II. Kopiram ti, kaj je o takšnem argumentu napisal Johannes Loibner, dr. med., Graz, Avstrija, sodelavec (ständiger Mitautor) AEGIS Schweiz (Aktives Eigenes Gesundes Immun – System, Kritische Impfberatung):

Naslednja trditev, ki jo propagandisti cepljenja neprestano ponavljajo, je ta, da so s cepljenjem iztrebili nalezljive bolezni in da se je življenjska doba podaljšala zaradi cepljenja. Zato se mi zdi nujno govoriti o pogojih, ki so privedle do pojava nalezljivih bolezni. Na prvem mestu je podhranjenost. Malo je zdravnikov, ki dvomijo v povezavo med obolevnostjo in podhranjenostjo. Druga okoliščina, ki omogoča nastanek nalezljivih bolezni, je pomanjkanje kanalizacije in odstranjevanja odpadne vode. Kot da smo že pozabili, da so prav podgane igrale pomembno vlogo pri pojavu kuge. (Mimogrede, le-ta je izginila že mnogo pred začetki cepljenja!) Pomemben dejavnik nastanka nalezljivih bolezni je torej onesnažena pitna voda. Ko danes poslušamo o “ubijalskih virusih in bakterijah” iz Afrike, nihče ne govori o okuženi pitni vodi, zaradi katere ljudje zbolevajo za kroničnimi zastrupitvami, dokler ne izbruhnejo bolezni, ki jih pri nas ne poznamo. Omeniti moramo tudi bivanjske razmere in možnosti bolniške oskrbe. Če država ne poskrbi za človeka vredno bivanje, se nalezljivim boleznim ne moremo izogniti. Opozoriti pa želim tudi na pomen socialnega miru. Ko se med ljudmi razširijo strah, resignacija in brezizhodnost, nevarnost nalezljivih bolezni namreč zelo naraste.

Dodajam še podatke, ki si jih lahko ogledaš na strani (avtorica mag. Karin Rižner)
http://www.kid-pina.si/~svod/tszgodbe.htm

Statistični podatki kažejo, da cepiva pri iztrebljanju nevarnih nalezljivih bolezni niso imela praktično nobene vloge, če sploh kakšno. V Angliji je smrtnost otroških bolezni med letoma 1850 in 1940 padla za 90% (smrtnost zaradi ošpic za 97%), še preden so uvedli kakršnokoli množično cepljenje. Menim, da spodnja slika ne potrebuje komentarja. Prikazuje statistične podatke, ki kažejo, da na skokovito zmanjšanje števila smrtnih primerov cepljenje očitno ni imelo nikakršnega vpliva:

(grafikon na omenjeni strani)

Bubonska kuga in škrlatinka, ki sta v prejšnjih stoletjih kosili smrt med svetovnim prebivalstvom, sta praktično izginili popolnoma brez cepljenja. V razvitih državah sta praktično izginila tudi kolera in tifus (za bolezni sicer obstajajo cepiva, vendar so neučinkovita). V ZDA nikoli niso rutinsko cepili proti tuberkulozi, vendar je ta sama od sebe postala redka bolezen. Epidemiološke študije v Indiji in ZDA so pokazale, da je učinkovitost cepiva proti tuberkulozi 0%. Še več, cepljeni pogosteje zbolevajo za tuberkulozo.

III. Odlomek iz 19. poglavja iz knjige ameriškega zdravnika Roberta S. Mendelsohna: Kako poskrbeti za otrokovo zdravje njegovemu zdravniku navkljub:

Tu je torej srčika mojih skrbi:

1. Nobenih prepričljivih znanstvenih dokazov ni, da lahko množičnim cepljenjem pripišemo eliminacijo katerekoli otroške bolezni. Res pa je, da so nekatere nekoč običajne otroške bolezni manj pogoste ali so celo izginile, odkar so uvedli cepljenja. Nihče ne ve zares, zakaj, čeprav bi bil vzrok lahko v izboljšanih življenjskih razmerah. če bi bile imunizacije odgovorne za izginotje teh bolezni v Združenih Državah, se je treba vprašati, zakaj so hkrati izginile v Evropi, kjer do množičnih imunizacij ni prišlo.

