Koliko je žensk, ki bi ob ločitvi pustile otroke možu, pa …
… jih ne smejo, ker jim družba tega ne dovoli.
Tole je moje razmišljanje o tem, zakaj tako malo otrpk dobijo ob ločitvah očetje in zakaj je za žensko/mamo sramota pustiti otroke očetu.
lahko se z mano strinjate, lahko tudi ne. vsako razmišljanje o tem je dobrodošlo.
Mama svoje otroke neizmerno ljubi. Ljubi jih, ker jih je nosila, rodila, ker so pili iz njenih psri, ker je njena ljubezen do otrok naravna in samo po sebi umevna, otroci pa so smisel njenega življenja. Ja? Je? Resno?
Resnično obstajajo ženske, ki ne čutijo materinskega nagona, ki jim ni do otrok, ki so povsem ravnodušne ob pogledu na dojenčka in ki si v svojem življenju ne zamišljajo rojstva in svojih otrok.
So ženske, ki bi nadvse rade živele same, ki bi, celo ko otroka imajo, rade zapustile svoje družine in šle – same za sebe.
So ženske, ki po nekaj letih življenja v družini ugotovijo, da s partnerjem ne morejo živeti. Da je življenje z njim neznosno in bi najraje spokale in šle. Same. S seboj ne bi vzele otrok, ker do njih niti ne čutijo take navezanosti ali ker je brez njih lažje oditi. Pustile bi jih partnerju, jih občasno obiskovale, plačevale preživnino. Pa ne morejo. Ne smejo. Zakaj ne?
_________________________________
Mama ima svoje otroke neizmerno rada. Njena ljubezen je za našo družbo samoumevna. Mora jih imeti rada, mora se za njih žrtvovati, mora delati na tem, da jim nudi najbolje in največ, kar lahko. Pa ta ljubezen ni ne samoumevna, ne pogojena, ne pridobljena. Tako kot ni očetova ljubezen. Mama nima nujno svojih otrok rada. Zakaj bi jih imela? In zakaj bi skrbela zanje?
Samice v živalskem svetu mladiče, ki jih nočejo, ubijejo po skotitvi ali jih pustijo in grejo. Te samice sicer nimajo možnosti splavit, imajo pa možnost mladiče pustiti. Seveda, ljudje se nad tako psico, ki svoje mladiče zavrača, ki zanje ne skrbi, zgražajo in ne razumejo kako da je lahko tako slaba mati, vendar je dejstvo, da je nekdo ženskega spola, ne pomeni, da ima prirojeno skrb za mladiče. Tako kot tudi očetje oz. samci nimajo avtomatsko prirojenega čuta za družino oz. skrbi zanjo.
Nam ženskam torej naša družba nalaga “dolžnost”, da se, če do svojih otrok v resnici ne čutimo globoke ljubezni, navezanosti, delamo / blefiramo / igramo / ali pač lažemo, ta čustva?
Družba pač ne sprejema drugačne vrste navezanosti, niti ne sprejema manj kot popolno predanost matere otrokom in zato je materam tako zelo težko ob razvezi ali razpadu izvenzakonske zveze predlagati oz. dovoliti (ker ona mora dovolit, moški pa pusti), da so otroci dodeljeni očetu, da je ona tista, ki ostane “sama”, da si lahko osmisli življenje brez otrok.
Kakšna mati je ženska, ki reče na sodišču, naj bodo otroci dodeljeni partnerju?
Kakšna mati je ženska, ki plačuje preživnino in se ji določijo stiki – pa vse to prostovoljno, brez prisile?
Kakšna mati je ženska, ki otroku pozabi čestitati za rojstni dan, priti tisti dan, ko imata stike, ponj?
Kakšna mati je ženska, ki se odseli v tujino in otrok ve zanjo samo zato, ker plačuje preživnino?
In … konec koncev, kakšna mati je ženska, ki se izmika plačevati preživnine, ki pozabi na otroka, ki mrkne v beli svet in nihče zanjo več ne sliši?
