koliko se učijo
Poučujem na gimnaziji, pred tem sem delala na dveh drugih gimnazijah. Glede snovi lahko rečem, da na gimnaziji, na kateri poučujem sedaj, predelam vsaj 10x toliko kot sem na eni od prejšnjih. Dijaki, ki imajo tu povprečne ocene, bi na tisti prejšnji blesteli. Zakaj, se sprašujete: zato ker na nekaterih šolah vlada splošen kaos in se v razredu ne pogovarjajo o snovi, ampak vzpostavljajo red in disciplino. Biti odličnjak je zelo relativen pojem. Nekateri to dosežejo s pridnostjo, nekateri prihajajo iz osnovnih šol, ki so bile bolj zahtevne, nekatere so prej pošiljali k raznim krožkom, tečajem (predznanje je pomembno) ipd.
Pa še to:
včasih imajo nekateri dijaki odličen uspeh, ko pa jih srečaš v trgovini, pa niso sposobni izdaviti niti “Dober dan”. Kak dijak, ki se je vedno trudil za pozitivno, pa poleg “Dober dan” zna začeti in lepo voditi pogovor, se opredeliti glede določenih aktualnih tem ipd. Ne trdim, da je to pravilo. Hočem poudariti, da je poleg ocen pomembna tudi osebnost, čustvena inteligenca. Te pa pri preverjanju zananja (ŽAL) ne smemo ocenjevati.
Prebiram vso to modrost, pa mi nekako ne gre v glavo, kar pišete. Koliko se otrok uči je odvisno od otroka samega, koliko rabi in koliko zahteva od sebe. Odvisno je pa tudi od staršev, koliko ga spremljajo. Imam sina in hčero, oba gimnazijca, pravzaprav sin je na faksu letos – biotehnologija. Sin je pogledal zvezke in knjige pred kontrolno nalogo oz. pred spraševanjem; v gimnaziji je bil odličen, pravdober. Hči pa se uči in uči in vsi ji pomagamo z inštruktorjem vred pa bo letos pozitivno zaključila (upajmo) 1.letnik. Obadva pa redno delata domače naloge. In že tukaj je bila razlika, sin jo je naredil v hipu, hči pa porabi tudi po dve uri. Včasih se že sprašujemo, ali ima ta trud sploh še smisel. Ampak dokler se hčera trudi za svoje želje, jo pač podpiramo.
LP
jasna