Koliko je žensk, ki bi ob ločitvi pustile otroke možu, pa …
Ne razumem vas nekatere. Kako lahko? Ne znam si predstavljat, da bi pustila hčer očetu, tudi če bi bilo vse ok. Vam povem iz lastnih izkušenj, da je mama mama pika. Mama mi je umrla, ko sem bila stara 13 let, čeprav je bil in še je oče v redu in super, vem da bi bilo vse drugače v mojem življenju če bi bila mama še živa. In ja Katarina mati se odreče otrok, oče pa ne, ker je samoumevno, da pripadajo otroci materi (verjetno tudi obstaja razlog za to ne). Bolj ko berem tvoja razmišljanja, poste, blog, bolj si mislim, da so ti tvoje hčere v bistvu odveč, vzgajaš jih, ker jih moraš…. in ne jaz se ničemur ne odrekam, ne jemljem materinstva kot neko odrekanje, vzgajam ker otroka ljubim in ni težko, isto je pri partnerstvu, če ljubiš ni nič težko.
TPM in ostale: če je ženska brez materinskega čuta, naj ne rodi, zelo je neodgovorno to početje. Zato pa je na svetu toliko izgubljenih duš, ki se vsak dan sprašujejo, kaj so pa naredile, da jih mama/oče ne ljubita! Dejanje je obsoje vredno in bi moralo biti tudi sankcionirano, tako ali drugače. Madona smo tolerantna družba ja. Res samo rečeš, da si brez materinskega čuta in je vse ok, meni nič tebi nič. Takemu človeku rečem podn od podna, gnoj nemaren nečloveški pa je. Ne toleriram, se ne da če si človeški.
Tinchi
Jaz bi otroka pustila pri njemu, samo ob pogoju, da bi bil tam bolj srečen in da bi bilo to zanj bolje.
Če bi bila alkoholik, bi se zavoljo njegove sreče in dobrobiti odrekla skrbništvu. Če bi živela na ulici (kar se v tej državi ŠE ne more zgodit), bi se odrekla skrbništvu. Če bi imel torej pri meni manj pogojev za srečno in vzgojno dobro otroštvo, bi se ga odrekla. Ampak zdaj…dokler imam dve roki (levo in DESNO) in dokler imam glavo na vratu, dokler znam potrkat na prava vrata ko potrebujem pomoč, ga pa ne dam. Tudi zato, ker vem, da vzgoja, ki mu jo nudi njegov oči, ne vodi drugam, kot do “maminega sinka”.
No, če si mislila tole, sem ponosna da trpim za simbiozo, ker drugače bi bila infantilna mati.
Tinchi
SIMBIOZA MAME IN OTROKA
Novorojenček je popolnoma nesposoben za samostojno življenje in tako je za njega simbioza z mamo ali skrbnikom enostavno potreba. Simbioza pa ni samo nujna za preživetje otroka, ampak brez kvalitetne simbioze tudi ni ustreznega psihičnega in emocionalnega razvoja ter socializacije.
Vse, dokler je otrok nesposoben za samostojno življenje, je odvisen in mora biti v simbiozi z mamo ali skrbnikom. Šele ko postane sposoben za samostojno življenje, je dovolj odrasel, da lahko zapusti simbiozo. Obstaja več kriterijev odraslosti:
*
po biološkem kriteriju je to takrat, ko je oseba sposobna, da ustvari potomstvo (okoli 12 do 13 leta starosti),
*
po pravnem kriteriju je to s polnoletnostjo (z osemnajstim letom),
*
najtežje pa je določiti psihološki kriterij. Oseba je v psihološkem smislu odrasla, ko je sposobna za samostojno življenje v človeški skupnosti. V časovnem kriteriju je to možno že pred polnoletnostjo, vendar pa se v naši kulturi to pomika na veliko poznejše obdobje – celo po tridesetem letu.
Simbioza je odnos odvisnosti, katere razvoj je usmerjen k doseganju neodvisnosti. Cilj odraščanja je doseči odraslost. Dober starš je tisti, ki ve, da je njegov glavni cilj priprava otroka za samostojno življenje v človeški družbi, ki sledi temu cilju in ko pride čas za to, otroku tudi dovoli, da se osamosvoji. Ko postaja otrok v procesu odraščanja vse bolj sposoben v različnih vidikih življenja, se s tem menjava tudi kvaliteta simbioze.