Vse zgoraj našteto lahko delajo moški. Vse zgoraj našteto je realnost veliko razvez in razpadov enostarševskih družin, toda … v večini primerov so moški tisti, ki gredo od družine ali ob razvezi / razpadu izvenzakonske zveze ostanejo sami. Ne ženske, moški!!!
Prepričana sem, da bi veliko več žensk odšlo iz družin, če bi jim družba to dovolila. Ne zakonsko, zakona o tem kdo lahko in kdo ne sme it tako ali tako ni, pač pa moralno. Ni moralno, da ženska zapusti otroke, zato se je marsikatera prisiljena borit za otroke, “napenjati” mišice in dokazovati družbi, da je dobra in skrbna mama, čeprav bi bila veliko raje na mestu odhajajočega partnerja. Pa ne sme, nima moralnega dovoljenja družbe.
Le kaj bi si ljudje mislili o ženski, ki bi svoje otroke pustila svojemu možu/ partnerju …
p.s. Tako nekako se usmerjajo naše misli, ko slišimo, da je ženska ob razvezi ali odhodu iz partnerske zveze otroke pustila možu / partnerju.
Znana zgodba o dvojnih merilih.
Jaz bi dodala možnost, da ženska skrbništvo prepusti moškemu tudi iz čisto praktičnih razlogov: ker recimo on ostane v hiši, kjer so živeli dotlej, ker ima moški večje prihodke in laže poskrbi za otroke, ker se otrokom potem ni treba seliti iz domačega okolja in prepisati na drugo šolo… Ker ve, da bo zanje mogoče tako lažje. Ker jih bo lahko vseeno redno videvala. Ker ima poklic, v katerem ji ostaja bistveno manj časa za družino kot očetu in so tako otroci vsaj z enim od staršev, drugače bi bili pa z varuško/starimi starši.
Sem že napisala na tem forumu, da jaz žensk, ki odidejo same, brez otrok, ne obsojam, vem pa, da tu pa tam kaka vztraja pri skrbništvu ravno zaradi okolice. Zato temu tudi ne rečem, da je zapustila otroke (no, čeprav so seveda tudi ženske, ki jih dobesedno zapustijo).
Poznam atija, ki živi s hčerko – in ne reče ene žal besede čez njeno mamo. Enostavno je bilo tako lažje za vse. A ni to v bistvu fajn?
ločevalka: si predstavljaš, da ženska sama predlaga očetu skrbništvo?
jaz recimo, ko na vprašanje, kje bosta tamali, če ne bosta hoteli it z mano v ljutomer, odgovorim, da imata še očeta in da bosta pač pri njem, ker živi bližje ljubljane, dobim neverjetno negativne odzive. od tega, da otrok nimam rada, pa do tega, da si otrok ne zaslužim. zakaj? ker jih ne držim samo zase in ker dopuščam možnost, da ne živijo samo pri meni do polnoletnosti?
veš, kakšno breme je zavedanje, da družba takega razmišljanja ne tolerira, kaj šele sprejema.
pa hčera nimam nič manj rada kot ti svojih otrok, ampak moje razmišljanje pošilja družbi signal, da sem zaradi tega razmišljanja manj mama – imam manj rada, sem manj materinska, skrbna.
Da, Katarina, predstavljam si, da ženska sama predlaga očetu svojih otrok skrbništvo. Pa da ne bo pomote, predlaga preprosto zato, da se bo prijel za glavo in rekel, ne tega pa ne morem in potem v samem ločitvenem postopku poskušal sodelovati pri sporazumni ločitvi, da mu le ne bi slučajno bilo treba imeti otrok. To “finto” sem uspešno uporabila sama in še vsaj dve ženski, ki jih poznam.
Drugače pa, občudujem ženske, ki si upajo glasno povedati, da bi raje od otroka prijatelje, kariero ali pa so dovolj samokritične, da ocenijo, da bo otroku z očetom boljše. Mnogo bolj pošteno, kot dati otroku na vsakem koraku vedeti, da ti je v breme ali v napoto in mnogo manj obsojanja vredno.
