S fantom sva skupaj 4 mesece. Spoznala sva se tako, da sem ga jaz zagledala, bil mi je vizualno zelo všeč in sem šla do njega. Nisem pričakovala ničesar, bilo mi je samo do pogovora z lepim moškim. Itak sem si mislila, ker sem bila oblečena precej elegantno zvsem make-upom, kar ni v moji navadi, da bo pol pač mislil,d a sem ena kokoš. Zgodilo se je, da me je potem ves čas fotografiral, kar sem opazila in hotel se je tudi slikati z mano. Vso pozornost do mene je izkazoval brez besed.

Po nekaj mesecih, ko sem mislila, da me je pozabil, me je povabil na zmenek. Nisem si mislila, da se me še sploh spomni. In sva začela hodit, kmalu sem spoznala tudi njegove starše. Ugotovila sem, da izhaja iz precej bogate družine, z dobrimi odnosi, ugotovila sem tudi, da je zelo priden fant, deloven, urejen, discipliniran… Na začetku si sploh nisem mislila, da bova skupaj, da mu ej sploh mar, nisem mu posvečala pozornosti… dokler mi ni enkrat na vsem lepem rekel, zakaj sem taka, da hga puščam v dvomih kaj se z mano dogaja, če ej vse v redu, zakaj mu ne povem, če se varno pripeljem domov (veza na daljavo)… Naenkrat se mi zdi, da on ni zame, da si je ustvaril napačno sliko. In bi ga najraj pustila, pa čeprav ga imam rada. Samo da mi ni treba razlagati določenih stvari v zevzi z mano. Moja družina je namreč zrazpadla, neurejena… Mama iin opče sta ločena, oče je alkoholik, mama mi nikoli ni izkazovala ljubezni, vedno me je zaničevala, prav tako pa očim. Včasih sem bila celo precej nesamozavestna zaradi tega. Na zunaj se namreč ne vidi, da imamo take odnose, ker sem zelo pozitivna in komunikativna oseba, imam občutek, da me imajo ljudje zelo radi, vedno dobivam pohvale kako sem simpatična, da izžarevam življenje in pozitivno energijo… Nekateri pa celo mislijo, da so moji starši bogati, pa čeprav skoraj nihče šeni bil pri meni, kdor pa je bil, pa vidi lepo hišo in nov avto. V bistvu nikol ni nihče skrbel zame ne čustveno, en materialno. Tud fant misli, da imam vse, ker v bistvu, tist kar imam, sem si zaslužila sama, z delom in štipendijo. Ni še toliko, da bi se lahko odselila od doma na svoje. Bo potrebno še veliko, ne mislim pa bit v breme komu, sploh fantu ne. Na nek način ve, da nimam dobrih odnosov z mamo, zato tud noče, da bi ga predstavila (v bistvu tud jaz nočem, sam sem enkrat omenila, da če bo prespal pri men, pol ga morajo videt, čeprav se mi skor zdi, da bi pol propadlo vse med nama…). Ne morem mu pa povedat vseh grdih stvari, ki so se zgodile, in me je v bistvu na nek način sram. Lahko bi si predstavljal vse kot jamranje, v bstvu pa ni tako… naj bo kot je, hočem sam zase poskrbet, pa it, sej ljudje majo še hujše težave… Zdi se mi tud, da sem zguba, ker pri teh letih ne znam it od doma in zaživcet samostojno. No in zarad teh stvari sem včaish žalostna, on pa ne ve zakaj… in mi je brezveze razlagat. Itak si ne more niti predstavljat… Ne vem, če ima taka zveza sploh prihodnost, pa ne vem, če bom lahko komu kdaj povedala, najraj bi se odselila pa pozabila preteklost.

Kaj naj naredim?

JA tukaj pa je res problem samo komunikacija, ampak to iz tvoje strani.

Lepo ga povabiš na sok, gresta nekam na samo, in mu vse lepo po vrsti razložiš. Česa te je strah, zakja si taka, kakšna je tvoje situacija, kaj si rpedsatvljaš pod skupno prihodnost in tako naprej.

Pogovor, pogovor, pogovor, pa če traja 24 ur. Kako bo odreagiral boš tudi vedela, če pa ne boš povedala, pa nikoli ne boš mogla vedeti, zakaj in kako bi on reagiral, lahko pa da boš spoznala in dobila princa iz sanj, lahko pa ga izgubiš, ker se bojiš nekaj pvoedati os ebi, če pa ni princ, je pa prednost ta, da veš, da ni in da je tako najbolje, pa greš naprej.

Ko boš stara boš najbolj obžalovala tisto česar nisi naredila, ne pa tisto kar si.

primož

Praviš, da vse, kar imaš, si si zaslužila z lastnim delom in štipedijo. Torej si punca, ki je močna, odgovorna in delavna. Uporabi te lastnosti tudi pri graditvi razmerja. Izposodi si kakšno knjigo, preštudiraj kako naj bi dober odnos izgledal, ne delaj napak svojih staršev (sama veš, kaj se ti pri njih zdi narobe) in se uči. Delaj v skladu s svojimi potrebami. Želiš si biti ljubljena in da bi te ljudje razumeli, zato delaj v tej smeri. Ne beži pred tem, ne ubiraj lažje poti, ki te ne bo pripeljala do tistega, kar si v resnici želiš. Ker nihče še ni zate skrbel čustveno, se boš morala šele naučiti, kako pravilno reagirati. Zato pusti fantu, da skrbi zate. Verjetno se boš počutila čudno od začetka, ker tega nisi navajena, zato se moraš zavestno truditi, da boš uživala pri tem, da boš počasi pustila fantu do sebe. Najbolje je, da se mu zaupaš, počasi poveš, kako težko ti je vse skupaj, da se še ne znajdeš pri tem razmerju, da je zate vse to novo. Vendar želiš poskusit z njim. Ni potrebno naenkrat razkriti vse tvoje zgodbe, dovolj je, če na začetku ve, da ti doma ni bilo lahko, zato potrebuješ več razumevanja in potrpljenja, da se boš naučila novih prijemov, ki ti bodo omogočili, da boš začela uživati v intimnih odnosih. Zapomni si, da sama ustvarjaš razmere in določaš smer v katero se bo razvijalo tvoje razmerje.

ojla. tudi jaz imam podobne probleme. fotr je alkoholik, mami je sicer v redu, čeprav včasih čutim, d mi je najmanj naklonjena od treh otrok.
s fantom sva skupaj 3 leta. tudi meni je bilo n azačetku težko. nisem si ga upala pripeljati domov.. fotr se je drl cele noči, da nismo mogl spat… in bala sem se, da bi tudi fant to slišal. ampak moraš mu povedati. moraš zbrati pogum!!!! tudi jaz sem ga. bil je vesel, da sem mu povedala. sekira se le, pravi, da mu je žal, da mi ne more bolj pomagati kot le tako da me odpelje k sebi npr.. ampak vedno znova mu rečem, da sem presrečna, ker me spodbuja in mi daje pozitivno energijo!! ker je res tako!!!!ne vem, kaj bi brez njega. ko se fotr začne dret, mi fant zamaši ušesa in mi prigovarja lepe besede.. ne vem, kaj več bi si še lahko želela!
poglej, fantu moraš povedati. če te ima res rad, bo razumel, kaj se dogaja s tabo. ne boš mu v breme, ne skrbi!!!!!!