Pozdravljeni,

mene pa zanima, kako vi vrednotite komunikacijo v družini? Se znate poslušat, delit mnenja in pridete do konkretnega dogovora ali slednje pelje v kreg in ne poslušanje drug drugega?

Sprašujem, ker sem sama željna neke normalne komunikacije, pa se mi zdi da tega ne dobim s strani mame. Zna bit zlata, a ko ni nekaj po njeno, nastane kreg in ogenj v hiši.Ne sprejema mnenja, mogoče posluša, ampak NE sliši, kaj ji hočeš povedat. Par primerov; Sama nisem za neke vešče tradicije in ko to tudi povem, sem slaba jaz. Da ne spoštujem nekih navad in ljudi. Nimam otrok, ima pa otroke sestra. Mama rada komentira kako in kaj se vzgaja. Ampak sestri to paše, meni ne. Razumem razliko med nasvetom in dejanskim ukazovanjem. Ampak meni se res ne da več poslušat o sestri in njenih otrocih, kako je boga in gor in dol (pa ni – ima čist fajn življenje, lusne otroke, partnerja, stanovanje – nič jim ne manjka, zato nima za kaj bit boga, edino to da njen partner dela neprijeten urnik).

Stara sem 21 let in trenutno še študiram, zavedam se, da bom morala za nekaj časa še nazaj, ker financ s študijem nimam za it na svoje. Zanima me, kako hendlat te odnose, da lahko vzpostaviš neko zdravo komunikacijo? brez da normalen pogovor, vodi v kreg? Ali pa da postavim vprašanje drugače, kako komunicirat z osebo, ki ne zna oz. noče poslušat? Ker vedno nastane kreg, ko podelim svoje ”preveč izobraženo” mnenje.

Lp

Anka