2. Splošno prepričanje je, da je Salkovo cepivo (cepivo v mišico, ne “po žlički” – op. prev.) ustavilo epidemije otroške paralize, ki so pustošile med ameriškimi otroki v 40.-tih in 50.-tih letih. Če je to res, zakaj so se epidemije končale tudi v Evropi, kjer se cepivo proti otroški paralizi ni tako na široko uporabljalo? Ta trenutek pa je bolj pomembno, zakaj se Sabinovo cepivo z živimi virusi (cepivo “po žlički” – op. prev.) še vedno daje otrokom, če pa dr. Jonas Salk, ki je izdelal prvo cepivo, trdi, da Sabinovo cepivo sedaj povzroča večino primerov otroške paralize, do katerih pride. Nadaljnje vsiljevanje tega cepiva otrokom je iracionalno medicinsko vedenje, ki preprosto potrjuje mojo trditev, da zdravniki stalno ponavljajo svoje napake. Pri cepivu proti otroški paralizi smo priče podobnemu slučaju kot pri cepljenju proti črnim kozam, ki ga medicina ni hotela opustiti, čeprav je bil to edini vir smrti zaradi črnih koz še tri desetletja potem, ko je bolezen že izginila.
Samo pomislite! Celih 30 let so otroci umirali zaradi cepiva proti črnim kozam, čeprav jim bolezen sploh ni več grozila.

3. Z vsako imunizacijo so povezana znatna tveganja in številne kontraindikacije, zaradi katerih so injekcije lahko nevarne za vašega otroka. Pa vendar jih zdravniki dajejo rutinsko, ponavadi ne da bi opozorili starše na tveganje in ne da bi preverili, ali ni cepljenje pri otroku morda kontraindicirano. Nobenega otroka ne bi smeli imunizirali, ne da bi to preverili, pa vendar cele male vojske otrok rutinsko postavijo v vrsto na klinikah brez vsakih vprašanj, da dobijo injekcijo v ramo!

4. Medtem ko so neštevilna kratkoročna tveganja večine imunizacij poznana (čeprav jih le redko kdo pojasni), pa nihče ne ve, kakšne so dolgoročne posledice injiciranja tujih beljakovin v telo vašega otroka. Še bolj šokantno pa je dejstvo, da se nihče prav sistematično ne trudi, da bi to ugotovil.

5. Narašča sum, da je imunizacija proti relativno neškodljivim otroškim boleznim morda kriva za dramatično naraščanje avtoimunskih bolezni, odkar so uvedli množično cepljenje. To so strašljive bolezni, kot rak, levkemija, revmatoidni artritis, multipla skleroza, Lou Gehrig-ova bolezen, lupus erythematosus in Guillain-Barre-jev sindrom. Avtoimunsko bolezen lahko razložimo preprosto s tem, da obrambni mehanizmi telesa ne zmorejo razlikovati med vdorom tujkov in običajnimi telesnimi tkivi, posledica tega pa je, da začne telo uničevati samo sebe. Smo mar zamenjali mumps in ošpice za raka in levkemijo?

IV. Nadalje ne drži, da nalezljivih bolezni, proti katerim smo obvezno cepljeni, praktično ni več. Danes so v Sloveniji obvezna tako cepljenja proti boleznim, ki so izkoreninjene (ali je cepljenje torej sploh smiselno?) kot tudi proti boleznim, ki sploh ne ogrožajo otrok tiste skupine, ki je cepljena (npr. hepatitis B)… Pravzaprav sploh ne znam našteti vseh bolezni, proti katerim je pri nas cepljenje obvezno, zato pustiva debato, lahko bi spet napisala cel roman.

