Komunikacija z mamo in pretiran strah
Pozdravljeni,
že nekaj let prebiram vse mogoče forume na temo čustev in odnosov a rešitve še nisem našla. Kar naprej se vrtim v krogu. Prišla sem vsaj do spoznanja, da sem glavni krivec za vse sama. Od tu to izboljšanja verjetno ni več tako daleč, kot se mi je zdelo prej, ko sem se zdela sama sebi nemočna žrtev v rokah staršev. Pri 25-ih mi še vedno svetijo z lučko in skrbijo za moje potrebe na lep ali malo manj lep način. Jaz pa vsega tega ne potrebujem…res je, da se v marsičemu motim ampak sem željna znanja in naučila bi se rada sama brez vseh priročnikov in mnenj drugih ljudi kar pa mi ne uspeva najbolje enostavno zato ker imam (tako jaz dojemam) zvezane roke in prevelik strah pred vsem, še najbolj pa se bojim soočenja s samo sabo. Enostavno povedano: starši so šli z menoj in mi tekom študija ves čas visijo za hrbtom (še posebej mama) in mi nekako ovira odnose z drugimi, ker se boji, da bi zašla. Ta strah ni tako nedolžen kot se zdi…prodrl je v vse pore mojega življenja in še sama sem začela verjeti, da se nisem sposobna boriti za svoj obstoj in da nisem sposobna najti službe. Predvsem me je tudi strah mame, ker ona pač brani svoje mnenje z vsemi možnimi sredstvi. Tu so še spomini iz preteklosti.
Zdi se mi, da sem totalno zafurana. Na študij se ne morem osredotočiti, ker se mi zdi, da mi nekdo tišči revolver na vrat in sika: doštudiraj! Vem, da bi se morala osamosvojiti in si poiskati službo, da bi bilo potem vse drugače. Ampak ko iščem službo in najdem kar primernega se oglasi glas, ki mi pravi, da itak nisem sposobna (še za najlažja opravila)-ta glas je tako hromeč, da nazadnje kar obstanem in ne ukrenem nič ampak samo sanjam, kako bi bilo to fajn in odlašam s klicem. Zdi se mi, da za to, da verjamem vase, preveč potrebujem potrditev drugih ljudi, ki pa jih ni več, ker trenutno nisem v stiku z nikomer, razen s starši seveda. Si jih pa obupno želim in jih iščem na neprimernih mestih na internetu, ker imam pred zunanjim čedalje večji strah. Ker pač ne najdem rešitve pri sebi, sem jo začela iskati v 3. osebi…zdi se mi, da iščem moškega, samo da bi čimprej pobegnila in pri tem nekako ne ugotovim, kaj bi bilo primerno zame. Ne vem, če si to sploh želim, v bistvu niti ne vem kdo sem in kaj je normalno za zunanji svet. Dostikrat sem razočarana, ker sem si izoblikovala svoj koncept vrednot, ki pa se ne sklada najbolj z ostalim svet in je morda preveč idealističen…sedaj pa sem se zalotila pri tem, da razmišljam tudi o skrajnih rešitvah ki pa se spet s tem konceptom ne skladajo, zato se mi zdi, da sem slab človek. Do sedaj sem imela vsaj vero vase in to mi je dajalo moč, sedaj pa izgubljam še to. Zdi se mi, da sem postala obsedena sama s seboj in s temi odnosi, kar je tudi glavni razlog, da se obračam na ta forum. Sveta ne vidim več jasno, vse se mi zdi nekako zamegljeno. Normalno da kot taka nisem zaželjena v družbi…te potrditve ne rabim, ker to vem sama. Vem, da se moram najprej spavit v red ampak ne zmorem sama, zato se mi zdi to začaran krog. Ne vem s katerega konca naj se lotim zadeve. V prejšnjih postih na forumih sem se osredotočala predvsem na starše in nekako iskala potuho pri drugih, da bi dobila potrditev kako so starši grozni in jaz najbolj boga ampak to ni rešitev. Sedaj sem prišla do točke, ko bi res rada spravila življenje v red in mi je postalo pomembno lastno obnašanje. Vem da se najbolj zaviram s tem strahom in nezaupanjem vase. Želim si, da bi našla uspešem način komunikacije s svojo mamo, za katero se včasih sprašujem, če nima mom…velikokrat se mi sicer zdi, da ima kaj prav ampak po drugi strani pa svoje napake ne prizna in noče sprejeti mnenja druge strani oziroma dostikrat sploh posluša ne. Za to, da obvaruje svoj prav se včasih poslužuje skrajnih sredstev, včasih celo nasilja. Ampak to so redke izjeme, večinoma pa se vmes tudi dostikrat kar razumemo med seboj, dokler so moje želje lepo pometene pod preprogo. Rada bi torej vedela, na kak način se lotiti komunikacije z osebo, ki je že vnaprej prepričana v svoj prav, Ne vem kako naj ji dopovem, da sem odrasla oseba z vsemi svojimi napakami in vrlinami vred, ne pa samo njen podaljšek in da mi pusti kar je mojega:življenje. Ven ne hodim ravno zaradi strahu pred kakšnimi izbruhi, si pa dopisujem po sms-ih in še to ne bi smela ker ob koncu meseca pride račun in ona me zaslišuje: kdo pa je to, pa to…in potem sledi prognoza mojega življenja, da ona že ve kaj sledi in bom že dobila svoje ker ji oporekam in da si zaslužim, ker je nisem nikoli ubogala. Ali bi bilo kaj bolje, če bi doštudirala in dokazala da sem sposobna poskrbeti sama zase…je to njeno obnašanje posledica mojega ali je obratno. Tega ne vem več in s temi vprašanji se vrtim v krogu dan za dnem, medtem ko bi morala zbrati pogum in moč, da se osredotočim nase. Mogoče pa s tem le bežim pred sabo in sem res največji krivec za vse sama.
