Stara sem 22 let in imam velike težave s prenažiranjem. Do sedaj sem dvakrat poiskala pomoč za odvajanje od zasvojenosti s hrano. Prvič sem veliko shujšala z zdravniško pomočjo, zablestela sem in dobila motivacijo, ki pa je izpuhtela kakor hitro se je program “rehabilitacije” končal. Padla sem globoko, izgubila sem samospoštovanje, sram me je reči, ki sem jih počela s sabo in s hrano. Zbrala sem kanček moči in se obrnila na skupin za samopomoč Overeaters Anonymous, kjer pa sem vztrajala le kratek čas, ker me je bilo groza svoja čustva razgaliti pred drugimi, ko pa jih še sama sebi nisem zmogla priznati. Pred nekaj več kot pol leta sem se pridružila skupini za zdravljenje motenj hranjenja, kjer se s sorodnimi dušami in psihologom pogovarjamo o sebi. Hudo mi je, ker jaz tega ne zmorem. Predolgo sem se zapirala vase in sedaj se ne zmorem odpret, pa naj se še tako trudim. Vsaj nekaj pozitivnega pa počnem – odkrivam svoja čustva in si jih skušam priznati, kar mi delno tudi uspeva. Vendar imam občutek, da to ni dovolj. Bila sem v fazah prenajedanja, zanikanja težav, evforije brez razloga, razmišljanja o samomoru, zapiranja v stanovanje, depresije. Sedaj sem se odločila za antidepresive, ki mi jih je zdravnik že pred pol leta priporočil, a jaz sem trmoglavila da bom sama zmogla. To občutim kot ponoven poraz in še povečuje moje občutke krivde – da nisem dovolj dobra. Po tihem upam, da mi bodo vrnili vsaj toliko moči, da bom zjutraj lahko vstala iz postelje in da bom zvečer sploh lahko zaspala. Vem, da je potrebno veliko storiti sam, da se izkopljem iz depresije, a bojim se, da ne bom zmogla. Da mi ni več pomoči. Veliko spodbudnih besed sem prebrala a povedano po pravici mi nič ne pomenijo. Strah me je moje apatije.

Pravzaprav nimam nobenega vprašanja, želela bi le prebrati vaš komentar.

Pozdravljeni!

Draga Mimi,
depresijo zelo uspešno zdravimo z zdravili, zato vam lahko za odločitev za jemanje samo čestitam. Veliko ljudi se le s težavo odloči za zdravljenje in še posebej za zdravljenje z zdravili, vendar je po mnenju vseh, ki imamo z zdravljenjem depresije izkušnje, to res škoda. Tako kot bolezni srca ali ledvic danes vemo, da je depresija bolezen možganov, kjer pride do neravnovesja v aktivnosti neurotransmiterskih sistemov. Z zdravili to postopoma odpravimo, povrne se telesna moč, volja, motiviranost, uravna se tudi mehanizem spanja in apetita.
Potem je tudi delo na sebi, v smislu spoznavanja svojih čustev, misli, vedenja lažje.
Kar pogumno,
Marija Adnerluh

Zdravo!

Zal ti ne znam dati tageka nasveta, ki bi te rešil tvojih težav lahko pa ti pevm par vspodbudnih besed!Tudi sama sem ze bila na dnu in takrat se mi je zdelo kot da ne bo nikoli bolje! Mislila sem, da sem šibka, sramovala sem se sebe, svojega telesa, svojega načina življenja in ni se mi zdelo več vredo truditi. Ampak očitno ima človek nekaj v sebi kar ga žene, da preživi…Moj začetek zdravljenja (prenajedanje) je bil počasen in zahteval VELIKO potrpljenja! Začel se je pa podobno kot pri tebi: obiskala sem terapevta in to je bil hrati moj prvi in zadnji obisk! Groza me je bilo it nazaj tja in govoriti o sebi in se odpreti neznani osebi. Šele dosti kasneje sem se odločila, da poskusim pri skupini za samopomoč. In počasi a vztrajno napredujem.Še zmeraj imam dneve šibkosti in obupa, a jih je zmeraj manj!
Upam, da ti je moja (na hitro opisana) zgodba kaj v vspodbudo! Mimi, nikar ne obupaj!!! Naj moje besede zvenijo še tako klišejsko: ti si močna oseba! Že dejstvo, da si se poskusila rešiti iz te situacije ti dokazuje kakšno moč imaš!!! Ta izkušnja ti ne vzame moči za življenje ampak ti pokaže kako veliko moč v sebi sploh imaš!!!!

Če želiš mi lahko pišeš na e-mail( napišeš mi lahko karkoli, samo da ti bo lažje).

Želim ti čim več uspeha pri tvoji ozdravitvi!
Lp, Liza