Za konec: ali veš, da v Evropi nobena država nima toliko obveznih cepljenj kot Slovenija? Si prepričana, da so prav vsa ta uporabljena cepiva koristna, neškodljiva, potrebna, učinkovita in dovolj preizkušena? Ali pa so naši otroci poskusni zajčki (pri poskusu, kjer nihče sistematično ne beleži rezultatov in stranskih učinkov, ampak jih uradno celo prikrivajo in zanikajo…)?

To je bilo napisano na forumu Starši staršem, mene pa zanima, kakšen je vaš komentar oz ali je res, da cepljenje ni pripomoglo k izkoreninjenju bolezni in je brez pomena. Hvala za komentar.

Spoštovani!
Kopirali ste mi najpogosteje uporabljene misli in navedbe, ki jih običajno uporablja društvo SVOD. Seveda je forumskim odgovorom (in časa, ki je na voljo strokovnjaku) odmerjeno dosti premalo prostora, da bi se lahko spuščala v podrobno obrazložitev in polemiko o vsaki izmed zgoraj navedenih trditev.
Poglejmo si jih vsaj nekaj:
1. Prav gotovo je kombinacija dejavnikov vplivala na padanje in izginjanje nekaterih nalezljivih bolezni: na bolezni, kot so otroška paraliza, tifus, kolera prav gotovo: sanitacija okolja, izboljšanje virov pitne vode, pridelava varnejših živil in seveda tudi cepljenje.
Pa poglejmo primer otroške paralize v zadnjih letih: najdlje in z najvišjim številom obolelih za otroško paralizo se je do leta 2000 postavljala Indija. Leta 1980 je bilo ob 40% precepljenosti prebivalstva v Indiji prijavljenih 18975 primerov otroške paralize. In ti prijavljeni primeri so le vrh ledene gore, saj mnoge okužbe potekajo tiho. Leta 1999 so uspeli dvigniti precepljenost prebivalstva na 60% in imeli so 2817 primerov. Ker se je v letu 1999 intenziviral svetovni globalni program za izkoreninjenje otroške paralize, so glavno pomoč namenili Indiji. Medicinsko osebje je v letu 2000 noč in dan hodilo od “vrat do vrat” in cepilo izpostavljeno prebivalstvo (zlasti otroke do 15 leta starosti). Uspeli so precepiti okoli 95% izpostavljenih otrok in dosegli so izjemen padec otroške paralize: le 268 primerov v letu 2001. Higienske razmere se v enem letu praktično ne morejo spremeniti, seveda pa se je bistveno povečal delež cepljenih oseb. Na ta način se je bistveno izboljšala “kolektivna” imunost in kroženje povzročitelja med neimumunimi je bilo bistveno težje, saj je bilo neimunih oseb toliko manj.
2. Mnoge študije so pokazale, da cepljenje proti tuberkulozi zmanjša pojavljanje hude oblike TBC pri otrocih, mlajših od 5. leta (tuberkulozni meningitis, miliarna TBC).
3. Proti škrlatinki in kugi se sploh ne cepi, ampak se ju zdravi z antibiotiki. Še danes pa se zaradi posledic revmatske vročice, ki je nastala zaradi nezdravljene škrlatinke ali streptokokne angine zdravi cel kup bolnikov (eni so še iz časov izpred antibiotične ere, drugi pa iz časov nepravilnega zdravljenja ali pa alternatinega odklanjanja antibiotične terapije).
4. Zaradi odlične precepljenosti nosečnic proti tetanusu pri nas že dolgo ne poznamo neonatalnega tetanusa. Seveda zaradi odlične precepljenosti otrok tudi tetanusa otrok, mladostnikov in cepljenih odraslih pri nas ni več. Tetanus se pri nas pojavlja izključno pri starejših, nikoli cepljenih osebah. V Indiji so imeli npr. 3241 prijavljenih primerov neonatalnega tetanusa v letu 2001.