Sem si prav vzel čas in prebral celotno objavo, ker me je začetek spominjal na moje bivše dekle.
Greva lepo po vrsti. Ja, za vse si odgovorna sama in nikakor ne prenašaj odgovornosti na težavno mamo. Nisi pa kriva. Torej odgovorna. Zakaj? Zato ker bi pri svojih letih morala biti če ne drugače vsaj v svojih odnosih do staršev odrasla oseba, ti pa dopuščaš, da se do tebe obnašajo kot da si še vedno njihova mala punčka, za katero je potrebno skrbeti po dolgem in počez. To je tvoja prva napaka.
Tvoja druga napaka je ta, da iščeš stik z ljudmi preko spleta. Nehaj. Človeka moraš imeti pred sabo, ga spoznavati na realen način, ne pa nek kvazi spletni prilagojen osnutek osebnosti, ki jo je na spletu z največjo lahkoto prilagoditi. Ne veš kako spoznavati ljudi? Pa saj hodiš na faks, tam imaš super možnosti za spoznavanje novih osebkov. Ne koncentriraj se samo na moške, še bolj pomembno pa ne išči v njih izhoda iz tvoje dane situacije. Najprej spravi sebe v red, šele nato se zapletaj v (resne) veze. Govoriš o strahu pred zunanjim svetom. Saj se zavedaš, da več kot da boš padla na zadnjo plat in se vsakič pobrala ne bo? Nekaj časa nazaj sem na svojem blogu napisal misel na temo samozavesti: http://littlesweetie.me/samozavest preberi si jo, mogoče najdeš kaj uporabnega…
Kar se pa tiče tvoje mame je pa tako, da tukaj jo moraš postaviti pred dejstvo, da nisi več stara 15 let. Napisala si, da se včasih poslužuje tudi fizične sile? Popolnoma nesprejemljivo. To je tudi povej. Za take stvari se tudi pravno odgovarja. Bodi pogumna. Vsak otrok, mora slej ali prej svojim staršem povedati oziroma se jim postaviti po robu. Sama si čakala ČISTO preveč dolgo. Pri svojih letih bi morala imeti že te stvari urejene po dolgem in počez.
Zavedaj se pa pomembnega dejstva, da če hočeš biti v svojem življenju resnično svobodna, da je nujno potrebna finančna samostojnost. To ti mora biti kristalno jasno. Seveda te mama upravlja, če se zaveda, da si odvisna od nje. Ne dovoli ji tega in vzemi življenje v svoje roke. Recepta ni, sem ti pa dal par dobrih iztočnic in materiala za premlevanje.
Resnično ti želim, da si urediš nastalo situacijo, saj glede na napisano nisi slaba oseba in si zaslužiš veliko več kot to, kar imaš trenutno…
Pozdravljeni!
Pri petindvajestih letih si vsi postavljamo temelje za svojo popolno osamosvojitev od staršev. Sklepam, da ste sicer na dobri poti do finančne osamosvojitve, saj sem razbrala da zaključujete fakulteto?
S predhodnikom se strinjam, da boste s finančno osamosvojitvijo pridobili neko samostojnost, a ne celostne, če s starši ne boste prerezali “popkovnice”. Seveda je to lažje pisati kot storiti, a vztrajnost pri argumentiranju in prepoved vpletanja v vaše osebne odločitve so ključne pri postavljanju meja vaši mami. Fizično nasilje je nesprejemljivo in kot že omenjeno kaznivo. Kaj je primaren vzrok in kaj ne se je tukaj zelo nehvaležno pogovarjati, je pa iz opisanega razviden manipulativen mamin odnos do vas in vaših lastnih odločitev/odgovornosti. Mamo boste težko naučili popolnoma nove komunikacije, ampak lahko ji postavite meje. Kaj se sme in kaj ne (v smislu, da vam izpiska za telefon ne sme pregledovati ipd.). Vztrajnost in pogum bosta potrebna, a verjamem da oba premorete.
Zakaj ste se umaknili v samoto? Kaj točno je bilo tisto kar vas je pripeljalo do tega? Kakšno je vaše vsakodnevno razpoloženje? Kako spite, kakšen imate apetit?
