bosta vzela to kot izkušnjo, na kateri sta se mnogo naučila.
LP
Žena

Jasmina, popolnoma te razumem, ker imam enako izkušnjo. Meni se je to zgodilo, ko sem pričakovala drugega otroka. Ob tej novici se mi je enako porušil svet. To pa zato, ker kaj takega nisem pričakovala, ko sem se poročila, tisti čas pa sem mnogo slutila. Ker je mož to vedel, je raje povedal.

Takoj je rekel, da gre k njej, ker ima njo pa res rad. To je bilo dobro, da se je takoj izselil. Burko sem preživljala sama ob dveh malčkih. Ampak če bi bil pri nas, bi se še naprej meni podiral svet, prelivalo bi se sovraštvo in ljubezen. Takrat še nisem vedela ali bom lahko “vstala”. Pa sem zmogla. Povabila sem ga nazaj,.. Prišel je, a od nje se ni poslovil, čeprav si je zadal cilj, da se nekoč bo. Tega pa nisem bila več pripravljena sprejemat. Ponovno je odšel. Jaz pa sem načrtno delala sama s seboj. Napisati je zdaj lažje, a verjemi bilo je res HUDO. Postala sem nazaj to, kar sem bila, to kar sem bila že pred poroko… Priznam, še vedno pogrešam družino, še vedno mi je hudo, da je tako. A njemu več nisem mogla zaupat. Brez tega pa nisem več mogla imeti rada. Dovolj je teptal mojo samozavest, in pustila sem mu. Ampak jaz potrebujem svojo samospoštovanje, potrebujem svoje mirno življenje, da lahko otrokom nudim tisto kar si zaslužijo. Z njim bi bilo stresno, to vem. Pa še to, zdaj normalno komunicirava, ima normalne stike z otroci…

Jasmina najprej poskrbi zase. Če ne boš mogla biti tisto, kar ti si – dober človek, potem ga zapusti. Otroci te bodo obsojala, če boš tečna in zamorjena, če ne boš mogla biti Mami, kar si zaslužijo. Če pa si v stanju to sprejet in izgradit odnos tako, da ga boš pritegnila nazaj, potem naredi to.

Večkrat se bom spomnila nate. Piši še kaj.

Jasmina, po osmih letih skupnega življenja in otrocih je težko verjeti, da te bo ljubljena oseba izdala na tak način.
Poglej z druge strani!
A si kdaj slutila, da te ne ljubi tako kot bi te naj? A si kdaj dvomila kje je in kaj počne, mislim na oni mali dvomček? A si ga morda probala z otroci prikleniti nase?
Po drugi strani pa je to tvoja možnost da greš na boljše, spremeniš stvari in najdeš ljubezen zase. res da boš nekaj časa odvisna od staršev, ampak ziher se bo našla služba zate in počasi se bo ves kaos začel urejevati. Naj te ne bo strah!
Verjemi vase in v svoje odločitve.

maia

Jasmina!

Eno samo vprašanje?
Mu zaupaš?

Poizkusi si najti službo.To naj Ti bo ta trenutek prioroteta.Ko jo boš našla se odseli.

Vsak človek stremi k temu,da je ljubljen.Ti,jaz …vsi.Kar sem razbrala iz tega kar si napisala,pa ti nisi.Vsaj ne na tak način kot si zaslužiš.
Kakšna je ljubezen,ki Ti jo tako velikodušno podarja niti nočem razglabljati-zame je to absurd.
Tudi tistih,ki pravijo,da se obrni vase in najdi takoimenovane minuse v Vajinem razmerju(ki naj bi jih prispevala sama),ne razumem.Kajti bistvo problema je pogovor-z njim se da rešit še tako komplicirano težavo in zanjo poizkati rešitev.Ne pa z priznanjem,da namesto Tebe ljubi drugo.
Če je temu tako,naj oddide z njo,ki je v vseh pogledih boljša od Tebe.
Moraš se ceniti Jasmina.
Avanturo je omenil (po moje) zgolj zaradi strahopetnosti.Ker ne ve kako je živeti z to idealno žensko,ker ne ve kaj lahko v morebitnem odnosu z njo izgubi in pridobi.
Življenje s Tabo pozna.Ve,da je veliko več pozitivnega kot negativnega,zato pravi da Te ne misli pustiti.

