koncentracija

Spoštovani !

Prosila bi , če bi mi lahko svetovali, kako naj se pripravim na nek dogodek, ki me čaka. Zahteva veliko mero samostojnosti, obvladanja samega sebe, veliko prepričljivosti in zaupanja vase.
Je pa potrebna tudi pozitivna samopodoba, občutek lastne vrednosti, samozavesten nastop in dobra komunikacija in prijeten izgled ter pozitivna energija.
Kako to doseči , da bo dogodek zame ugoden ?

Hvala za nasvet in lep pozdrav !

Draga “trema”!

Ti odgovorim proti večeru, a prav?!

LP. Maja

Draga “trema”!

Evo me, pa sem s teboj! Sem že v odgovoru na prejšnje sporočilo povedala, da se dobro počutim, ker sem se vsaj malo naspala. Spanec je zame pravo razkošje… In lahko obenem dodam, da je ravno spanec tudi “number 1” zate, preden boš imela dogodek, ki ga omenjaš…

Hm, zelo zanimivo vprašanje si mi postavila! Sem se kar malo zamislila, kaj naj ti napišem. Pa bi mogoče s teboj najprej podelila svojo izkušnjo, ko službeno za učence in dijake opravljam Preventivne delavnice, na katerih mlade podrobneje seznanim s področjem duševnega zdravja. Je to kar zalogaj zame, saj nisem učiteljica in se moram kar sama znajti, kako pritegniti mlade, da me vsaj malo poslušajo. Že za odrasle je tema duševnega zdravja skorajda tabu tema, kaj šele za mlade, ki jim vse drugo po glavi roji…

Torej, preden imam delavnice, si vedno podrobno preberem vse gradivo, ki ga imam v zvezi s tem na razpolago. Potem si naredim izpiske oz. si po alinejah napišem tisto, kar je najbolj pomembno. Preden grem mednje, se poskusim naspati, oblečem se tako, da se v oblečenem dobro počutim, s seboj imam kaj manjšega za pojesti in popiti. Vse to je skrb zase. In ko si ti OK, lažje daješ drugim. Ko pridem mednje, jih vedno vprašam: Kako ste? in malo počakam na odziv. Potem na kratko predstavim sebe, ker s tem, ko odprem sebe, odprem tudi njih. Potem pa “vržem” pozornost nanje, npr. tako, da povedo, kako jim je ime in če vedo, od kod jim ime. Po vsem tem smo že tako povezani, da je vse ostalo veliko lažje delati.

Na misel mi je še prišlo, da obstaja Bachovo (cvetlično) rešilno zdravilo, ki ga lahko vzameš, preden greš naredit kaj takega, da nisi tako nervozen, da trema ni prevelika. Malo poguglaj, kje jih kdo prodaja oz. ja, v LJ vem, da je na Dalmatinovi z Bachovimi cvetličnimi zdravili delala Smilja Novak. Evo, imam že njeno telefonsko: 01/2329687, 040/250-504. To so tako lepe in preproste reči, pa še zelo učinkovite so in ne predrage. Morda poskusi še s tem…

Za zunanjo podobo itak že sama veš, da so nepogrešljive frizerke, stilistke, kozmetičarke, vizažistke,…- tako da o tem ne bi še posebej kaj pisala.

Kar se pa mojega področja tiče, je nepogrešljiva vizualizacija, ko si predhodno predstavljaš, kako je na dogodku, da vse teče in da je vse OK, da ti gre, da ste dobra delovna skupina, da si odprta in da dobiš pomoč tudi “od zgoraj”, kot se morda neumno sliši. A dejstvo je, da nam pri vseh stvareh v življenju itak stoji ob strani nevidni svet. Zato tudi ni neumno, da si v skladu s svojimi prepričanji pripraviš kot neko molitev, da ti bo na dogodku šlo, da boš dala vse od sebe, da bo vse tako, kot mora biti, da bodo ljudje tam tudi v redu, tj. predvsem odprti in tebi naklonjeni.

Hm, tako nekako bi ti napisala za1x. Če bi povedala še bolj podrobno, za kakšen dogodek gre, bi ti lahko napisala še kaj. No, boš videla, kako te bo nagovoril moj odgovor – pa se mi maybe še javi, OK?!