Morda sem se nekoliko bolj ustavila pri stavku: “Dostikrat sem razočarana, ker sem si izoblikovala svoj koncept vrednot, ki pa se ne sklada najbolj z ostalim svet in je morda preveč idealističen…sedaj pa sem se zalotila pri tem, da razmišljam tudi o skrajnih rešitvah ki pa se spet s tem konceptom ne skladajo, zato se mi zdi, da sem slab človek.
Kaj točno ste s tem želeli povedati? Kakšni so ti skrajni ukrepi? Imate črne misli? Ste samomorilni? Pri slednjih takoj poiščite strokovno pomoč in se obrnite na intimen krog ljudi, da vas le ti zaščitijo pred samo seboj.
V pričakovanju odgovorov,
F.Tadeja
Ko sem tole brala, me je kar stiskalo pri srcu od težkih spominov. Kot bi gledala sebe v svojih zgodnjih dvajsetih letih, kar je zdaj že davno nazaj. Enaki občutki, enake muke, ponekod celo iste besede, kot sem jih nekoč uporabljala jaz.
Ne morem ti kaj dosti svetovati, ker se zavedam, da je vsaka pot drugačna in ne poznam te osebno. Lahko ti pa povem, kako se je odvijala moja zgodba. Študij se mi je ustavil tik pred diplomskimi izpiti in ni več šlo naprej. Ja, pritisk je bil grozljiv (točno tako, kot da mi nekdo tišči revolver na vrat) in notranje muke prehude, čutila sem, da ne morem nikomur zaupati in da me itak ne bi nihče razumel. Moje kolegice na faksu so se mi zdele tako drugačne od mene. Prizadevne pri študiju, večina je imela tudi resnega fanta. Po eni strani sem jim zavidala, po drugi pa sem bila nad njimi nekako vzvišena. Nisem videla mesta zase na tem čudnem svetu. Veliko sem razmišljala tudi o samomoru (upam, da ti ne), a sem se tudi nekako bala to narediti. Bala sem se veliko stvari… pravzaprav vsega. Še najbolj pa mame, ki je bila grozno stroga in nečustvena. Potem sem po nekem zanimivem spletu okoliščin (predolgo za pisanje) prišla do terapevtke, kar mi je malo pomagalo ozavestiti moj slab odnos do sebe, moje manjvrednostne komplekse, ki so me ovirali. Kar mi je pa takrat najbolj pomagalo, je bilo to, da sem šla v službo. V tistih časih to še ni bilo tako težko kot danes. Umirala sem od strahu, a gnala me je želja po tem, da bi se finančno osamosvojila in mi ne bi bilo več treba denar dobivati od mame. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da sem si s tem rešila življenje. Ko sem imela svoj denar, je mama izgubila moč nad mano. Ni me mogla več maltretirati, ker sem se ji enostavno umaknila, nisem prihajala več domov, živela sem v najetem stanovanju. Diplomirala sem, sicer šele čez več let, ker je bilo ob službi težko študirati, pa vendarle.
Tako da če bi ti kaj svetovala, bi ti to, da se finančno osamosvojiš in mami postaviš meje oz. ji daš vedeti, da si odrasel človek, ki zna poskrbeti zase. To ti bo dalo veliko moč in zagon za naprej. Upam, da še kaj bereš ta forum… že dolgo je, odkar si pisala. Iz tvojega pisanja se vidi, da si zelo inteligentna oseba, zelo globoka in razmišljujoča, sigurno imaš veliko kvalitet, ki pa se jih premalo zavedaš, ker so te doma tako zatrli. Ne bom ti rekla, da verjemi vase in se nauči imeti rada sebe, ker to meni takrat tudi ni prav nič pomagalo. Naredi raje čisto konkretne korake v svobodo. Poišči si službo in ko boš zaživela svobodno, začni delati na tem, da utišaš svoje notranje dvome in demone in počasi odkriješ svoje kvalitete in lepoto življenja.
Verjemi, da bo šlo. Če je meni uspelo, sigurno lahko tudi tebi 🙂
Pozdrav, od mame pričakujem da bo vse življenje zame finančno skrbela(imam 22 let). Do nje sm za trenutek zadirčna čeprav je ona samo prijazna z mano. Samo povzročam ji probleme in nevem kako naj premagam svojo sebičnost, kako naj se umirim da nebom več zadirčna in da je nebom izkoriščala.
Šle sva na morje za vikend. Vse je bilo ok dokler nisva prišle domov, naslednji dan sem poskušala naresti isto(da je ne dušim s svojimi problemi) ampak mi ni uspelo, spet sva se skregale in spet sem si dokazala da je v resnici nimam rada in da sem očitno do nje prijazna samo zato ker zame skrbi finančno. Njej ni bilo ok ker sem dobila spet kazen za napano parkiranje in misli da jo zanalašč probam uničiti.
Hvala
Forum je zaprt za komentiranje.