Torej, ali se vam zdi bolana oseba srednjih let ko:

joče na kakšne romantične zgodbe, filme, kakšne težke zgodbe, drame

in zaradi ostalega – nepravičnost v družbi, socialne stiske (tuje)-iz novic in podobno?

Ali se vam zdi bolano, ko se nekdo v srednjih letih joče zaradi kakšnega brezveznega videa, ki ni na njega vezan osebno (npr. ponovno srečanje z levom in njegovim nekdanjim rešiteljem in hraniteljem – človekom, ponovno srečanje očeta iz vojne in sina, navezanost psa in umrlega lastnika…)

Prilepi kakšen video kot primer, da vidimo in bomo povedali, ali nas je spravil v jok. 🙂

Meni tale recimo dvigne kocine:

[youtube]ZsNlcr4frs4[/youtube]

Sem tip, star 34 let in ja, tale video zgoraj ti najprej dvigne kocine in tudi jok je bilo težko zadržati. Ni me sram povedati tega. Tudi pri kakšnem filmu se to zna zgoditi. Zdaj zakaj je temu tako je verjetno čustvene narave, vprašanje samozavesti in še česa. Moja partnerka s katero sva v vezi 14 let pa ni taka. Njej je moj jok ob nekem čustveno nabitem filmu ali čem podobnem smešen. Ne bi tega rekel če mi nebi tega enkrat sama rekla, da sem smešen, da me neka stvar tako gane. In kako naj jaz kot moški živim s tem? Ko večkrat takole razmišljam o odnosu v razmerju ugotavljam kako je vse skupaj prepleteno to o nekem dojemanju nečesa… Tudi dotiki, crkljanje, nežnost, intima…. Meni vse to veliko pomeni in kljub napornim dnevom komaj čakam na kakšen skupni prosti čas, ki bi ga lahko izkorisitila za ta namen, ki ti da nove energije za naprej, ki še bolj utrdi medsebojni odnos in vezo. Ampak moja bo takšen “prosti trenutek” raje izkoristila za spanje. Dolgo let sem potreboval, da sem ugotovil, da njej pač ne pomenijo tolko te stvari kot meni. Je zdaj s kom kaj narobe? Je kaj narobe z mano, da hrepenim po njenem dotiku, po skupnem prostem času, po intimi? Mogoče se zdi smešno ampak jaz sem že čist zafrustriran. Naj zatiram svoje želje in hotenja ter notranje trpim? Enostavno se ne da zahtevati od osebe to kar mi manjka….

Spoštovani gospod tako kot opažate, res je, ljudje smo si različni in naše potrebe po intimi so različne. Eni imamo večje potrebe po dotikih, po skupnem preživljanju prostega časa,… drugi manjše. Če imata partnerja te potrebe enako močne, je to najbolje in če jih še zadovoljujeta v odnosu drug do drugega je že kar idealno. Ni nič narobe ne z vami ne z vašo partnerko. Problem je ta, da ostajajo osnovne vaše potrebe nezadovoljene. Še več kot to, pravite, da postajate zafrustrirani, to je pa že rdeči alarm, ki opozarja na to, da je potrebno nekaj spremeniti. In vi ste začeli iskati rešitve, kar je hvalevredno. Nikakor ne zatirajte svojih želja in hotenj in ne notranje trpeti.
Partnerstvo je vedno poleg tistega lepega: pripadnosti, skupnega življenja, medsebojne pomoči,…tudi garanje. Tisto ta prvo- ta lepe stvari je tako lahko in prijetno sprejeti, to ta drugo, da je partnerstvo delo, pa ni tako lahko sprejeti. Partnerstvo je prostor, kjer se zadovoljujejo čustvene potrebe obeh partnerjev. Tako kot sem že napisala, če imate oba enake potrebe je to lažje, če ne, pa je potrebno več prilagajanja in usklajevanja in to iz obeh strani ne, samo iz ene. Daj- dam naj bi bilo usklajeno, ne pa da nekdo pozabi nase in svoje potrebe, drugemu pa je odlično postlano- se mu ni potrebno nič prilagajati oz. minimalno.
Kolikor sem razbrala iz vašega pisanja, je pri vama tako že 14 let in to ni nekaj novega v vajini vezi. Ali ste jo kdaj odkrito vprašali, zakaj ji ni do objemanja? Ste ji povedali, kako veliko objemanje pomeni vam? Ali sta se že sploh kdaj pogovorila o tem, kaj komu od vaju pomeni partnerska veza in kakšna so vajina pričakovanja? Ali veste kaj je vaši partnerki všeč na vas? Zakaj je z vami? Vedno je najprej pomemben odkrit pogovor. Potem pa odločitve. Najprej pa je potrebno ugotoviti, kaj kdo potrebuje, hoče, želi in koliko mu je drugi pripravljen to nuditi. Kaj so skupni cilji skupnega življenja, kaj je namen. In če v bistvenih stvari ne pride do dogovora, ki bi oba zadovoljeval, se potem vsak posameznik odloči ali bo trpel in bo frustriran ali pa bo razmislil o prekinitvi veze.