Jovanka, nihče ti ga ne more vzeti. To je tvoj otrok do konca življenja. Tudi če bi skrbništvo pripadlo njegovemu očetu, to ne pomeni, da bi ga ti izgubila. Ti bi se v tem primeru ubila? Daj no. Ali nimaš popolnoma nobenega zaupanja v njegove očetovske sposobnosti?
Katarina, verjamem, da naletiš na take odzive, ampak jaz res ne vidim razloga, zakaj to ne bi bila v redu rešitev. Tudi jaz si zase zaenkrat domišljam, da bom odprta za vse možnosti. Če bosta otroka ali eden od njiju predlagala, da bi šla živet k atiju – zakaj pa navsezadnje ne? Ali pa recimo v tvojem primeru ena s tabo, druga z njim?
Ne, Katarina, ne bi jih želela pustiti. Sem pa na njegovo vprašanje zadnjo noč pred našim odhodom, kdo mi daje pravico, da vzamem oba, vprašala, katerega naj mu pustim. Češ, da bo potem v kovčku in potovalki, s katerima sem odšla, več prostora, če ne bo prtljage za vse tri. Še danes po več kot osemnajstih letih mi ni jasno, kako sem sploh zmogla takšen odgovor. Morala bi videti njegovo paniko, da on vendar ne more skrbeti za nobenega, kaj si vendar mislim …
Po drugi strani pa je res tudi, da sem otrokoma v obdobju pubertete, če sta se kdaj posebej upirala, dala vedeti, da imata drugo opcijo. Nisem grozila z očetom ali rekla, da naj gresta, le povedala sem, da se lahko držita pravil igre, ki jih postavljam jaz ali pa se odločita za življenje pri očetu ali po polnoletnosti kjerkoli. In mislim, da jima to možnost na izbiro mirno lahko daš tudi ti, če se ne bosta želeli preseliti s teboj. Zdi se mi, da tu ni govora o ljubezni ali o neljubezni, pomembno se mi zdi, da otroci vedo, čigava beseda ima kakšno težo. Recimo z mojimi starši se sicer čudovito razumem, a mi na kraj pameti ne pade, da bi se vtikala v kakšne njune odločitve, dokler sta dovolj mentalno sposobna. Če me vprašata za mnenje, ga zelo odkrito povem, a o svojem življenju odločata sama. Isto pričakujem od svojih otrok. Pomagala jima bom, stala ob strani, marsikaj naredila zanju, a upoštevala bosta moja pravila, dokler sta pod mojo streho. (No, hčerka že nekaj let živi sama v stanovanju, ki sem ji ga pomagala kupiti za sina študenta to še velja.)
acjom: jaz si tudi tega ne znam predstavljati, je pa realnost.
ločevalka, ninan : velikokrat slišim mame najstnikov, ki rečejo, da naj grejo otroci k očetu, če ne mislijo upoštevat hišnih pravil. zanimivo, mar ne. pa tudi ne, če upoštevamo, da z malimi otroci ni dosti težav, da pa se le-te pojavijo tam po 10 letu, ko znajo otroci postati res neznosni in dom postane bojišče.
jaz sem mojima že leta nazaj povedala, da imata dva domova, da v tem veljajo taka pravila, v tistem pa drugačna. da tja lahko gresta če jima je pri meni težko, prehajanj in zmišljevanj enkrat tu, drugič tam, pa ne bom dovolila.
ninan: zelo podobno si delala, kot delam jaz. pa si to kdaj povedala na glas? ker ko jaz tako govorim, dobim odgovor, da sem slaba in neodgovorna mama.
No, Katarina, hkrati se je odprla še ena tema: zakaj se nam zdi samoumevno, da očetje pa zmorejo živeti brez otrok in da se jim po defaultu zmorejo odpovedati?