Srečno in mislim nate!

Maja

Ni mi uspelo doseči to, kar sem si zadala. Pa sem se tako pripravljala, poskušala sem biti pozitivno naravnana, urejena, samozavestna, sproščena.
Ne vem zakaj ljudi enostavno odbijem s svojo pojavo. Kot bi sevala neko negativno energijo, ki jo začuti vsak, ki me pozna. Ne dosežem skupne vibracije, vse se zaroti proti meni, kot bi me blokirali in vnaprej onesposobili, da bi mi uspelo biti prepričljiva. Vsi me nadvladujejo in moja pojava izgleda tako neznatna, nesposobna, potem pa vsa prepričljivost v meni zamre in ne morem spraviti iz sebe nič prepričlivega. Vsi me skenslajo in potem izpadem tako neumno, da se še sama sebi zdim smešna.
In to se mi vedno ponavlja. Najprej, sama zase sem dokaj ambiciozna, toda, ko pridem v krog ljudi, ki bi jim morala nekaj razložiti, izpadem, kot, da lažem, kot da sem neko neumnost nalašč naredila in totalno nič mi ne uspe.Sem samo kup nesreče, sama s sabo, drugi pa blestijo in razlagajo o svojih sposobnostih. Prepričana pa sem, da niso sposobni nič več kot jaz, le mene nekaj vleče k tlem in odbijam vse , ki so okrog mene.
Prosim še za kakšen nasvet.

Draga “trema”!

Prav nič nisem bila vesela tega, da ti glede dogodka ni uspelo… Pa ti res ni uspelo ali si morda do sebe preveč kritična?! Ti je kdo rekel, da stvar ni dobro izpadla?

Takole na 1. oko težko rečem, v čem je tvoj problem. Napisala si sicer precej stvari, če na hitro preberem tvoje sporočilo, si pa vseeno na nek način ostala skrita. Po občutku bi rekla, da bi veljalo pogledati sporočila iz preteklosti, ki jih o sebi nosiš v sebi. In pa imelo bi smisel, da bi morda poiskala to, kar te moti pri drugih, ker bi tako vedela več o sebi. Pa morda še to, kaj so ti kdaj ljudje izrekli kot kritiko.

Meni je homeopatinja, pri kateri smo morali ozaveščati sebe, rekla, da nje ne zanima, kaj gre meni dobro, ker je to itak že v redu. Bolj jo je zanimalo, kaj mi ne gre in sva delali na tem. Že to, da imaš o sebi slabo mnenje, je neke vrste “zlikovec”. Ampak naša duša nekako ve za to in zato tako mislimo. Zdaj pa bi bilo potrebno najti vse te tvoje negativnosti, zaradi katerih o sebi nimaš dobrega mnenja. Malo je zapleteno, a ko greš v proces in le-ta steče, je vse dosti bolj razumljivo.

Pusti, da moje besede delujejo, pa mi potem še kaj piši, a prav?! In vedi, da tudi, ko še nismo tam, se imamo lahko vseeno lepo…

Maja

Spoštovani !
Nikomur ne morem povedati, kako zelo me je prizadel včerajšnji delovni neuspeh. Pa saj to je bil še en življenski neuspeh na moji poti nepotrditve in nesposobnosti.
Pri vsakem mojem delu se kaže, da ne zmorem narediti tega, kar čutim, da bi morala. Ne znam ustvariti avtoritete in se potrditi s svojimi dejanji. Niti na delu, niti v partnerskem odnosu, niti v starševstvu, niti v sosedskem odnosu, niti v krogu sorodstva. Povsod izpadem ne dovolj dobra, nesrečna, prazna in nezavedno izžarevam nekaj kar me onemogoča in odbija ljudi od mene.
Nisem zadovoljna, čeprav v sebi čutim neko sposobnost, ki pa je nihče ne upošteva.
Lep pozdrav in hvala, da ste mi “prisluhnili”,

Draga “trema”!