Nihče noče živeti v večnem strahu pred izgubo.Verjamem,da tudi Ti ne.Zato…pokaži mu koliko veljaš.Pokaži,da si vredna več kot Te ocenjuje On.Biti nadomestek za njegovo idealiziranje ali krivec za dvojno merilo nečesa kar je samo v njegovi glavi pa si ne zaslužiš.

Zaželi mu vso srečo (če premoreš toliko moči pomešano z sarkazmom) in se umakni.
To je moje mnenje.

Kajti nekaj drži kot pribito.Če sama ne pokažeš svoje vrednosti,jo tudi On videl NE bo.

Želim Ti vso srečo,

Kaja B.

Hvala za vaša mišljenja.
Nekdo izmed vas je vprašal kako sva se razumela. Odlično pa ne pretiravam. Povedala sva si vse, stala drug drugemu ob strani, se včasih cele noči pogovarjala kot da bi se komaj spoznala in delala načrte za prihodnost. Nikoli nisem dvomila v njega saj je prav on bil prvi ki je izrazil željo po otrocih, poroki ko sama nisem bila prepričana da je že čas zanje. Vedno sem naju smatrala za srečen par, njega sem imela za sorodno dušo. Imela sva iste poglede na svet, iste želje, funkcironirala sva na vseh področjih. Kljub otrokom sva si utrgala trenutke zase, ponavadi zvečer ko sta zaspala. Poleti sva najraje sedela na balkonu, se pogovarjala in zraven spila kakšno pivo. Marsikomu to ne bi pomenilo nič ekstra ampak sama sem komaj čakala večer, da otroci zaspijo,…. Vsi ti večeri so mi bili nekaj posebnega še sedaj so mi. Ampak sedaj ne vem več ali je vse kar sva lepega in tudi grdega preživela sploh resnično, so bili to sploh najinji trenutki? Je bil kdaj sploh moj? Me je imel kdaj sploh rad?
Ne vem ali naj sploh še enkrat poizusim ali naj raje grem ?

Naj povem tudi da me vse to spravlja v takšno žalost. Normalno se pogovarjava vendar ni več isto. Vedno ko je zamišljen se sprašujem ali razmišlja o njej, ko gre s prijatelji kam je res šel,… V meni je zbudil takšna čustva za katera sploh nisem vedela da jih imam. Rada bi poizkusila rešiti zakon ampak ne vem ali se splača? Mislim nekoga ne nehaš ljubiti čez noč in na ukaz! Lažje mi je le ko vidim da se kaj takšnega ni zgodilo samo meni ter da nisem ne prva in vem da tudi ne zadnja! A so vsi moški tako pokvarjeni?
Zgubila sem zaupanje v ljudi predvsem pa v moža!

Mislim, da te je mož dolžan vzdrževati, tebe in otroke, če nimaš svojih prihodkov. Pozanimaj se v tej smeri, če se boš odločila za ločitev.

Za začetek je dobro, da se zbereš, urediš svoje misli in razmisliš kaj si želiš in kje so tvoje realne možnosti. Začni delati na sebi. Poišči si službo, pojdi ven s prijateljico, poskrbi zase in za svojo dušo. Ne bodi samo doma in gospodinja. Poskušaj se tudi pogovoriti z njim, iskreno brez očitkov. Mislim si pa, da te to ne bo zadovoljilo, ker verjetno niti sam ne ve kaj hoče. Zato pa sebe postavi na prvo mesto. S tem, ko boš ti rasla, boš vplivala pozitivno tudi na svoje najbližje. Ne dovoli si, da zapadeš v depresijo: svojo bolečino izpovej prijateljici, psihologinji (so tudi na koncesijo). Svetujem ti, da prebereš kakšno dobro knjigo na to temo: od Marjana Košička “Zakon na razpotju”, ali pa od Garyja Chapmana “Pet jezikov ljubezni” in “Zmaga ljubezni”. Predvsem pa ti polagam na srce: ločitev naj ne bo tvoj prvi korak, ampak zadnji. Vedeti moraš, da po ločitvi koraka nazaj ni. Kdo pa pravi, da te zunaj zakona čaka ljubeč moški, ki bo v trenutku rešil tvoje probleme. Živimo v potrošniški družbi, kjer se stvari, ki nas več ne zadovoljijo, zavržemo. Zato družba odobrava ločitev. Se strinjam, ampak šele potem, ko so izčpane vse poti. Kajti na teh poteh boš tudi sama dozorela in sposobna novega lepšega odnosa, z možem ali novim partnerejm. Pa pomisli malo tudi praktično: sama z dvema otrokoma. Na začetku se ti bo od same bolečine in utrujenosti “zmešalo”. Pa ne govorim tja v en dan: sama sem doživela še hujše čustvene zlome poleg prevare. Zato pogum in pamet in naredi to zase. Boš videla, da bo šlo. Le čas je potreben,da se ves nered zopet spravi v red.
Pa srečno.