Sicer pa hvala bogu, da moški očitno čutijo drugače kot ženske, ker sicer bi četrt slovenskih moških naredilo samomor, ker ne živijo več s svojimi otroki.
ja, ločevalka, od kod ta mislenost, da očetje lahko, mame pa niti pod razno ne? ali pa je to spet družbeno pričakovanje?
včasih so morali biti moški močni, trdni, brez solza, kamen skala kost. danes pa niso več, vsaj videti je, da si upajo kazati čustva, med njimi navezanost na otroke, dom, družino. po drugi strani pa še vedno varajo, pretepajo in počnejo stvari, ki so jih počeli tudi včasih. ambivaletno obnašanje?
kakorkoli že … ker si upajo pokazati čustva, si upajo pokazati koliko jim je do otrok, se upajo boriti zanje, se upajo “ponižati” in prosjačiti zanje. in skozi to se vidi, da imajo moški čustva, da imajo radi, da niso skale. AMPAK družba še vedno od žensk pričakuje, da bodo z otroci. kako naj se jim potem odpovejo, da ne bodo izpadle preziranja vredne, po drugi strani pa tistim očetom, ki imajo res rad isvoej otroke in so pripravljeni skrbeti zanje, pustiti otroke?
tako kot ni “normalno” da oče sam skrbi za otrok, ni “normalno” da jih mama očetu pusti.
Komu naj bi povedala na glas? Kaj naj bi bilo spornega? Seveda mi je kdaj kdo rekel, da sem stroga mama, ampak to vzamem prej kot kompliment. Že moja mami mi je kot najstnici večkrat rekla, da sta do otrok dve vrsti ljubezni. Prva, tista “opičja”, ko poskušaš otroku v vsem ustreči, ko mu vse dovoliš, ker ne preneseš, da bi bil žalosten ali še huje kdaj jezen nate. In druga, prava materinska ljubezen, ko se z otrokom spreš, mu ne popustiš, ga vodiš skozi pasti odraščanja tako, da bo postal odgovoren odrasel človek s sposobnostjo empatije. Da je mnogo težje reči ne, kot reči ja in da zato drugo rabiš več moči in potrpljenja. Mene je prepričana, tudi sama ravnam tako in zdi se mi prav.
Morda me v tem tuje mnenje posebno ne gane, saj delam v šolstvu, kjer imajo zadnja leta dijaki vse več in več pravic in manj dolžnosti. Iz rezultatov tako v znanju kot v vzgoji je jasno, da to ni najboljša pot. Če želim dobro delati kot učitelj in še sploh kot razrednik, moram postaviti jasna pravila in se jih držati. Seveda ne kot pijanec plota, posebne okoliščine zahtevajo kdaj posebno ravnanje, ko komu v hudi stiski kaj tudi spregledaš, načeloma pa ja. Zakaj bi bilo doma drugače? Pa pri tem niti pod razno ni res, da svojih otrok in dijakov ne razumem, ne spoštujem ali kaj podobnega. le usmeriti jih želim na pravo pot in to jemljem kot svojo nalogo in poslanstvo.
“pa hčera nimam nič manj rada kot ti svojih otrok”
Katarina, tole je težko rečt oz. ne moreš, ker ne veš kako močno ima nekdo rad otroke.NO jaz svojega nikoli nebi pustila,tako rada ga imam, no way, a če noče z mano v Ljutomer? če ni polnoleten ta možnost ne obstaja, če je polnoleten pa noče, pa raje vsaj še par let tudi sama ne grem. Ne nisem posesivna, ampak vem, da otroci starše potrebujejo dlje kot do 18 leta, takrat odidejo samo tisti, ki so živeli v slabi družini, ostale družina vsaj podpira.
Ja in žal nikoli ne bom razumela mame ki to stori.Zapusti svoje lastne otroke, ki jo potrebujejo.Tega ne stori niti žival.
erazem: otroci potrebujejo OČETA in MATER, pa v večini primerov ostane le MAMA. misliš, da smo mame VEČ VREDNE? jaz mislim, da ne. da pa nam družba vsiljuje ta občutek. in da se mame žrtvujemo, da smo otrokom na razpolago 24/7, da so oni naš smisel življenja ..
tudi očetom so in tako kot niso vsem očetom, niso niti vsem mamam. le da imajo očetje, ki jim otroci niso prioriteta, manj občutka krivde (ali pa sploh nič), čutijo manj pritiska okolice, kot pa mame. one so prezira vredne ter povsem razvrednostene kot ženske/mame.
dvojna merila? je ženska samo zato, ker je otroka rodila, bolj starš kot oče, ki ga je zaplodil in čakal na rojstvo?