Tako govorimo o:
*
primarni simbiozi (od rojstva do četrtega leta),
*
sekundarna simbioza (od četrtega do sedmega leta),
*
terciarna simbioza (od sedmega do trinajstega leta),
*
kvartarna simbioza (od trinajstega leta pa do zrelosti za samostojno življenje).
Simbioza med mamo in otrokom je takšen odnos, kjer so potrebe otroka na prvem mestu. To pomeni, da je ženska pripravljena, da postane mama, ko je zrela, da se odreče nekaterih svojih želja in se za določen čas postavi v vlogo zadovoljevanja potreb otroka. Z vidika ego stanj to pomeni, da za določeno obdobje izključi svoje ego stanje Otroka2. Če mati ni pripravljena na samoodrekanje in izključitev svojega ego stanja Otroka, kot je to primer pri infantilnih mamah ali pri nezaželenih nosečnostih, je odnos mame do otroka ambivalenten. Iz svojih ego stanj Starša in Odraslega kaže skrb in ljubezen do otroka, po drugi strani pa sovražen odnos iz svojega ego stanja Otroka.
Predolgo trajajoča simbioza matere do otroka, naredi otroka patološko navezanega na mater. Posledice so vidne na “miminih sinčkih” in na “maminih hčerkicah” (s kakršno se zdaj ravno Odin ukvarja). Če namreč mati veže na sebe otroka tako fizično kot psihično in mu ne dovoli “rasti” v skladu z njegovo naravno potrebo, mu dela več škode kot koristi. Pa za voljo tvoje hčere upam, da boš ti živela večno, ker če ne boš bo to zanjo lahko tudi usoden udarec. Jaz sem svojega sina, takoj po tem, ko so mi postvili diagnozo, začela učiti, da je lahko srečen tudi samo z atijem. Simbioza je samo navidezna smrt za mojega otroka, za njega pa želim samo dolgo in srečno življenje.
Jaz pa mislim nasprotno. Vsaka družina je svoj svet in ne moreš posploševati.
Tista mati, ki se je pripravljena odpovedati svojim otrokom, zato da jim bo bolje, je za moje pojme najboljša mati. Razlogov za to je lahko več, bolezen (fizična ali psihična), služba, boljši življenjski pogoji, itd…
Ravno to je sebično, otroka za vsako ceno pri sebi održati.
Jaz pa mislim nasprotno. Vsaka družina je svoj svet in ne moreš posploševati.
Tista mati, ki se je pripravljena odpovedati svojim otrokom, zato da jim bo bolje, je za moje pojme najboljša mati. Razlogov za to je lahko več, bolezen (fizična ali psihična), služba, boljši življenjski pogoji, itd…
Ravno to je sebično, otroka za vsako ceno pri sebi održati.[/quote]
Ja spet sama, to sem pozabila, res je. Če bo otroku boljše pri očetu, je ok. V vseh drugih primerih pa stojim za tem, kar sem napisala. Otrok ni nič kriv in ni kriv, da se je rodil neodgovornim staršem in to je treba zaščititi in preprečiti.
Tinchi
Mogoče pa so takšna družbena pričakovanja tudi razlog za tako majhno število skupnih skrbništev, kjer si starševsko vlogo mati in oče enakovredno razdelita.
Druženo prepričanje je, da oče enostavno ni enako sposoben poskrbeti za svojega otroka kot je to za mati samoumevno.
Pa vendar ni tako. Sama prakticiram skupno starševstvo, ki v realnem pomeni, da otrok en teden živi pri maeni, en teden pa pri očetu. In povem vam, da v družbi izpadem zelo “čudna” tisti teden, ko je otrok pri očetu in posledično ni z menoj. Mame kar z očmi zavijejo, ko jim pojasnim, da otroka ni z menoj, ker je ta teden pri očetu?!?!?!