Če pa rabiš pogovor, pomoč, sem vedno na voljo.

Mogoče bo tole neumesno ampak zakaj mora žena vzeti otoke? In to posebej če imata z možem dva? En enga drugi pa naj drugega vzame…

Zaslužiš si srečo, zaslužiš si, da so ljudje do tebe prijazni in da s teboj lepo ravnajo. Zaslužiš si srečo in veselje v življenju. Zaslužiš si samo najboljše in ne sprijazni se manj.
Vzemi življenje v svoje roke in poskrbi zase. Ne dovoli si biti odvisna od drugih ljudi. To pomeni, da bi si morala poiskati službo in biti finančno samostojna. Na ta način se boš počutila samozavestnejšo.
Po eni strani je prav, da ti je mož priznal, da ima rad drugo žensko. Naj zaživi z njo in si dovoli imeti tisto, po čemer hrepeni. Ampak ne na tvoj račun. Imaš čas, da poiščeš srečo z drugim moškim. Jaz bi se na tvojem mestu ločila, ker ne bi mogla spati v isti postelji z nekom za katerega bi vedela, da me ne ljubi. Vzela bi si čas in si uredila življenje.
Če boš ostala z njim, ne bo bolje. Če jo ima rad že osem let, jo bo imel rad še naprej. Pusti ga, naj gre, ker sam očitno nima dovolj poguma za to. Pusti ga in energijo raje porabi za to, da sama zaživiš.

Sicer bom zdele 3x na les potrkala…ampak vseeno…meni se zdi pa najhujša možna rešitev ravno ta, da bi ločevali otroke. Jaz tega ne bi nikoli naredila.

Hvala za vaša razmišljanja.
Sama ločitev smatram za zadnji korak. Po odkritem pogovoru z možem sem zaključila, da bom poizkusila še nekaj časa. Sam mi je zatrdil, da se je s tem ko mi je priznal vse spremenilo. Pravi, da sedaj ne čuti več isto do nje kot prej ko je skrival zase. Kot da bi sedaj ko je povedal ljubezen minila. Pravi, da mu je sedaj vseeno ko jo vidi ( sem se tudi sama prepričala ker sem bila zraven) prej pa je postal nervozen. Morda pa nama bo uspelo in mu je predastavljala samo fantazijo in mistično žensko.
Nekdo je napisal naj vzameva vsak enega otroka- to ne bi nikoli naredila, da bi se enemu otroku odpovedala raje celo življenje trpim kot to.

Odličen korak za začetek, Jasmina. Še vedno pa bodi previdna in pazi nase in na otroka. Pa srečno.

Res je bilo neumesno! Če nimaš otrok, se ne spuščaj v take debate, saj si očitno ne znaš predstavljati, kaj bi za otroke pomila najprej ločitev staršev, potem pa še ločitev z bratom oz. sestro.

Ali misliš da je otrok predmet, kakor avto; če imamo dva avta, enega vzame žena drugega mož. Kaj pa bi storila z enim otrokom, ti ki si tako pametna. Ne, raje ne razmišljam, kakšen bi bil tvoj odgovor.

Če sta se tako odločila in če je mož spregledal, potem vama želim vso srečo. Morda so bile pri njem res samo iluzije in se bo sedaj zares vrnil k tebi in otrokoma. Naj ti upanje daje moč!

Jasmina, kot da bi brala svojo zgodbo izpred nekaj časa. Pri meni je bilo čisto tako kot pri tebi, le da se mi je tista druga na koncu še vtaknila v zakon. Tudi jaz sem razmišljala o ločitvi.
Pa sva krizo prebrodila. Res, tudi to je mogoče. Če je bilo vsa ta leta pred krizo sicer vse v redu, se da z veliko odpuščanja (samo sprva; potem itak počasi pozabiš na zamero) zvezo postaviti nazaj na noge. Sploh če se veliko pogovarjata.