Cel večer sem imela neke opravke, zdaj pa je tudi že tako pozno, da grem počasi spat. Sem ravno toliko gor prišla, da ti to povem in da ti bom poskusila že jutri spet kaj napisati. Za1x pa bi ti rekla, da tudi, če je dogodek izpadel tako, kot je, so najbrž eni razlogi za to. Na misel mi je prišlo, da se moraš preko tega naučiti, prenašati udarce in še vedno ohraniti upanje in živeti naprej. Please, pojdi malo na Natascho Kampusch, o kateri sem pisala, ki je preživela čisto neživljenjsko “matranje”…

Pridem jutri gor in ti pišem naprej, OK?!

Drži se! Tudi, ko nam vse ne gre, imamo še vedno pravico do sebe – da smo, da živimo, da se veselimo,…

Maja

Draga “trema”!

Evo, pa sem s teboj! Včeraj pa sem bila res tako zasedena, da se žal nisem imela časa usesti za komp in se ti posvetiti. Se ti bom pa zdaj in upam, da se boš vsaj malo potolažila!

Čez glavo mi gredo ob branju tvojega pisanja različne stvari. Ali je bilo res vse tako zanič, kot pišeš? Ali pa je možno, da si na splošno v kakšni krizi in zavoljo tega še bolj kritična do sebe, občutljiva in tako? Malo težje si predstavljam, kaj bi ti šlo lahko tako zelo narobe, ker ne vem konkretno, za kakšen dogodek je šlo. Ali bi lahko morda še kaj več napisala tudi o tem? Pa pomislila sem, da morda to delo ni tvoje poslanstvo in ko smo nekje, kjer ni naše mesto, nam gre vse narobe?!

Možnih je res veliko variant. Lahko, da ti je lažje samo že s tem, če o tem kaj napišeš. Lahko, da bi morala storiti kaj več na to temo. V vsakem primeru pa ni to kar za vreči puško v koruzo. Spomni se na kdaj, ko si pa zablestela in ti je res dobro šlo. In pa nekaj moramo vsi vedeti – da je namreč življenje res kot vrtiljak, ko si 1x gor in 1x dol. Vsem nam je bolj fino, ko smo gor, ko nam gre, ko nas vsi hvalijo, ko blestimo. Toliko težje pa nam je sprejeti, ko nam ne gre, ko smo na tleh, brez energije, nobene potrditve ne dobimo,… Je pa tako, da moramo znati “hendlati” z obema poloma, sprejemati situacijo takšno, kot je. Tako, kot se lahko ljudem zmeša od nesreče, se marsikomu tudi od sreče, saj je dotok energije v telo in povsod drugod premočan in nas kar scvre.

In ne vem, če sem ti že omenila, da pa morda v sebi nosiš neko nepredelano travmo, zaradi katere si tako blokirana v vseh teh situacijah. Lahko, da te je strah uspeha in si podzavestno skreiraš situacijo tako, da ti ja ne uspe. Itak je nezavedno tisto, ki nam povzroča težave, ne tisto, kar je že na površini. Pa še na nekaj sem se spomnila. Skynner v svoji knjigi o družinah lepo na-piše o strahu pred uspehom (pa vedi, da je to njegova varianta, saj bi spet kdo drug drugače postavil zadevo). Govori o tem, da naj otroci ne bi spali v postelji svojih staršev. In to obširno razloži, zakaj ne. Če ima otrok to moč, da pride v posteljo svojih staršev, to pomeni, da je posredno prodrl na področje njune seksualnosti. In ta moč, da mu je to uspelo, je tako velika, da se je otrok ustraši in se kasneje v življenju vedno znova boji kateregakoli drugega uspeha… ??

Možnih je res veliko razlag, najbolj možna pa je tista, ki je najbolj blizu tebi. Poslušaj se in odpri se in rešitve bodo prihajale same od sebe.

Srečno!

Maja

Še enkrat bi rada razložila, da se v vsem svojem življenju spopadam z neprestanimi težavami in neuspehi.
Ko mi je umrla mama, so mi znanci in terapevt svetovali, da naj se ukvarjam s pozitivnimi afirmacijami in naj vizualiziram dogodke, ki se bodo izšli tako, kot si sama želim. Vendar včasih, ko si predstavljam, da bo neka zadeva prava katastrofa, se to ozkaže, da moje misli le niso pravilne, medtem, ko včasih razmišljam, da bi se nek dogodek ugodno izšel, postane ta prava polomija.
In še osebe, ki mi veliko pomenijo, me potem, ko sem od njih dobila to kar sem rabila, nekako ne zanimajo več, medtem, ko me ljudje za katere menim, da jih bom potrebovala, prav privlačijo.
Kaj je z menoj ?
Življenje me samo tlači, tistega pravega Življenja zame ni.
Hvala za pomoč !