Ne samo zato pa res ne.
Je pa vmes veliko drugih elementov, ki mamo postavljajo v bolj odgovorno pozo, verjetno zaradi vzgoje in pričakovanja od žensk na splošno, okolja, ipd…
Tudi ni pravilo je pa praksa, da je žal v veliko primerov bolj odgovoren starš mama in s tem posledično boljši.
Sama bi skrbništvo otrok predala ex, samo v primeru, da bi to željo izrazili obe strani; torej otroci in njihov oče.
Družba: ja morda ima res velik vpliv, ampak da kakšna mama zato nebi zapustila otroka?NO morda pa res in potem ostane/postane slaba mama…škoda.
Ja, bi pa res rada slišala mnenje mame, ki si je to upala storit, in zakaj je to storila, zakaj sploh je imela otroka.Ne vem zakaj, ampak jaz imam vedno občutek, ko slišim za kak redek primer, da je bila v to prisiljena, ker je mož kak vplivnež ipd. No poznam dve mami narkomanki ki sta to storili, to mi je jasno en in edini cilj ji je droga.
Jaz se za otroka res ne žrtvujem, ja je včasih težko 24/7…predvsem je težko vse odločitve sprejemat sam, pa niti ne veš če so prave itd. ampak to se mi ne zdi ok, če starš meni da se žrtvuje. Dvojna merila vsekakor so, jih imam tudi sama, pa ne da je mama kaj več vredna, ampak nekako se mi zdi, da mama sama bolje poskrbi za otroka. Niti ne znam utemeljit, ampak moški niso kos 24/7, že tisti, ki so po sili razmer ostali sami z otroci, jim večji del pomagajo mame ali tašče.
No forumovski Ati je v tem pogledu izjema in poleg tega skrbi za hčeri, kar se mi zdi še težje kot če je razmerje oče-sin.
nisem brala odgovorov,samo mojo zgodbo bom napisala.
Še oreden se je tamanjša hči rodila, sem rekla partnerju, ko greva midva narazen, bo ostala pri tebi.To je bil najin neuraden dogovor.
Dan pred mojo odselitvijo me je vprašal kako zdaj mislim glede tamale. Sem rekla, da je normalno da gre z mano.
Dejstvo je namreč, da njegovo življenje poteka tako: služba, kosilo pri mami, delo na črno, gostilna in vračanje domov v zgodnjih jutranjih urah.ž
In še vedno rečem, da v primeru da bi živel tako kot jaz – služba in potem družina/se pravi da bi znal gospodinjit, skrbet za otroke ter se predvem odpovedat zabavam z menjavanjem ljubic ter gostilni; bi komot pustila punco njemu.
Je pa res, da okolica to drugače sprejema.
meni je recimo mama rekla, da ne bi več sprejela katerega od nas otrok, ki bi se “odpovedal” svojemu otroku. (pri tem pa pozablja, da sem jo jaz mojih prvih 12 let videvala samo 3x letno)
Poznam eno mlado mamico,ki ima dva otroka in ob sta pri očetu,vsak svojem očetu..
Obišče ju vsake toliko,preživnine ne plačuje,fotra sta srečna ,če se vsaj na kvatre prikaže,da jo otroka vidta..
Pač je ena izmed tistih brez materinskega čuta,tega ne skriva,veliko žensk pa to skriva..
Kako očeta vozita je pa druga tema,skratka sta obremenjena 100 na uro,delo,otrok,položnce-jaz enega poznam,pa pravi da se počuti kot samohranilka,saj tudi je mu rečem 🙂
Trenutno mu iščemo novo ženo-kaka prostovoljka morda:)