In povem vam, da je otrokov oče njegov najboljši OČE, boljšega enostavno ni. V očetovem tednu je otrok deležen vse njegove pozornosti, učenja, prevozov na fakultativne dejavnosti, zdravnikov, govorilnih ur, in seveda njega samega. Pa ni bilo vedno tako. Dokler smo bili skupaj, očetu ni bilo treba prevzeti očetovske vloge, saj sem jaz, kot prava slovenska mati, pač spedenala vse. Šele, ko mu je bila dana priložbost, da se kot oče izkaže v vseh pogledih, je to vlogo sprejel in jo opravlja z odliko. In mi je za priložnost, ki jo je dobil neizmerno hvaležen. Tudi najin odnos se je skozi ta proces izboljšal, kar se vse samo pozitivno odraža na najinem otroku. Tako ni nobene ovire, da pregovoriva o vseh vprašanjih povezanih z najinim otrokom, od vzgojnih vprašanj, pa do materialnih dobrin, dejavnosti itd. Za otroka sva enakovredna, tako v odnosu do otroka kot tudi drug do drugega.
Iz svojega primera lahko zaključim, da bi bilo takšnih očetov lahko še veliko več, če bi dobili priložnost, da to so oz. da to postanejo. In posledično bi bilo veliko več skupnih skrbništev in mi ne bi bili več tako “čudni”.
Ojla!
Poznam zgodbo, kjer se je par ločil in je obe hčerki dobila v skrbništvo mati in so se vse tri odselile. Vendar je mama ostala brez službe, slabo skrbela za hčerki in končalo se je tako, da jih je CSD dal v rejništvo očetovi materi. Oče jih baje ni mogel prevzeti zaradi dela v izmenah. Jih pa redno obiskuje in po svojih močeh skrbi zanje, skupaj s svojo mamo. Država jih pa subvencionira z rejnino.
Ne morem verjeti, da sta se oba starša lahko odpovedala skrbi za otroke. Kako se ob tem otrok počuti?
Meni bi skrb za otroke lahko preprečila samo huda bolezen ali invalidnost, ko ne bi bila sposobna skrbeti zanje. Pa še takrat bi naredila, kar bi lahko.
Ja, življenje piše čudne zgodbe, kdo bi lahko sodil.
skrb za otroke je spet drug pojem kot uradno skrbništvo.
kljub temu, da sma z bivšim na bojni nogi in kljub temu, da preživnine noče dajat, sem še vedno prepričana, da ga za otroka zelo skrbi.
torej tista ženska, ki se odreče skrbništvu, se torej še ne odreče skrbi za otroka.
meni je pa odrek kateremu koli od navedenih pojmov nerazumljiv in upam, da mi bo tudi večno ostal tak.
cikloama,
v času mojega otroštva nas je bilo veliko otrok- vsaj v tistih krajih, kjer sta oba starša šla delat v tujino, otroci pa smo ostali pri starih starših.
Se mi zdi, da je to enako, kot da bi se ti starši odpovedali. sploh, če si jih videval 2-3x letno. Samo takrat se je to vsem zdelo normalno.
k.
s partnerjem sva v ločitvenem postopku. hči bo ostala pri njem. ni bilo prepirov, ni bilo dilem okrog tega. skrbništvo bo njegovo, jaz bom lahko z njo, kolikor bom hotela (počitnice, prazniki, vikendi).
odhajam v drugo okolje, otroka ne bom trgala od tam, kjer se dobro počuti. ni mala kriva, da mami in oči ne najdeta več skupne poti. njen oči je skrben, zelo jo ima rad in ona je veliko bolj navezana nanj, kot name, ki sem zaradi službenih dolžnosti manj doma. seveda se imava tudi midve zelo radi, ljubim jo bolj, kot vse na svetu – pa vendar; naj jo puščam samo, kadar imam obveznosti, ko pa je lahko z njim, ki ji je res krasen oče? naj celo iščem tretjo osebo za varstvo? komu bi lahko bolj zaupala, kot njemu, s katerim sem jo spočela? zato, da bi ugodila družbenim normam ali mu celo nagajala in dokazovala… kaj že?
če imam slabo vest? ne. bolje ji bo z njim. nikoli mi še ni bilo tako hudo, a nimam druge poti. ne takšne, kjer bi bila ona bolj srečna in varna.
lahko me kamenjate.