5. Avtoimunske bolezni so se in se pojavljajo. Je pa res, da jih mnogo danes poznamo bolje. Z razvojem genetskih tehnik so pokazali, da se praktično vse avtoimunske bolezni pojavljajo v povezavi s prisotnostjo (ali odsotnostjo) določenega gena ali določene genske kombinacije. Življenjska doba se daljša in na ta način tudi čas, ko se te bolezni lahko pri posamezniku razvijejo in pokažejo.
Po drugi strani večina genetsko šibkejših organizmov, ki so jih v starih časih pobrale nalezljive in druge bolezni, zaradi razvoja medicinske znanosti in boljših socioekonomskih razmer, preživi. Naravne selekcije v razvitem svetu praktično ni. Poleg tega se ljudje prehranjujejo nepravilno, nezdravo, so telesno neaktivni in veča se debelost. Pomen dojenja kot najpopolnejšega vira prehrane dojenčka je podcenjen in mnogo staršev mnogo prezgodaj otrokov organizem izpostavlja energetsko pregosti hrani in številnim alergenon. Najnovejše študije kažejo, da je prehrana (nepravilna in škodljivi agensi v njej) “odgovorna” kar za 60 do 80% malignih obolenj (seveda spet v povezavi z določenimi geni…). Po drugi strani pa so zaenkrat vse številne raziskave, ki so jih izvajali zaradi iskanja morebitne povezave med cepljenjem in pojavom avtoimunskih bolezni” , dale negativne rezultate. Znano je tudi, da so najpogostejši sprožilci antoimunskih dogajanj okužbe.
6. http://www.who.int/country/en/ spletna stran WHO, kjer si lahko ogledate cepilne programe večine držav na svetu in tudi nalezljive bolezni in njihovo pojavljanje (pa še marsikaj drugega koristnega).
7. Za konec pa še nekaj slovenskih podatkov o povezavi o deležu cepljenih oseb in pojavom bolezni: še leta 1991 je z rdečkami obolevalo 6799 otrok letno. Ko smo cepljenje pričeli pri obeh spolih (tako dečkih in kot deklicah), cepljenje pa prenesli na obdobje pred vstopom v vrtec in ga kasneje ponovili pred vstopom v šolo, se je število obolenj drastično zmanjšalo: leta 2000: 9 primerov, 2001pa 8 primerov. Največji dosežek pa je, da kongenitalnih (prirojenih rdečk ni bilo), za kar ima zaslugo predvsem cepljenje mater in majhnih otrok, pa dobro spremljanje nosečnic in v redkih primerih (žal) tudi medicinski splav zaradi okužbe.
Pa ošpice: posamični primeri ali pa epidemije se pojavljajo praktično povsod po svetu. Ošpice so ena najbolj kužnih, aerogeno prenosljivih bolezni, obolevnost je po okužbi kar 90%. V Slovenjiji imamo zelo dobro precepljenost. V letu 2000 in 2001 prijave ošpic sploh ni bilo. (Pred uvedbo cepljenja okoli 10.000 primerov letno, odvisno od epidemij, od tega vsako leto več smrtnih primerov, encefalitisov -vnetja možganov s trajno prizadetostjo, glugostjo, slepoto, ipd.).
8. Nekatere bolezni, ki jih prenašamo samo ljudje, lahko izkoreninimo (za te je po izkoreninjenju možno cepljenje opustiti). Za mnoge povzročitelje pa so rezervoar živali in narava. Le ti bodo prisotni vedno, izkoreninjenje ni možno.
9. Bistvo znanosti je večen dvom. In prav je tako, saj to vodi k novim spoznanjem. Povsem možno je, da bodo naši zanamci namesto cepljenja uporavljali druge mehanizme v večni borbi z mikroorganizmi za preživetje na našem planetu (če ga ne bomo prej uničili s kemikalijami ali jedrskimi poskusi). Toda živimo danes in tukaj. In ta trenutek je v borbi z mikroorganizmi še vedno eno najučinkovitejših sredstev cepljenje.
Pozdrav!
Nina