Draga “trema”!

Najprej 1 velik oprosti, ker ti toliko časa nisem odpisala!!! A sem bila čez vikend skos nekaj zasedena in nisem bila zvečer nič na kompu. Včeraj pa, ko sem imela namen pisati, sem bila preveč izmučena od ubadanja z muckom, ki smo ga ravno vzeli iz zavetišča in nisem vedela, ali bo preživel ali ne, ker je bil čisto slaboten.

Ampak, evo me zdaj s teboj… Najprej me nekaj zanima. Ali ti to, kar ti napišem, kaj dobro dene, ali se ti zdi, da je bolj praskanje po površini? Če nimam feedbacka z vaše strani, včasih ne vem, če plujem v pravo smer, zato mi prija vedeti, kako npr. nate deluje moje pisanje.

Potem pa bi ti rekla, da je morda tvoja lekcija, da se navadiš sprejeti življenje do obisti točno takšnega, kot je, morda tudi s tem, da doživljaš neuspeh za neuspehom. Življenje ni samo sajenje rožic in da je vse fino in fajn. To sem že rekla. Je pa res, da je težje sprejemati neuspehe kot uspehe, čeprav tudi uspehi sesuvajo ljudi. Oboje namreč po telesu sproži pretok silne energije, ki jo redki znajo dozirati. Poskusi se, ne identificirati se z neuspehom. OK, neuspeh je, sprejmi ga, dovoli si začutiti bolečino, ampak to je še vedno samo del tebe, nekaj bolj od zunaj. Je pa gotovo odslikava tvoje notranjosti. Zato je nesmiselno na to lepiti neke pozitivne afirmacije, ker je to tako, kot če stanovanje, kjer smrdi, ker nismo odnesli smeti, “pošpricamo” z osvežilcem zraka, namesto da bi preprosto odnesli smeti. Veliko večji smisel je, če pogledamo globoko vase in poskusimo tam najti “vse sorte zlikovcev”, ki nam kratijo srečo. Tudi o tem sem ti že na-pisala.

Izguba mame pa je še posebej boleča točka in ni enostavno živeti s tem. Pravijo, da greš z mamo lahko skozi pekel in boš ostal v redu. Mama nam da energijsko zaščito. Mama je kavč, po katerem lahko skačemo. In spet sva pri sprejemanju. Iz nekih razlogov je mama fizično zapustila ta svet. Obstajajo načini, kako se lahko z njo povežeš ne glede na to, da je umrla. Zaradi te travmatične izkušnje si zdaj drug človek, kot bi bila, če se ti to ne bi zgodilo. Je pa to res bolj filozofski pristop, ki ga je treba večx predihati, da potem nastopi olajšanje.

Na koncu pa še to, da ja, da je res tako: Ko ti je do nečesa res veliko, se ti to izmika. Bolj, ko tekaš za tem, bolj se oddaljuje. Ko pa ti je za nekaj vseeno, ti pade v naročje kot zrela hruška, če dovoliš. Zakaj je tako, še nimam odgovora. A tako je neizpodbitno.

Starejši, ko smo, več izkušenj, ko imamo, bolj “obvladamo vse te trike”. In potem je lažje živeti. In bolj si srečen. Morda se samo malo “sprosti”, če se še tako neumno sliši. In boš videla, da ti bo cel svet ležal pod nogami…

Drži se!

Maja

Če lahko pristavim svoj piskrček:
meni je pri odpravljanju raznovrstnih težav, povezanih z nizko samopodobo, tremo, občutkom, da se bom osramotila v javnosti in pri spopadanju s številnimi bolečimi preteklimi dogodki (tudi z “osramotitvijo” v javnosti in s številnimi neuspehi) zelo zelo zelo pomagala tehnika EFT – tapkanje!
Zelo zelo priporočam, veliko se najde že na internetu! Brez EFT bi me danes najbrž že pobralo.
Veliko sreče!