Kaj ji je bilo všeč na meni? Ker sem takšen kakršen sem, ampak nisem preserator kot je bil njen bivši. Ker sem (bil?) sramežljiv, nedolžen in povsem “nov avto” z nič kilometri, ampak dober po srcu, rad pomagam, delam, živim na podeželju, z delovnimi navadami od malih nog. Ona iz mesta (blok) izmed štirih sten, ji je verjetno pasalo nekaj novega, svežega, prvovrstnega, jaz pa totalno zatrapan, vse bi naredil zanjo, dal sem ji vse in kolikor premišljujem nazaj ji je to godilo in se je zato tako odločila. Že tedaj sem čutil, da ni bilo 1:1 med nama, ampak meni je kljub vsemu bilo lepo. Cenil sem vsak trenutek znjo in ga užival. S časoma sem čedalje bolj ugotavljal, da feedback ni enakovreden in čez čas se mi je podrl svet. Ugotovil sem, da bi raje bil sam, kot pa osamljen v zvezi. Zadnjih nekaj let je težkih, ubadam se z mnogimi vprašanji ampak enostavno človeka ne moreš nič prisiliti, kaj šele zahtevati izkazovanje nekih čustvev, če pač človek ni takšen po naravi pač ni. Trenutno se počutim kot izpraznjen akumolator. Seveda sem ji večkrat načel pogovor kaj pogrešam, ali morda ona kaj pogreša…. ona nič ne pogreša, da pa ji je žal, da mi ne pokaže to kar jaz pogrešam. Pravi, da ji je verjetno samoumevno, da pa me ima rada, da pa pač ne more biti večno neka zaljubljena najstnica in viset po meni. Jaz pa ležim poleg nje in hrepenim po tistem pristnem (vsaj) objemu, tistemu čarobnemu trenutku, ko se dva začutita in se v trenutko napolnijo baterije, pa čeprav traja samo minutko. Bilo je trenutkov, ko sem mislil, da me vara, jo “čekiral”, kolkar jo poznam zaradi sexa ne bi varala, sicer pa bi tudi verjetno že odšla…. Tudi, če se je kdaj kaj zgodilo, nevem…. Glede na to kako je hladna bi verjetno vsak pomislil najprej na to. Z njo se je tako težko pogovarjati o osebnih intimnih, čustvenih stvareh…..tako težko je kaj izvedeti od nje….včasih se mi zdi da je sploh ne poznam. Sicer kot oseba in prijateljica je vredu, ampak meni prijateljica ni dovolj in neznam funkcionirati korektno do nje, da bi bila samo prijatelja.

Meni pa je pri tovrstnih resničnostnih šovih ravno to moteče, da cel koncept teh oddaj teži k neki pretirani čustvovalnosti, ki naj bi jih sprožili v gledalcu. Če bi npr. poslušala oz. gledala samo posnetek petja, se mi sploh ne bi zdel nič pretirano posebnega, a z vsemi vložki, ki jih dodajo zraven, pa želijo v gledalcu ustvarjati neke pretirano čustvene momente ganjenosti in solz.
Nekako se mi vse skupaj zdi malo nenaravno in prisiljeno, zato teh šovov ne maram gledati..

Meni se ne zdi nič spornega ali čudnega, če nekdo joka ob filmih, pesmih, knjigah. Lahko bi rekli, da so to globoka čustva, vendar je vseeno nekaj drugega za tem. Tisti ki ob posameznih situacijah, kot so ljubezenski filmi, knjige ipd.., po mojem mnenju, držimo globoko v sebi neuresničljivo željo.
Takšno je moje mnenje, govorim seveda o prijetnih dogodkih, ki nas ganejo, saj slabih si nihče ne želi.